ČLOVEKOVE PRAVICE

Mednarodno pravo o človekovih pravicah

 

Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot temeljna družbena vrednota izhaja iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah, sprejete z Resolucijo Generalne skupščine OZN (GS ZN) št. 217 A (III) z dne 10. 12. 1948. Deklaracija je nastala kot skupen ideal vseh ljudstev in narodov iz različnih kultur in z namenom, da bi vsi družbeni organi in vsi posamezniki razvijali ter z državnimi in mednarodnimi ukrepi postopno zagotovili splošno priznanje in spoštovanje človekovih pravic. Poudarjala je medsebojno odvisnost vseh človekovih pravic ter povezavo med pravicami in dolžnostmi.

 

Na temelju Splošne deklaracije o človekovih pravicah se je začel zgodovinski proces splošnega razširjanja mednarodnega varstva človekovih pravic na univerzalni ravni in razvoj mednarodnega prava človekovih pravic. Splošna deklaracija o človekovih pravicah skupaj z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, njegovima dvema izbirnima protokoloma in Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah sestavlja t. i. Mednarodno listino o človekovih pravicah. Ideološki spori v 50. letih prejšnjega stoletja so pripeljali do delitev človekovih pravic in šele dve desetletji pozneje, na Prvi svetovni konferenci o človekovih pravicah v Teheranu, je bila njihov soodvisnost ponovno potrjena.

 

Postopno sprejemanje področnih mednarodnih pogodb OZN o človekovih pravicah in delovanje posameznih mednarodnih nadzornih organov, nastalih na podlagi teh mednarodnih pogodb, je vodilo do Druge svetovne konference o človekovih pravicah na Dunaju 1993, kjer so države članice OZN soglasno sprejele deklaracijo in zaključni dokument, s katerim so priznale univerzalno naravo človekovih pravic in ponovno potrdile njihovo nedeljivost, soodvisnost in povezanost. Vse človekove pravice so enako pomembne in jih ni mogoče razvrščati. Dolžnost držav je spodbujati in varovati vse človekove pravice, ne glede na njihovo različno zgodovinsko, kulturno ali versko ozadje.

 

Mednarodna skupnost deklaraciji, ki se izraža tudi v nekaterih splošnih načelih mednarodnega prava, danes priznava razsežnost mednarodnega običajnega prava.

 

Splošna deklaracija o človekovih pravicah je tlakovala pot sprejetju vrste mednarodnih pogodb o človekovih pravicah, ki danes veljajo na svetovni in regionalni ravni. Te zadnje odražajo posebno skrb določene regije in zagotavljajo posebne mehanizme varovanja človekovih pravic.

 

Napredek mednarodnega varstva človekovih pravic je zlasti odvisen od ukrepov za zagotavljanje in uresničevanje človekovih pravic na državni ravni. Mednarodno pravo o človekovih pravicah državam nalaga obveznosti, ki jih morajo te spoštovati. S tem, ko postanejo pogodbenice mednarodnih pogodb, države prevzamejo obveznosti po mednarodnem pravu, da bodo spoštovale, varovale in uresničevale človekove pravice s tem, da se bodo vzdržale posegov vanje, da bodo olajšale njihovo uresničevanje ter varovale posameznike in skupine pred kršitvami. Z ratifikacijo mednarodnih pogodb o človekovih pravicah se države zavežejo, da bodo na državni ravni sprejele potrebne ukrepe in uskladile notranje pravo z obveznostmi iz mednarodne pogodbe. Če na državni ravni varstvo človekovih pravic ni zagotovljeno, imajo posamezniki možnost dostopa do regionalnih in univerzalnih mehanizmov, ki pripomorejo, da se spoštovanje mednarodnopravnih standardov varstva človekovih pravic zagotovi in uresniči na državni ravni.

 

a) Organizacija združenih narodov

 

Človekove pravice so ena od temeljnih vrednot OZN, ki izhajajo že iz Ustanovne listine OZN, sprejete leta 1945. Pod okriljem OZN je bila sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah.

 

Sistem nadzora nad spoštovanjem in varstvo človekovih pravic v okviru OZN temelji na dveh vrstah mehanizmov:

 

- političnih, ki temeljijo na Ustanovni listini OZN (npr. Svet za človekove pravice, Delovna skupina za univerzalni periodični pregled) in
- pogodbenih, ki temeljijo na mednarodnih pogodbah OZN o človekovih pravicah,

 

tem pa s svojim strokovnim znanjem nudi podporo Urad visokega komisarja za človekove pravice, ustanovljen 1994 kot specializirani del Sekretariata OZN (resolucija GS ZN 48/141, 20. 12. 1993). Komisar letno poroča Generalni skupščini o izvedenih dejavnostih.

 

Svet za človekove pravice (v nadaljevanju SČP) je bil ustanovljen z resolucijo GS 60/251 z dne 15. 3. 2006. SČP je naslednik Komisije za človekove pravice (ustanovljene z resolucijo Ekonomskega in socialnega sveta OZN (ECOSOC) št. 5(I) z dne 16. 2. 1946) in je imel prvo zasedanje junija 2006. To je medvladno telo, ki se v Ženevi sestaja 10 tednov v letu in je sestavljeno iz predstavnikov 47 izvoljenih držav članic OZN. Njihov mandat traja 3 leta in lahko so ponovno izvoljeni. SČP poroča Generalni skupščini in je odgovoren za spodbujanje splošnega spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, brez kakršnega koli razlikovanja. Leto po prvem zasedanju, junija 2007, je sprejel t. i. Institution-building paket, ki je vseboval elemente za njegovo prihodnje delo (Resolucija SČP št. 5/1 z dne 18. 6. 2007).

 

Delovna skupina za univerzalni periodični pregled je mehanizem periodičnega spremljanja stanja spoštovanja človekovih pravic po državah, predvsem najaktualnejših oz. najbolj občutljivih vprašanj glede človekovih pravic v določeni državi, zlasti na podlagi Ustanovne listine OZN, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, mednarodnih pogodb, katerih pogodbenica je država, in drugih prostovoljnih obveznosti držav, vključno s tistimi, ki jih država prevzame ob predložitvi kandidature za članstvo v SČP. Namen mehanizma je izboljšanje stanja spoštovanja človekovih pravic v državi, izpolnjevanje mednarodnih obveznosti države na področju človekovih pravic in ocenjevanje pozitivnega razvoja države, povečevanje zmožnosti države in tehnična pomoč, izmenjava najboljših praks. Delovna skupina ima tri zasedanja letno in na vsakem zasedanju pregleda stanje v 16 državah, tako da v 4-letnem krogu opravi pregled vseh 192 držav članic OZN.

 

Svetovalni odbor je sestavljen iz 18 strokovnjakov, ki s svojim znanjem in mnenji sodelujejo pri tematskih vprašanjih.

 

Pritožbeni postopek je bil za obravnavo vzorcev pogostih, velikih in zanesljivo dokazljivih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin uveden že z resolucijo ECOSOC (Resolucija št. 1503 (XLVIII) z dne 27. 5. 1970 in spremenjena z resolucijo št. 2000/3 z dne 19. 6. 2000). Pritožbeni postopek omogoča posameznikom in organizacijam vložitev pritožbe zaradi kršitev človekovih pravic pri SČP.

 

SČP nadaljuje tudi s posebnimi postopki, ki jih je uveljavila Komisija za človekove pravice. To je splošno ime za mehanizme, ki obravnavajo posebna vprašanja določene države ali tematska vprašanja po svetu (posebni poročevalci, posebni predstavniki, neodvisni strokovnjaki ali delovne skupine).

 

Večina mednarodnih pogodb OZN o človekovih pravicah je vzpostavila nadzorne mehanizme. To so odbori neodvisnih strokovnjakov, ki nadzorujejo izvajanje mednarodnih pogodb po državah in sprejemajo sklepne ugotovitve in priporočila.

 

Sektor za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve je več let predsedoval Medresorski delovni komisiji za človekove pravice, katere mandat je predvsem koordinacija dejavnosti v zvezi s poročanjem RS po mednarodnih mehanizmih za nadzor nad izvajanjem mednarodnih obveznosti RS s področja človekovih pravic. Ob 60. obletnici sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah je Sektor za mednarodno pravo decembra 2008 izdal Zbirko poročil RS po mednarodnih pogodbah OZN o človekovih pravicah.

 

Tudi nekateri drugi pomembni organi OZN se ukvarjajo s človekovimi pravicami, med njimi Tretji odbor Generalne skupščine OZN. Odbor obravnava številna splošna vprašanja s področja človekovih pravic, kot tudi posebna področja kot so pravice žensk, varstvo otrok, ravnanje z begunci, spodbujanje temeljnih svoboščin z odpravo rasne diskriminacije.

 

Človekove pravice v slovenski zunanji politiki

 

b) Človekove pravice v Evropski uniji

 

Človekove pravice, demokracija in pravna država so temeljne vrednote Evropske unije (v nadaljevanju EU). Politika EU temelji na univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic ter njihovem spoštovanju znotraj njenih meja kot tudi v njenih odnosih z drugimi državami, pri čemer EU ne posega v pristojnosti vlad njenih držav članic. Države, ki želijo vstopiti v EU, morajo spoštovati človekove pravice, prav tako tudi države, ki z EU sklepajo trgovinske in druge sporazume o sodelovanju.

 

Ustanovne pogodbe EU ne vsebujejo zbirnega seznama temeljnih človekovih pravic. Vir splošnih načel temeljnih pravic v EU so le posamezne določbe teh pogodb, predvsem člen 6(2) Pogodbe EU, ki je EU zavezoval k spoštovanju temeljnih pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in kot izhajajo iz ustavnih tradicij, skupnih državam članicam kot splošnih načel prava Skupnosti. K spoštovanju človekovih pravic v EU je veliko prispevala sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Več na: http://europa.eu/pol/rights/index_sl.htm

 

Evropska komisija, Evropski parlament in Svet EU so decembra 2000 na zasedanju Evropskega sveta v Nici razglasili Listino o temeljnih pravicah EU kot politično zavezujoč dokument. Listina o temeljnih pravicah v enem besedilu združuje državljanske, politične, ekonomske in socialne pravice državljanov in drugih posameznikov, ki prebivajo na ozemlju EU. Listina potrjuje pravice, ki izhajajo iz ustavnih tradicij in skupnih mednarodnih obveznosti držav članic, iz pogodbe o EU in iz sporazumov EU, EKČP, iz socialnih listin Skupnosti in Sveta Evrope (v nadaljevanju SE), kot tudi pravice, ki jih priznavata Sodišče EU in ESČP. Listina EU o temeljnih pravicah velja za pravne akte EU, ne glede na to, ali jih izvajajo evropske institucije ali državni organi ali drugi organi držav članic.

 

Od leta 2001 dalje Evropski parlament vsako leto pripravi poročilo o tem, kako se pravice iz listine spoštujejo. Leta 2004 je bila listina z nekaj popravki vključena v II. del Pogodbe o ustavi za Evropo, ki pa ni nikoli začela veljati. Na podlagi Lizbonske pogodbe, ki je bila podpisana decembra 2007 in je začela veljati 1. decembra 2009, je listina postala pravno zavezujoča.

 

Lizbonska pogodba določa tudi pristop EU k EKČP, kar naj bi dodatno okrepilo varstvo človekovih pravic v Evropi. Vsak posameznik bo lahko vložil pritožbo pri ESČP proti EU glede kršitve pravic iz EKČP, pri čemer to ne bo spremenilo obstoječega sistem pravnih sredstev na podlagi pravnega reda EU. Izčrpanje teh sredstev bo pogoj za vložitev pritožbe pri ESČP. Pristop EU k EKČP bo tudi zagotovil usklajen razvoj sodne prakse Sodišča EU in ESČP.

 

Delovna skupina za človekove pravice (COHOM) je bila ustanovljena 1987. Njen mandat je bil podaljšan leta 2003. Odgovorna je za vprašanja človekovih pravic v zunanjih odnosih EU. Sestavljajo jo strokovnjaki za človekove pravice držav članic in Evropske komisije. Sestaja se redno in obravnava številne vidike politike EU o človekovih pravicah, tematska vprašanja, kot tudi nujna vprašanja o stanju človekovih pravic.

 

Sodišče Evropske unije je sodna veja EU. Ustanovljeno je bilo 1958, da bi zagotovilo izpolnjevanje mednarodnih pogodb, ki so jih sklenile organizacije prednice EU. Sodišče nadzoruje zakonitost aktov in dejanj institucij EU in razsoja v civilnih zadevah med vladami držav članic in institucijami EU ali v zadevah, ki jih sodišču predložijo posamezniki, podjetja ali organizacije. Sodišče razlaga pravo EU in s tem zagotavlja njegovo enako uporabo v vseh državah članicah EU (t. i. postopek predhodnega odločanja). V zvezi s tem državno sodišče prekine svoj postopek in zaprosi sodišče za predhodno mnenje. Zadevno državno sodišče je na to odločbo vezano, prav tako pa ta zavezuje tudi za druga sodišča, ki odločajo v enakem postopku. Sodišče lahko razveljavi pravo države članice, če je to v nasprotju s pravom EU.

 

Vrste postopkov pred sodiščem:


• predhodno odločanje pri razlagi prava EU,
• tožba zaradi neizpolnitve obveznosti države članice EU,
• ničnostna tožba zoper predpis EU, ki naj bi kršil mednarodne pogodbe in temeljne pravice EU,
• tožba zaradi nedelovanja institucije EU,
• pritožba fizične osebe, podjetja ali organizacije zoper akt ali ukrep EU.


Sodišče zadeve obravnava v pisnem in ustnem postopku.

 

Sedež sodišča je v Luksemburgu. Sestavlja ga po en sodnik iz vsake države članice. Sodišču pomaga osem generalnih pravobranilcev, ki v zadevah, ki so jim predložene, dajejo nepristranska in neodvisna mnenja. Sodniki in generalni pravobranilci so neodvisni strokovnjaki, imenovani za dobo 6 let, in so lahko ponovno imenovani. Postopki pred sodiščem potekajo v jeziku, v katerem je sodišču predložena tožba, delovni jezik pa je francoščina. Slovenski sodnik na Sodišču je prof. dr. Marko Ilešič, od oktobra 2006 pa ima Slovenija tudi svojo generalno pravobranilko dr. Verico Trstenjak.

Sodišče EU danes sestavljajo tri sodišča: sodišče, splošno sodišče in specializirana sodišča. Splošno sodišče je bilo ustanovljeno zaradi velikega števila primerov, ki so bili predloženi sodišču in zaradi boljšega pravnega varstva posameznikov, podjetij in organizacij. Posameznik ne more vložiti tožbe proti drugemu posamezniku (fizični ali pravni osebi) ali proti državi članici EU, vendar ima kljub temu posredno ali neposredno možnost dostopa do sodišča: kadar je njegov primer obravnavan pred državnim sodiščem in to sodišče zaprosi za predhodno mnenje in kadar posameznik pred splošnim sodiščem izpodbija odločbo, ki jo je izdala institucija EU in se ta odločba glasi nanj. Sodišče za uslužbence EU odloča o sporih med EU in njenimi javnimi uslužbenci.

 

Agencija EU za temeljne pravice je bila ustanovljena leta 2007 na Dunaju in se je preoblikovala iz Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije, ki je bil ustanovljen leta 1997. Agencija je neodvisna institucija, ki varuje in spodbuja pravice evropskih državljanov, predvsem na področjih boja proti rasizmu, ksenofobiji in nestrpnosti.

 

Smernice EU o človekovih pravicah

 

c) Svet Evrope

 

Spoštovanje človekovih pravic je ena od temeljnih vrednot Sveta Evrope, ustanovljenega leta 1949, ki kot skupna evropska demokratična institucija skrbi za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, njihovo enakost in raznolikost, pravice ranljivih skupin ter socialne pravice.

 

Evropska konvencija o človekovih pravicah je bila sprejeta 1950 leta in začela veljati tri leta pozneje. Konvencija je nastala zaradi skupnega uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah. V več kot pol stoletja so se pravice iz konvencije in njenih protokolov postopno razvijale, tudi zahvaljujoč sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, katerega član je slovenski sodnik prof. dr. Boštjan M. Zupančič. Konvencija ni pomembna le zaradi pravic, katerih varstvo zagotavlja, pač pa tudi zaradi nadzornega sistema, ki ga je vzpostavila za nadzor nad sporočenimi kršitvami ter zagotavljanje spoštovanja obveznosti držav pogodbenic.

 

Razen sodne dejavnosti ESČP si SE ves čas prizadeva za krepitev in razvoj človekovih pravic, predvsem s pomočjo številnih pravnih in političnih instrumentov/mehanizmov, sprejetih v okviru medvladnega sodelovanja. Pri tem se Odbor ministrov SE (v nadaljevanju OM SE), ki je politično telo SE za sprejemanje odločitev, opira na Nadzorni odbor za človekove pravice (CDDH), ki ga sestavljajo strokovnjaki iz vseh držav članic in opazovalci iz drugih držav, mednarodnih organizacij in nevladnih organizacij. CDDH določa politiko in sodelovanje na področju človekovih pravic, predvsem pa opravlja naloge, ki imajo za cilj razvoj in spodbujanje človekovih pravic, kot tudi izboljšanje postopkov za njihovo varstvo, ob upoštevanju prakse ESČP. CDDH usmerja delo svojih pododborov strokovnjakov (npr. Odbor strokovnjakov za izboljšanje postopkov varstva človekovih pravic).

 

V preteklih petdesetih letih, predvsem od Evropske ministrske konference o človekovih pravicah leta 2000, ki je obeležila 50. obletnico EKČP in Akcijskega načrta, sprejetega na Varšavskem vrhu voditeljev držav in vlad 2005, je CDDH dosegel pomembne standarde. Razen tega, da so bili sprejeti številni dodatni protokoli k EKČP ter nove konvencije in protokoli, je OM SE sprejel še druge pravne instrumente s področja človekovih pravic, kot so Smernice o človekovih pravicah in boju proti terorizmu (julija 2002) ter Smernice o varstvu žrtev terorističnih dejanj (marec 2005).

 

Svet Evrope igra pionirsko, ključno in enkratno vlogo na področju razvoja prava in politike človekovih pravic na evropski ravni, z namenom zagotovitve varstva človekovih pravic in preprečevanja njihovih kršitev v stalno razvijajoči se družbi. To je razvidno iz vseh mednarodnih pogodb, priporočil, smernic in deklaracij s področja človekovih pravic in stalnega širjenja dimenzije človekovih pravic v okviru vseh relevantnih standardov SE.

 

Ključno vlogo v strukturi SE na področju splošnega varstva človekovih pravic kot tudi na področju varstva posebnih pravic ima Generalni direktorat za človekove pravice in pravne zadeve. Direktorat je odgovoren za razvoj in izvajanje standardov SE o človekovih pravicah in pravni državi, vključno s spodbujanjem demokracije skozi pravo, delovanjem ustreznih mednarodnih pogodb in njihovih nadzornih mehanizmov ter delovanjem in izvajanjem dejavnosti s tega področja. S tem v zvezi pomaga in svetuje generalnemu sekretarju in OM SE, njegovim podrejenim odborom in drugim službam organizacije, pripravlja priporočila, smernice in osnutke mednarodnih pogodb in jih ocenjuje, izvaja programe in dejavnosti, ki so namenjeni pospeševanju in ustanavljanju institucionalnih in pravnih okvirjev v državah članicah SE in državah kandidatkah ter zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic. Zato generalni direktorat sodeluje tudi s pristojnimi odbori Parlamentarne skupščine, se posvetuje, kadar je to potrebno, z drugimi generalnimi direktorati SE, sodeluje s Sekretariatom ESČP v skupnih zadevah, predvsem glede izvajanja sodb, sodeluje s Komisarjem za človekove pravice, sodeluje z državnimi organi in agencijami držav članic in držav nečlanic, izvaja sporazum med EU in SE, ki zadeva Agencijo EU o temeljnih pravicah, sodeluje z drugimi regionalnimi in univerzalnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami itd.

 

V okviru generalnega direktorata deluje Oddelek za pravo in politiko človekovih pravic, ki opravlja vlogo sekretariata vseh medvladnih odborov, zadolženih za pripravo mednarodnopravno zavezujočih in nezavezujočih pravnih aktov, ki jih je ustanovil CDDH (Odbor strokovnjakov za razvoj človekovih pravic (DH-DEV), Neformalna delovna skupina za pristop EU k EKČP (CDDH-UE)). Oddelek je odgovoren tudi za sodelovanje med Generalnim direktoratom za človekove pravice in pravne zadeve SE in EU, vključno z Agencijo za temeljne pravice EU (FRA), Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in ZN.

 

V skoraj šestdesetih letih je SE razvil zajeten acquis, ki ne zajema le standardov spoštovanja človekovih pravic, pač pa tudi aktivni nadzor nad temi standardi. Poseben direktorat SE je odgovoren za pripravo številnih mednarodnopravno zavezujočih in nezavezujočih aktov, kot so konvencije in priporočila, direktorat za nadzor pa sestavljajo sekretariati samostojnih mehanizmov nadzora nad posameznimi mednarodnimi pogodbami SE ter Oddelek za izvajanje sodb ESČP, ki pomaga OM SE v njegovi funkciji nadzora nad izvajanjem sodb ESČP v državah članicah.

 

Mehanizme nadzora nad spoštovanjem človekovih pravic v okviru SE delimo na:

 

• pogodbene mehanizme, ustanovljene na podlagi posameznih mednarodnih pogodb SE s področja človekovih pravic,
• politične mehanizme, ustanovljene na podlagi resolucij OM SE.

 

Poročila RS po pogodbenih in političnih mehanizmih SE

 

Komisar za človekove pravice je neodvisna institucija v okviru SE, katere naloga je spodbujanje zavesti o človekovih pravic in nadzor nad njihovim spoštovanjem v državah članicah SE, vključno s pomočjo pri doseganju standardov SE s področja človekovih pravic. Institucija je bila ustanovljena z resolucijo OM SE maja 1999 (Resolucija (99) 50).

 

Evropsko sodišče za človekove pravice:


Evropsko sodišče za človekove pravice je mednarodno sodišče, ustanovljeno leta 1959 na podlagi EKČP.

 

Reforma ESČP


Zaradi zagotovitve večje učinkovitosti ESČP, ki se je že v letu 2001 začelo soočati z vse večjimi zaostanki, je OM SE maja 2004 sprejel vrsto ukrepov za izvajanje na evropski ravni kot tudi v državah članicah. Sprejet je bil Protokol št. 14 k EKČP, ki spreminja nadzorni sistem konvencije, njegov namen pa je bil zagotoviti dolgoročno učinkovitost sodišča z izboljšanjem filtriranja in obravnave zadev. Zaradi blokade pri uveljavitvi protokola, so pogodbenice EKPČ na ministrski konferenci 2009 sprejele Protokol št. 14 bis kot začasen ukrep za povečanje učinkovitosti ESČP, namenjen uveljavitvi dveh najnujnejših postopkov, predvidenih v Protokolu št. 14, ki bi najbolj in najhitreje vplivala na zmanjšanje zaostankov ESČP.

 

21. in 22. 9. 2009 je bila v okviru slovenskega predsedovanja OM SE organizirana Okrogla miza z naslovom »Načini varstva pravice do sojenja v razumnem roku – izkušnje držav in kratkoročna reforma Evropskega sodišča za človekove pravice«, ki je bila v drugem delu, naslovljenem »Med Madridom in Interlaknom – Blejske razprave«, namenjena razpravam na temo kratkoročne reforme ESČP ter prispevati k prizadevanjem za povečanje učinkovitosti ESČP v okviru obstoječega pravnega sistema in dolgoletni razpravi o potrebni dolgoročni reformi ESČP.


Sprejeti so bili splošni sklepi okrogle mize, izšel pa je tudi Zbornik blejskih razprav.

18. in 19. 2. 2010 je bila v Interlaknu organizirana Konferenca na visoki ravni o prihodnosti ESČP, katere glavni namen bil pripraviti dolgoročnejšo strategijo za reformo ESČP. Namen reforme je povečanje učinkovitosti in zagotovitev trajnostnega delovanja sodišča. Sprejeta je bila Interlakenska deklaracija. Nadaljevanju procesa dolgoročne reforme ESČP je bila namenjena tudi konferenca v Izmirju, 26. in 27. 4. 2011, na kateri je bila sprejeta Izmirska deklaracija.

 

Pristop EU k EKČP:


Začetki formalnih in neformalnih pogovorov v zvezi z možnostjo pristopa EU k EKČP v obeh organizacijah segajo že v 70. leta prejšnjega stoletja, vprašanje pa je prišlo v ospredje predvsem v okviru Listine o temeljnih pravicah EU. Leta 2001 je dobila Delovna skupina za pravna in tehnična vprašanja možnega pristopa EU k EKČP (GT-DH-EU) nalogo, da pripravi študijo, ki bi jo obravnaval SE v zvezi s tem vprašanjem. Po uveljavitvi Protokola št. 14 k EKČP in Lizbonske pogodbe je ta želja postala obveznost. Da bi kot 48. pogodbenico EKČP sprejeli nedržavno tvorbo, bodo neizogibne prilagoditve konvencijskega sistema. Pristop EU k EKČP je ena največjih trenutnih prioritet SE in zgodovinski korak, predvsem zato, ker bo:


- na tej podlagi EU združena v zunanji sistem varstva človekovih pravic,
- prišlo do konsistence EU in SE nadzornih sistemov,
- izboljšano varstvo človekovih pravic v Evropi, saj bo omogočeno varstvo posameznikov pred dejanji institucij EU.

 

V ta namen so pravosodni ministri EU junija 2010 Evropski komisiji podelili mandat za pogajanja v njihovem imenu, maja 2010 pa je OM SE podelil CDDH ad hoc mandat za pripravo potrebnega pravnega instrumenta z EU, ki bo omogočil pristop EU k EKČP. Za pogovore in delo z Evropsko komisijo je bila zadolžena Neformalna delovna skupina CDDH, sestavljena iz 14 strokovnjakov držav članic SE (7 iz držav članic EU in 7 iz držav nečlanic EU).


d) Človekove pravice in OVSE

 

Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je tudi ključni del splošnega varnostnega koncepta Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Helsinška sklepna listina (1975) priznava kot eno od 10 vodilnih načel »spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo misli, vesti, vere in prepričanja«. Predstavlja pomemben mejnik v zgodovini varstva človekovih pravic, saj je načela o človekovih pravicah vključila kot sestavni del regionalnega varnostnega okvira, na istih temeljih kot politično-vojaška in ekonomska vprašanja. To priznanje je bilo okrepljeno z vrsto nadaljnjih dokumentov. »Človekova dimenzija (OVSE)« je skupek pravil in dejavnosti, povezanih s človekovimi pravicami in demokracijo, ki predstavljajo eno od treh OVSE jevih varnostnih dimenzij, skupaj s politično-vojaško ter ekonomsko in okoljsko dimenzijo.

 

V okviru OVSE deluje Urad za demokratične institucije in človekove pravice. Urad ima sedež v Varšavi. Deluje na področju opazovanja volitev, demokratičnega razvoja, stanja varstva človekovih pravic v državah članicah, strpnosti, nediskriminacije in pravne države na območju OVSE.