Skoči na vsebino

ČLOVEKOVE PRAVICE IN OKOLJE

Človeštvo je odvisno od naravnega sistema, ki zagotavlja pogoje za njegov obstoj in razvoj. Podnebne spremembe so eden največjih sodobnih izzivov človeštva in najočitnejši dokaz uničujočega vpliva človekovih dejavnosti na naravno okolje, ki neizbežno povratno učinkuje na življenje ljudi. Posledice podnebnih sprememb, netrajnostna raba in upravljanje naravnih virov med drugim povzročajo vse številnejše naravne katastrofe po vsem svetu, kar nas opozarja na veliko povezanost okolja in človekovih pravic.

 

Čeprav se mednarodnopravni okvir človekovih pravic ne navezuje neposredno na okolje, so okoljski vplivi predpogoj za uživanje človekovih pravic, zlasti pravice do življenja, zdravja, hrane, vode in primernega bivališča. Zgolj Aarhuška konvencija, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2004, jasno povezuje varovanje okolja in varstvo človekovih pravic ter daje ljudem aktivno pravico pri sprejemanju in izvajanju okoljske politike.

 

Države so dolžne državljane zaščititi pred degradacijo okolja v nacionalnem okviru, ki neposredno vpliva na pravico do življenja in zasebne lastnine. Odprto ostaja vprašanje odgovornosti za čezmejne vplive, zlasti če gre za posledice globalnih podnebnih sprememb.

 

Povezave med človekovimi pravicami in okoljem se v zadnjem desetletju vedno bolj zadeva tudi mednarodna skupnost, s tem se ukvarjata Program OZN za okolje in Urad visokega komisarja OZN za človekove pravice. Slednji tudi vedno bolj opozarja na vpliv podnebnih sprememb na uživanje človekovih pravic. Svet OZN za človekove pravice je sprejel več resolucij o povezavah med človekovimi pravicami in okoljem, leta 2012 pa je, tudi na pobudo Slovenije, vzpostavil mandat neodvisnega strokovnjaka za človekove pravice in okoljsko trajnost. Marca 2015 je bil mandat podaljšan za tri leta, neodvisni strokovnjak pa preimenovan v posebnega poročevalca. Nosilec mandata ostaja John Knox.

 

Pravico do zdravega okolja določa 72. člen Ustave RS, v skladu s katerim ima Slovenija trojno dolžnost, in sicer da z zakonom opredeli vsebino in obseg pravice do zdravega življenjskega okolja, določi pogoje opravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti ter določi pogoje in obseg poravnave škode, ki jo oseba povzroči življenjskemu okolju. Poleg tega Zakon o varstvu okolja ureja subsidiarno odgovornost države za odpravo posledic čezmernega obremenjevanja okolja, če tega ni mogoče naprtiti povzročiteljem ali za to ni ustrezne pravne podlage.

 

Človekove pravice in okolje je bilo eno prednostnih vsebinskih področij nekdanje varuhinje človekovih pravic dr. Zdenke Čebašek Travnik, tako je leta 2010 organizirala mednarodno konferenco Okolje in človekove pravice – sodelovanje javnosti v okoljskih zadevah.

 

Slovenija podpira prizadevanja mednarodne skupnosti za povezovanje človekovih pravic in okolja tudi na globalni ravni. Od leta 2011 sodeluje v skupini držav, ki poudarja povezanost spoštovanja človekovih pravic in uživanja varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja ter v zvezi s tem v Svetu OZN za človekove pravice vlaga resolucije. Naše aktivnosti temeljijo na prepričanju, da reševanje sodobnih izzivov zahteva celovit pristop, ki sočasno upošteva tako varnostne in razvojne vidike ter vidik človekovih pravic kot osnove demokratičnih družb in trajnostnega razvoja. Zato se zavzemamo za povezovanje in sodelovanje med različnimi stebri mednarodnega sistema in njihovo usklajeno delovanje.

 

Človekova pravica do pitne vode in sanitarne ureditve

 

Generalna skupščina OZN je leta 2010 z resolucijo 64/292 priznala dostop do pitne vode in osnovne sanitarne ureditve kot človekovo pravico, saj gre za pomemben člen zagotavljanja vseh človekovih pravic.

 

Svet OZN za človekove pravice je leta 2008 ustanovil mandat takrat neodvisnega strokovnjaka, zdaj posebnega poročevalca za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarne ureditve.

 

Na multilateralnem področju je Slovenija aktivna podpornica prizadevanj mednarodne skupnosti za uveljavljanje človekove pravice do vode in sanitarne ureditve. Sodeluje v Modri skupini, ki deluje v Ženevi in si prizadeva za univerzalno uresničitev človekove pravice do pitne vode in sanitarne ureditve. Na vprašanja povezave med dostopom do vode in človekovimi pravicami opozarja tudi v okviru svojega zunanjepolitičnega in razvojnega sodelovanja.

 

Leta 2010 je Slovenijo obiskala takratna neodvisna strokovnjakinja za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarne ureditve Catarina de Albuquerque. To je bil prvi obisk kakšnega posebnega poročevalca Sveta OZN za človekove pravice v Sloveniji.