Skoči na vsebino

MEDNARODNO KAZENSKO PRAVOSODJE

Slovenija je velika zagovornica načela, da brez pravice ne more biti stalnega miru. Zato podpira mednarodne kazenske tribunale, ki skrbijo za končanje politike nekaznovanosti storilcev hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava v oboroženih spopadih.

 

Mednarodno kazensko sodišče

 

Mednarodno kazensko sodišče (ICC), ustanovljeno z Rimskim statutom, je prvo stalno mednarodno kazensko sodišče, katerega namen je zaustavitev politike nekaznovanosti za storilce najhujših zločinov, kar zadeva celotno mednarodno skupnost.

 

ICC je neodvisna mednarodna organizacija in ni del sistema OZN (za razliko od ICTY in ICTR). Sedež ima v Haagu na Nizozemskem. Čeprav večino proračuna pokrijejo države pogodbenice Rimskega statuta, dobiva tudi prostovoljne prispevke držav, mednarodnih organizacij, posameznikov, podjetij in drugih entitet.

 

Mednarodna skupnost si je dolgo prizadevala ustvariti stalno mednarodno sodišče in v 20. stoletju je končno prišlo do soglasja glede definicij genocida, hudodelstev proti človečnosti in vojnih hudodelstev. Nürnberški in tokijski procesi so obravnavali hudodelstva proti miru, vojna hudodelstva in hudodelstva proti človečnosti, ki so bila storjena med II. svetovno vojno.

 

V 90. letih prejšnjega stoletja sta bila ICTY in ICTR rezultat soglasja, da je nekaznovanost nesprejemljiva. Ker pa sta bili ustanovljeni za sojenja le za zločine, ki so bili storjeni znotraj točno določenega časovnega obdobja in točno določenega oboroženega spopada, je bilo pozneje doseženo splošno soglasje, da je potrebno neodvisno in stalno kazensko sodišče.

 

17. 7. 1998 je mednarodna skupnost dosegla zgodovinski mejnik, ko je 120 držav sprejelo Rimski statut, pravno podlago za ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča. Rimski statut je začel veljati 1. julija 2002, ko ga je ratificiralo 60 držav. ICC ima z nedavno pridružitvijo Palestine 123 članic.

 

Maja 2010 je bil na Revizijski konferenci v Kampali 17. julij razglašen za dan mednarodnega kazenskega pravosodja.

 

Slovenija je Rimski statut notranjepravno ratificirala novembra 2001, listino o ratifikaciji pa deponirala 31. 12. 2001. Tako je bila med prvimi 60 državami, za katere je statut začel veljati 1. 7. 2002. Od takrat je bila vseskozi aktivna v okviru Skupščine držav pogodbenic, ki se redno sestaja enkrat letno. Zalo aktivna je bila tudi na Revizijski konferenci v Kampali junija 2010, saj je sodelovala v odboru za usklajenost jezikovnih verzij besedil, imela je poročevalca konference, podala pa je tudi svoj predlog v okviru pogajanj o kaznivem dejanju agresije, s katerim je omogočila sprejem kompromisa o definiciji in jurisdikcijskem mehanizmu za to kaznivo dejanje. Slovenija je Spremembe Rimskega statuta notranjepravno ratificirala julija 2013, listino o ratifikaciji pa deponirala 25. 9. 2013 in bila tako med prvimi državami, ki so opravile ta pomemben korak k nadaljnjemu razvoju mednarodnega kazenskega pravosodja. Slovenija je bila druga država, ki je implementirala in ratificirala omenjene spremembe Rimskega statuta.

 

Slovenija je kontaktna točka za ratifikacijo amandmajev iz Kampale za Vzhodnoevropsko skupino držav, naši predstavniki pa so že prevzemali naloge facilitatorjev različnih pomembnih področij, s katerimi se sooča sodišče. Slovenija bo od decembra 2014 do decembra 2017 ponovno tudi članica biroja sodišča ter njegova poročevalka.

 

Poleg prizadevanj na bilateralni in multilateralni ravni ministrstvo podpira delovanje ICC tudi s prirejanjem različnih dogodkov. V podporo ICC je bil na Brdu, 15. in 16. 5. 2014, organiziran seminar na temo ratifikacije in implementacije sprememb Rimskega statuta, sprejetih v Kampali, ki ga je Slovenija organizirala skupaj z Lihtenštajnom ter Globalnim institutom za preprečevanje agresije. Več od dogodku si lahko preberete tukaj.

 

Podpori ICC je bila namenjena tudi panelna razprava v okviru Strateškega foruma Bled, ki je potekal med 1. in 3. septembrom 2013 na temo Mednarodno kazensko pravosodje: pogoj za uspešno gospodarsko prihodnost. Razprava je potekala o vlogi mednarodnega kazenskega sistema pri vzpostavitvi vladavine prava v konfliktnem in pokonfliktnem obdobju s ciljem spodbuditi gospodarski razvoj ter privabiti investitorje. Panelisti so razpravljali tudi o tem, kako zagotoviti kaznovanje odgovornih za hudodelstva, preprečiti nadaljevanje hudodelstev, predvsem spolnega nasilja nad ženskami in otroci. Panelno razpravo si lahko ogledate tukaj.

 

Povezave:

 

MKS na kratko

 

MKS podrobneje

 

Žrtve pred MKS

 

Rimski statut

 

 

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije

 

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) je sodišče OZN, ki se ukvarja z vojnimi zločini, storjenimi med oboroženimi spopadi na Balkanu v 90. letih. Ustanovljeno je bilo maja 1993 z resolucijo Varnostnega sveta 827 (1993), v skladu s VII. poglavjem Ustanovne listine OZN kot odgovor na grozodejstva, ki so se dogajala v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem.

 

Poročila o grozovitih zločinih, v katerih je bilo ubitih, ranjenih, mučenih, spolno zlorabljenih in razseljenih na tisoče civilistov, so sprožila ogorčenje po vsem svetu in spodbudila Varnostni svet k ukrepanju.

 

ICTY je bilo prvo sodišče za vojne zločine, ki ga je ustanovila OZN, in prvo mednarodno sodišče za vojne zločine po nürnberškem in tokijskem sodišču. Njegova ustanovitev je pomenila začetek sistematičnega boja proti nekaznovanosti za najhujše zločine.

 

Osnovni namen ICTY je sojenje tistim posameznikom, ki so najbolj odgovorni za kazniva dejanja, kot so umor, mučenje, posilstva, zasužnjevanje, uničevanje premoženja in druga kazniva dejanja, vsebovana v statutu sodišča. S sojenjem storilcem želi ICTY preprečiti podobna dejanja v prihodnosti in omogočiti pravico in zadoščenje žrtvam in njihovim družinam ter s tem prispevati k trajnemu miru na območju nekdanje Jugoslavije.

 

Doslej je sodišče obtožilo preko 160 oseb, od predsednikov držav, predsednikov vlad, vojaških poveljnikov, ministrov do drugih političnih in vojaških voditeljev vpletenih strani. Obtožnice so bile izdane za zločine, storjene proti pripadnikom različnih etičnih skupin na področju Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova in Makedonije. V svojih odločitvah glede genocida, vojnih hudodelstev in hudodelstev proti človečnosti, ki so postavile precedense, je sodišče pokazalo, da posameznika njegov visok položaj ne več ščiti pred pregonom. Pokazalo je, da je mogoče, da se osebe, ki so najbolj odgovorne za grozodejstva, pozove na odgovornost, kot tudi, da mora biti krivda individualizirana, s čimer se izognemo stigmatizaciji celih skupnosti s »kolektivno odgovornostjo«.

 

Sodišče sicer trenutno še deluje, vendar si prizadeva zaključiti svoj mandat z ukrepi za koncentracijo in učinkovitost postopkov ter delegiranjem sojenj za obtožence, ki imajo nižje range, na nacionalna sodišča v regiji. Ta »zaključna strategija« sodišča ima namen v čim krajšem roku končati sodne postopke, ob tem pa okrepiti sposobnost nacionalnih sodišč v regiji, da obravnavajo primere vojnih zločinov. Sodišče že od leta 2003 tesno sodeluje z nacionalnimi sodišči.

 

Sodišče je postavilo temelje za reševanje konfliktov in postkonfliktni razvoj, posebej pomembno dejstvo pa je, da bo voditeljem, ki so osumljeni hudodelstev, sojeno. Dokazalo je, da je učinkovita in transparentna pravičnost mogoča. Prispevalo je k nespornemu zgodovinskemu spominu, bojevalo se je z zanikanjem in pomagalo družbam, da so se soočile z dogajanjem v nedavni zgodovini. Pri poboju v Srebrenici je bilo po sodnih standardih dokazano, da je šlo za genocid. Prav tako so sodniki odločili, da so določeni pripadniki oboroženih enot uporabljali posilstvo kot instrument sistematičnega ustrahovanja.

 

Čeprav je bilo največje število primerov pred sodiščem proti Srbom in bosanskim Srbom, pa je sodišče preiskovalo osebe vseh etničnih skupin in jim tudi sodilo. Obsojeni so bili tudi Hrvati, Bošnjaki in kosovski Albanci za zločine, storjene nad Srbi in drugimi. Sodbe kažejo, da so vse strani v spopadu storile zločine, vendar pa je za sodišče najpomembnejša nepristranskost in pravičnost, zato ne ustvarja umetnega ravnotežja med vpletenimi skupinami.

 

Predvideno je bilo, da naj bi sodišče formalno prenehalo delovati leta 2014, nekatere njegove funkcije pa bi prevzel t. i. rezidualni mehanizem. Ker pa je Srbija v maju in juliju 2011 prijela in privedla pred sodišče še preostala dva iskana ubežnika pred pravico, Ratka Mladića in Gorana Hadžića, se bo sojenje njima nadaljevalo in končalo v okviru ICTY.

 

Kljub temu, da Slovenija kot republika nekdanje Jugoslavije prav tako spada pod teritorialno pristojnost sodišča, proti Sloveniji ali njenim državljanom ni bil sprožen noben postopek, saj je bilo ugotovljeno, da se zločini na ozemlju Slovenije niso zgodili.

 

 

Druga sodišča

 

Mednarodno sodišče za Ruando

 

Zaradi spoznanja, da so bile v Ruandi storjene hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, je Varnostni svet OZN 8. novembra 1994 z resolucijo Varnostnega sveta 955(1994) po določbah VII. poglavja Ustanovne listine OZN ustanovil Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR). Namen tega ukrepa je bil prispevati k nacionalnim postopkom sprave in vzdrževanju miru v regiji. Statut sodišča je bil priložen omenjeni resoluciji.

 

Sodišče je bilo ustanovljeno za sojenje osebam, odgovornim za genocid in druge resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju Ruande (teritorialno načelo) med 1. 1. 1994 in 31. 12. 1994. Pristojnost je bila razširjena tudi na sojenje ruandskim državljanom, odgovornim za ta kazniva dejanja na ozemljih sosednjih držav v istem obdobju (aktivno personalitetno načelo).

 

Sodišče je tako za afriško celino kot za splošno vzdrževanje miru in pravičnosti v svetu velikega pomena. Prispevalo je k zavesti, da se podobni zločini ne smejo ponoviti, začela se je razvijati politična in pravna odgovornost, saj so se pred sodiščem znašle osebe iz političnega in vojaškega vrha. Sodišče je tudi spodbudilo sodelovanje med afriškimi državami, saj so bili obtoženci sodišču izročeni iz več kot 15 držav te celine. Države so se očitno začele zavedati, da ne smejo dovoliti, da se ubežniki pred mednarodno pravico skrivajo na njihovem ozemlju.

 

Kot velja pri vseh sodiščih, je tudi za ICTR najpomembnejše sodelovanje in podpora predvsem afriških držav, saj obravnava kazniva dejanja, ki so zahtevala več kot 500.000 žrtev. Ena najpomembnejših odločitev sodišča je bila, da je posilstvo lahko način storitve genocida in ne več vojni plen.

 

Podobno kot ICTY tudi ICTR zaključuje svoje delo. Do sedaj je bilo pred sodiščem obdolženih 93 posameznikov, 61 jih je bilo obsojenih, 3 osebe pa so še na begu. Zadnje sojenje pred ICTR se je končalo decembra 2012, trenutno pa je delo sodišča osredotočeno na reševanje pritožb. Ostale funkcije, kot je to določil Varnostni svet OZN, pa je prevzel rezidualni mehanizem (od 1. 7. 2012 je mehanizem deloval vzporedno s sodiščem, da se je omogočil čim lažji prenos funkcij).

 

Posebno sodišče za Sierro Leone

 

Posebno sodišče za Sierro Leone je bilo ustanovljeno v sodelovanju med vlado Sierre Leone in OZN. Pooblaščeno je bilo, da sodi osebam, ki so najbolj odgovorne za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, pa tudi nacionalnega prava v Sierri Leone med državljansko vojno od 30. 11. 1996 naprej.

 

Leta 2003 je tožilstvo izdalo trinajst obtožnic proti članom oboroženih skupin (AFRC, CDF, RUF). Sojenja devetim osebam so že bila zaključena, vključno s pritožbenimi postopki, ostali postopki pa so bili ustavljeni bodisi zaradi smrti ali neznanega statusa obdolžencev. Sodišče je leta 2013 zaključilo svoje delo in predalo preostanek svojih pravnih obveznosti (te vključujejo zaščito prič, nadzor nad izvajanjem sankcij in upravljanje z arhivom sodišča) t.i. rezidualnemu mehanizmu. Slovenija je vsa leta delovanja podpirala sodišče predvsem s finančnimi prispevki v njegov proračun.

 

Posebno sodišče za Libanon

 

Vlada Republike Libanon je 13. 12. 2005 zaprosila OZN, da ustanovi sodišče mednarodnega značaja, ki bo sodilo vsem, ki naj bi bili odgovorni za napad 14. 2. 2005 v Bejrutu, v katerem je bil, med drugim, ubit nekdanji libanonski premier Rafiq Hariri. Napad se obravnava kot dejanje terorizma, kar pomeni, da gre za edino mednarodno sodišče za terorizem.

 

OZN in Libanon sta v skladu z resolucijo Varnostnega sveta 1664(2006) sklenila Sporazum o ustanovitvi Posebnega sodišča za Libanon. Sporazum in njemu priložen statut sodišča sta v skladu z resolucijo Varnostnega sveta 1757(2007) začela veljati 10. 6. 2007.

 

Mandat sodišča vključuje sojenje vsem, ki naj bi bili odgovorni za napad 14. 2. 2005 v Bejrutu. Pristojnosti sodišča pa se lahko razširijo prek bombardiranja 14. 2. 2005, če se v skladu z načeli kazenskega prava ugotovi povezava z drugimi napadi, ki so se v Libanonu zgodili med 1. 10. 2004 in 12. 12. 2005, in so po naravi in teži podobni napadu 14. 2. 2005. Generalni sekretar OZN je v skladu z resolucijo Varnostnega sveta 1757(2007) podaljšal mandat sodišča za tri leta od 1. 3. 2015 dalje.

 

OZN in libanonska vlada sta se dogovorila, da bo imelo posebno sodišče mešano sestavo z udeležbo libanonskih in mednarodnih sodnikov in mednarodnega tožilca. Standardi pravičnosti posebnega sodišča temeljijo na najvišjih mednarodnih standardih kazenskega prava, kakršni se uporabljajo na drugih mednarodnih sodiščih, materialno pravo pa bo nacionalno pravo Libanona.

 

Slovenija spremlja delovanje sodišča predvsem zato, ker se ustvarja nova mednarodna sodna praksa na področju boja proti terorizmu.

 

 

MLA POBUDA

 

Vzporedno z aktivnim zagovarjanjem potrebe po čim širšem sprejetju Rimskega statuta na mednarodni ravni (univerzalnost Rimskega statuta) je Slovenija skupaj z Nizozemsko in Belgijo sprožila pobudo  za vzpostavitev mednarodne pogodbe o medsebojni pravni pomoči in izročitvah za pregon najtežjih mednarodnih hudodelstev na državni ravni (genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva) (t.i. MLA initiative - Mutual Legal Assistance and Extradition for Domestic Prosecution of the Most Serious International Crimes). Kasneje se nam je pridružila tudi Argentina.

 

Na področju mednarodnopravne pomoči in izročitev obstaja pravna praznina, saj ne obstaja mednarodna konvencija, ki bi urejala to področje. Države morajo posledično v vsakem posamičnem primeru skleniti bilateralni sporazum med državama oziroma nasloviti t.i. rogatory letter z zaprosilom za mednarodnopravno pomoč v kazenskih zadevah, kar je dolgotrajna in težka naloga – dokazi pa v tem času poniknejo. Argentina, Nizozemska, Belgija in Slovenija zato predlagamo sprejetje postopkovne mednarodne pogodbe o medsebojni pravni pomoči in izročitvah. Namen pobude je izboljšanje načela komplementarnosti, temeljnega načela MKS, da je primarna dolžnost pregona storilcev hudodelstev na strani držav.

 

Načrtovana mednarodna pogodba bi lahko temeljila na obstoječih postopkovnih določbah iz novejših mednarodnih pogodb o medsebojni pravni pomoči v zvezi z drugimi mednarodnimi hudodelstvi – kot sta Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in Konvencija Združenih narodov proti korupciji, prilagojenih sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev. O njej bi se lahko pogajali v okviru OZN, s ciljem univerzalnega sprejetja, vendar pa bo dogovor o forumu pogajanj sprejet naknadno.

 

Države pobudnice aktivno delujemo v smeri pridobivanja globalne podpore držav za pobudo tako držav pogodbenic kot držav, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, saj pobuda presega področje uporabe Rimskega statuta in ni povezana z njo.

 

Pobudo smo predstavili v okviru Komisije ZN za preprečevanje kriminala in kazensko pravosodje (CCPCJ) kot tudi zasedanj skupščine držav pogodbenic Rimskega statuta MKS. Pobudo trenutno podpira več kot 40 držav iz vseh delov sveta.

 

Ministrstvo za zunanje zadeve v tesnem sodelovanju s pristojnimi ministrstvi ostalih štirih pobudnic nadaljuje z napori za pridobitev čim širše podpore mednarodne skupnosti, katerih končni cilj je vzpostavitev nove večstranske pogodbe.