Skoči na vsebino

MEDNARODNO KAZENSKO PRAVOSODJE

Slovenija je velika podpornica mednarodnega kazenskega pravosodja, saj se zaveda, da brez pravice ne more biti stalnega miru. Zato podpira mednarodna kazenska sodišča, ki skrbijo za končanje politike nekaznovanosti storilcev hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava.

 

Mednarodno kazensko sodišče

 

Mednarodno kazensko sodišče (MKS), ustanovljeno z Rimskim statutom, je prvo stalno mednarodno kazensko sodišče, katerega namen je zaustavitev politike nekaznovanosti za storilce najhujših zločinov, kar zadeva celotno mednarodno skupnost.
 
MKS je neodvisna mednarodna organizacija in ni del sistema OZN. Sedež ima v Haagu na Nizozemskem. Čeprav večino proračuna pokrijejo države pogodbenice Rimskega statuta, dobiva tudi prostovoljne prispevke držav, mednarodnih organizacij, posameznikov in podjetij.
 
Mednarodna skupnost si je vse od nürnberških in tokijskih procesov po drugi svetovni vojni, prizadevala ustanoviti stalno mednarodno kazensko sodišče.
 
Pot v to smer je bila v 90. letih prejšnjega stoletja začrtana z ustanovitvijo  Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) in Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando (ICTR), kar je  potrdilo  soglasje mednarodne skupnosti o nesprejemljivosti nekaznovanosti za najhujše zločine. Ker sta bila ICTY in ICTR  ustanovljena le za sojenja za zločine, ki so bili storjeni znotraj točno določenega časovnega obdobja in določenega oboroženega spopada, je bilo pozneje doseženo splošno soglasje, da je potrebno stalno mednarodno kazensko sodišče.
 
17. julija 1998 je mednarodna skupnost dosegla zgodovinski mejnik, ko je 120 držav sprejelo Rimski statut, pravno podlago za ustanovitev MKS. Posledično 17. julija obeležujemo dan mednarodnega kazenskega pravosodja. Rimski statut je začel veljati 1. julija 2002, ko ga je ratificiralo 60 držav. Danes ima MKS 123 članic.
 
Slovenija je Rimski statut notranjepravno ratificirala novembra 2001, listino o ratifikaciji pa deponirala 31. 12. 2001. Tako je bila med prvimi 60 državami, za katere je statut začel veljati 1. julija 2002. Od takrat je Slovenija vseskozi aktivna članica Skupščine držav pogodbenic Rimskega statuta, ki se redno sestaja enkrat letno. Aktivna je bila tudi na pregledni konferenci pogodbenic v Kampali (Uganda) junija 2010, saj je sodelovala v odboru za usklajenost jezikovnih verzij besedil, imela je poročevalca konference, podala pa je tudi svoj predlog v okviru pogajanj o kaznivem dejanju agresije, s katerim je prispevala k sprejemu kompromisa o definiciji in jurisdikcijskem mehanizmu za to kaznivo dejanje. Na pregledni konferenci so bile sprejete tudi nekatere spremembe 8. člena Rimskega statuta glede vojnih hudodelstev. Slovenija je spremembe Rimskega statuta notranjepravno ratificirala julija 2013, listino o ratifikaciji pa deponirala 25. septembra 2013 in bila tako med prvimi državami, ki so opravile ta pomemben korak k nadaljnjemu razvoju mednarodnega kazenskega pravosodja. Slovenija je bila druga država, ki je implementirala in ratificirala omenjene spremembe Rimskega statuta. V skladu z odločitvijo skupščine leta 2017 bo sodišče lahko izvajalo jurisdikcijo za kaznivo dejanje agresije od 17. julija 2018.
 
Aktivno vlogo Slovenija izraža tudi kot  kontaktna točka za ratifikacijo amandmajev iz Kampale za Vzhodnoevropsko skupino držav OZN, naši predstavniki pa so že prevzemali naloge facilitatorjev skupščine za različna vsebinska področja, pomembna za delovanje sodišča. Sodišče podpiramo tudi s finančnimi prispevki Skrbniškemu skladu MKS za žrtve. Slovenija je bila na 16. zasedanju skupščine decembra 2017 ponovno izvoljena za članico 21-članskega  biroja skupščine.
 
Poleg prizadevanj na bilateralni in multilateralni ravni ministrstvo podpira delovanje MKS tudi s prirejanjem različnih dogodkov. Med drugim je ministrstvo tematiki MKS namenilo panelno razpravo na Blejskem strateškem forumu v letih 2015 in 2013. Več o omenjenih panelih si lahko ogledate tukaj. V podporo MKS je bil na Brdu, 15. in 16. maja 2014, organiziran tudi seminar na temo ratifikacije in implementacije sprememb Rimskega statuta, sprejetih v Kampali, ki ga je Slovenija organizirala skupaj z Lihtenštajnom ter Globalnim institutom za preprečevanje agresije. Več od dogodku si lahko preberete tukaj.
 
V letu 2018 mendarodna skupnost obeležuje 20. obletnico sprejema Rimskega statuta. Slovenija bo obletnico obeležila z različnimi aktivnostmi za promocijo MKS in boja proti nekaznovanosti.

 

Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo

 

Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) je bilo ustanovljeno v okviru OZN za obravnavo zločinov, storjenih med oboroženimi spopadi na Balkanu v 90. letih. Ustanovljeno je bilo maja 1993 z resolucijo Varnostnega sveta OZN 827 (1993), v skladu s VII. poglavjem Ustanovne listine OZN kot odgovor na grozodejstva.
 
Poročila o grozovitih zločinih, v katerih je bilo ubitih, ranjenih, mučenih, spolno zlorabljenih in razseljenih na tisoče civilistov, so sprožila ogorčenje po vsem svetu in spodbudila Varnostni svet OZN k ukrepanju.
 
ICTY je bilo prvo sodišče za vojne zločine, ki ga je ustanovila OZN, in prvo mednarodno kazensko sodišče za zločine po nürnberškem in tokijskem sodišču. Njegova ustanovitev je pomenila začetek sistematičnega boja proti nekaznovanosti za najhujše zločine.
 
Osnovni namen ICTY je bilo sojenje najbolj odgovornim posameznikom za kazniva dejanja kot so umor, mučenje, posilstva, zasužnjevanje, uničevanje premoženja in druga kazniva dejanja, vsebovana v statutu sodišča.
 
Sodišče je obtožilo 161 oseb, od predsednikov držav, predsednikov vlad, vojaških poveljnikov, ministrov, do drugih političnih in vojaških voditeljev vpletenih strani.  Obtožnice so bile izdane za zločine, storjene proti pripadnikom različnih etičnih skupin na področju Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova in Makedonije. V letih delovanja je sodišče izdalo 90 obsodilnih in 19 oprostilnih sodb. V svojih odločitvah glede genocida, vojnih hudodelstev in hudodelstev proti človečnosti, ki so postavile pomembne precedense, je sodišče pokazalo, da visok položaj posameznika ne ščiti pred pregonom. Pokazalo je, da je mogoče najbolj odgovorne osebe za grozodejstva, privesti pred pravico, kot tudi, da mora biti krivda individualizirana, s čimer se izognemo stigmatizaciji celih skupnosti s »kolektivno odgovornostjo«.
 
Sodišče je prispevalo k ohranitvi zgodovinskega spomina, bojevalo se je z zanikanjem in pomagalo družbam, da so se soočile s težkim dogajanjem v nedavni zgodovini. V zvezi s poboji v Srebrenici je sodišče ugotovilo, da je bil storjen genocid. Prav tako je odločilo, da so določeni pripadniki oboroženih enot uporabljali posilstvo kot instrument sistematičnega ustrahovanja.
 
Čeprav je bilo največje število primerov pred sodiščem proti Srbom in bosanskim Srbom, je sodišče preiskovalo osebe vseh etničnih skupin in jim tudi sodilo. Obsojeni so bili tudi Hrvati, Bošnjaki in kosovski Albanci za zločine, storjene nad Srbi in drugimi. Sodbe kažejo, da so vse strani v spopadu storile zločine, vendar pa je za sodišče najpomembnejša nepristranskost in pravičnost, zato ne ustvarja umetnega ravnotežja med vpletenimi skupinami.
 
Predvideno je bilo, da naj bi sodišče formalno prenehalo delovati leta 2014, vendar je zaradi dodatnih sodnih procesov z delom nadaljevalo vse do 31. decembra 2017, ko je dokončno zaprlo svoja vrata.  Funkcije ICTY je prevzel Mehanizem OZN za mednarodna kazenska sodišča (MICT), ki ravno tako nadaljuje nekatere funkcije Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando.
 
Kljub temu, da je Slovenija kot republika nekdanje Jugoslavije spadala pod teritorialno pristojnost sodišča, proti Sloveniji ali njenim državljanom ni bil sprožen noben postopek, saj je bilo ugotovljeno, da se zločini na ozemlju Slovenije niso zgodili.

 

Druga sodišča

 

Mednarodno sodišče za Ruando

 

Zaradi spoznanja, da so bile v Ruandi storjene hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, je Varnostni svet OZN 8. novembra 1994 z resolucijo Varnostnega sveta 955(1994) po določbah VII. poglavja Ustanovne listine OZN ustanovil Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR). Namen tega ukrepa je bil prispevati k nacionalnim postopkom sprave in vzdrževanju miru v regiji. Statut sodišča je bil priložen omenjeni resoluciji.
 
Sodišče je bilo ustanovljeno za sojenje osebam, odgovornim za genocid in druge resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju Ruande (teritorialno načelo) med 1. 1. 1994 in 31. 12. 1994. Pristojnost je bila razširjena tudi na sojenje ruandskim državljanom, odgovornim za ta kazniva dejanja na ozemljih sosednjih držav v istem obdobju (aktivno personalitetno načelo).
 
Sodišče je tako za afriško celino kot za splošno vzdrževanje miru in pravičnosti v svetu velikega pomena. Prispevalo je k zavesti, da se podobni zločini ne smejo ponoviti, začela se je razvijati politična in pravna odgovornost, saj so se pred sodiščem znašle osebe iz političnega in vojaškega vrha. Sodišče je tudi spodbudilo sodelovanje med afriškimi državami, saj so bili obtoženci sodišču izročeni iz več kot 15 držav te celine.
 
Ena najpomembnejših odločitev sodišča je bila, da je posilstvo lahko način storitve genocida in ne več vojni plen.
 
ICTR je svoje delo zaključilo  31. decembra 2015. Pred sodiščem je bilo obdolženih 93 posameznikov, 62 jih je bilo obsojenih, 3 osebe pa so še na begu. Funkcije ICTR je v skladu z odločitvijo Varnostnega sveta OZN prevzel Mehanizem OZN za mednarodna kazenska sodišča.

 

Posebno sodišče za Sierro Leone

 

Posebno sodišče za Sierro Leone je bilo ustanovljeno leta 2002 v sodelovanju med vlado Sierre Leone in OZN. Pooblaščeno je bilo, da sodi osebam, ki so najbolj odgovorne za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava ter nacionalnega prava Sierra Leone med državljansko vojno od 30. 11. 1996 naprej. Posebno sodišče za Sierro Leone je bilo prvo t.i. hibridno mednarodno kazensko sodišče.
 
Leta 2003 je tožilstvo izdalo trinajst obtožnic proti članom oboroženih skupin (AFRC, CDF, RUF). Sodišče je obsodilo devet oseb. , ostali postopki pa so bili ustavljeni bodisi zaradi smrti ali neznanega statusa obdolžencev. Sodišče je leta 2013 zaključilo svoje delo in predalo preostanek svojih pravnih obveznosti (te vključujejo zaščito prič, nadzor nad izvajanjem sankcij in upravljanje z arhivom sodišča) Rezidualnemu posebnemu sodišču za Sierra Leone. Slovenija je vsa leta delovanja podpirala sodišče predvsem s finančnimi prispevki v njegov proračun.

 

Posebno sodišče za Libanon

 

Vlada Republike Libanon je 13. 12. 2005 zaprosila OZN, da ustanovi sodišče mednarodnega značaja, ki bo sodilo vsem, ki naj bi bili odgovorni za napad 14. 2. 2005 v Bejrutu, v katerem je bil, med drugim, ubit nekdanji libanonski premier Rafiq Hariri. Napad se obravnava kot dejanje terorizma, kar pomeni, da gre za mednarodno sodišče za terorizem.
 
OZN in Libanon sta v skladu z resolucijo Varnostnega sveta 1664(2006) sklenila Sporazum o ustanovitvi Posebnega sodišča za Libanon. Sporazum in njemu priložen statut sodišča sta v skladu z resolucijo Varnostnega sveta 1757(2007) začela veljati 10. 6. 2007.
 
Mandat sodišča vključuje sojenje vsem, ki naj bi bili odgovorni za napad 14. 2. 2005 v Bejrutu. Pristojnosti sodišča pa se lahko razširijo prek bombardiranja 14. 2. 2005, če se v skladu z načeli kazenskega prava ugotovi povezava z drugimi napadi, ki so se v Libanonu zgodili med 1. 10. 2004 in 12. 12. 2005, in so po naravi in teži podobni napadu 14. 2. 2005.
 
OZN in libanonska vlada sta se dogovorila, da bo imelo posebno sodišče mešano sestavo z udeležbo libanonskih in mednarodnih sodnikov in mednarodnega tožilca. Standardi pravičnosti posebnega sodišča temeljijo na mednarodnih standardih kazenskega prava, kakršni se uporabljajo na drugih mednarodnih sodiščih, materialno pravo pa je nacionalno pravo Libanona.
 
Slovenija spremlja delovanje sodišča predvsem zato, ker se ustvarja nova mednarodna sodna praksa na področju boja proti terorizmu.

 

 

MLA POBUDA

 

Vzporedno z aktivnim zavzemanjem za čim širše sprejetje Rimskega statuta na mednarodni ravni (univerzalnost Rimskega statuta) je Slovenija skupaj z Nizozemsko in Belgijo sprožila pobudo  za sprejem mednarodne pogodbe o medsebojni pravni pomoči in izročitvah za pregon najtežjih mednarodnih hudodelstev na državni ravni (genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva) (angl.: t.i. MLA initiative - Mutual Legal Assistance and Extradition for Domestic Prosecution of the Most Serious International Crimes). Kasneje so se pobudnicam pridružile tudi Argentina, Senegal in Mongolija.

 

Pobudo trenutno podpira 59 držav iz vseh delov sveta.
 
Na področju mednarodnopravne pomoči in izročitev v primeru grozodejstev obstaja pravna praznina, saj ne obstaja mednarodna konvencija, ki bi urejala to področje. Države morajo posledično v vsakem posamičnem primeru skleniti bilateralni sporazum med državama oziroma nasloviti t.i. rogatory letter z zaprosilom za mednarodnopravno pomoč v kazenskih zadevah, kar je dolgotrajna in težka naloga – dokazi pa v tem času poniknejo. Pobudnice MLA pobude zato predlagamo sprejetje postopkovne mednarodne pogodbe o medsebojni pravni pomoči in izročitvah. Namen pobude je izboljšanje načela komplementarnosti, temeljnega načela MKS, da je primarna dolžnost pregona storilcev hudodelstev na strani držav.
 
Načrtovana mednarodna pogodba bo sledila obstoječim postopkovnim določbam iz novejših mednarodnih pogodb o medsebojni pravni pomoči v zvezi z drugimi mednarodnimi hudodelstvi – kot sta Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in Konvencija Združenih narodov proti korupciji, prilagojenih sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev.
 
S ciljem premika pobude v pogajalsko fazo smo pobudnice v Haagu (Nizozemska), med 16. in 19. oktobrom 2017, organizirale prvo pripravljalno konferenco za države podpornice. Junija 2018 načrtujemo drugo pripravljalno konferenco s ciljem začeti medvladna pogajanja novembra 2018.

 

Več o MLA pobudi v angleškem jeziku lahko preberete tukaj.