Skoči na vsebino

SKUPNA ZUNANJA IN VARNOSTNA POLITIKA

Oblikovanje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) je predvsem posledica izzivov ter geopolitičnih sprememb v mednarodni skupnosti, ki so nastale s koncem hladne vojne. V nadaljevanju je kronološko predstavljeno njeno oblikovanje.

 

1970 – V okviru evropskega političnega sodelovanja (EPS) so se države članice Evropskih skupnosti začele posvetovati zunaj formalnih okvirov takratne integracije in usklajevati o glavnih problemih mednarodne skupnosti. 

 

1986 – Enotna evropska listina je formalizirala zunanjepolitično sodelovanje, pri čemer večjih sprememb narave in metod delovanja še ni prinesla.
 
1993 – Pogodba o Evropski uniji (tudi Maastrichtska pogodba) je namesto EPS uvedla skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) kot drugi, medvladni steber nove tristebrne strukture EU, ki pomeni novo pomembno poglavje zunanjepolitičnega sodelovanja.
 
1999 – Amsterdamska pogodba je v členih 11 do 28 revidirala določbe Maastrichtske pogodbe o SZVP. Z namenom povečanja doslednosti in učinkovitosti zunanjega delovanja je med drugim uvedla funkcijo visokega predstavnika za SZVP/generalnega sekretarja Sveta EU, ki jo je zasedel Javier Solana.
 
2000 – Evropski svet v Nici je sprejel odločitev o ustanovitvi novih stalnih političnih in vojaških struktur znotraj Sveta EU (Politični in varnostni odbor (PSC), Vojaški odbor EU (EUMC), Vojaški štab EU (EUMS)).
 
2003 – Pogodba iz Nice je prinesla nove določbe SZVP, s katerimi je razširila področja odločanja – s kvalificirano večino – ter povečala pristojnosti Političnega in varnostnega odbora pri operacijah civilnega kriznega upravljanja.
 
2004 – Pogodba o Ustavi za Evropo je predvidela proceduralno in institucionalno okrepitev SZVP. Ključne predlagane institucionalne novosti na področju zunanjepolitičnega delovanja so bile: stalni predsednik Evropskega sveta, minister za zunanje zadeve Unije in Evropska služba za zunanje delovanje. Zaradi neuspešnega procesa ratifikacije je projekt ustavne pogodbe propadel. Kljub temu je večina predvidenih določb o SZVP, ki naj bi prispevale k izboljšanju učinkovitosti zunanjega delovanja EU, v skladu z mandatom Evropskega sveta junija 2007 za novo medvladno konferenco vsebovana v novi Reformni pogodbi.
 
2007 – Reformna pogodba (tudi Lizbonska pogodba), podpisana 13. decembra 2007 v Lizboni.

 

 

Na področju skupne zunanje in varnostne politike sta glavni institucionalni novosti Reformne pogodbe vzpostavitev funkcije visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko in ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje. V novi funkciji visokega predstavnika sta združeni vlogi visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko in komisarja za zunanje zadeve. Visoki predstavnik vodi Svet za zunanje zadeve in v tej vlogi nadomestil sedanje šestmesečno rotirajoče predsedstvo, hkrati pa je podpredsednik Evropske komisije. Vodil tudi politični dialog z mednarodnimi partnerji in je ključni predstavnik EU v odnosih s preostalim svetom.

 

 

Evropska služba za zunanje delovanje je skupna evropska diplomatska služba, ki zagotavljala podporo delu visokega predstavnika in je pod njegovo neposredno pristojnostjo. Evropska zunanja služba ne nadomešča diplomatsko-konzularnih predstavništev držav članic, pač pa deluje v tesnem sodelovanju z njimi.

 

 

Reformna pogodba je tudi predvidila funkcijo stalnega predsednika Evropskega sveta za dobo dveh let in pol, ki skrbi za kontinuiteto dela Evropskega sveta in za zunanje predstavljanje na najvišji ravni (kjer si bo predstavniško vlogo delil z novim visokim predstavnikom).