Skoči na vsebino

MEDNARODNOPRAVNI DOKUMENTI S PODROČJA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN POROČANJA SLOVENIJE

I.UNIVERZALNI INSTRUMENTI O ČLOVEKOVIH PRAVICAH

 

Splošni univerzalni dokumenti

  • Splošna deklaracija človekovih pravic
  • Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah
  • Fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah
  • Drugi fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni
  • Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah
  • Izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

Tematski univerzalni dokumenti

  • Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije
  • Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk
  • Opcijski protokol h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk
  • Konvencija o otrokovih pravicah
  • Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih
  • Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije
  • Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju
  • Opcijski protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju
  • Konvencija o pravicah invalidov
  • Izbirni protokol h Konvenciji o pravicah invalidov

Univerzalni instrumenti o človekovih pravicah so najpomembnejši dokumenti o človekovih pravicah, med katere sodijo Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah z obema fakultativnima protokoloma ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Vsi našteti dokumenti skupaj tvorijo Mednarodno listino o človekovih pravicah, ki je temelj korpusa človekovih pravic.

 

Države pogodbenice mednarodnih konvencij Organizacije združenih narodov (OZN) s področja človekovih pravic so zavezane periodičnemu poročanju o uresničevanju določil posamezne konvencije. Predstavitveni dokument je kot krovni dokument sestavni del vseh takih periodičnih poročil, ki jih po posameznih konvencijah v okviru OZN pripravi država pogodbenica. V sistemu pogodbenih teles gre za referenčni dokument z informacijami o splošni ureditvi področja človekovih pravic v državi.

 

Povezave: Predstavitveni dokument RS (avgust 2014) slo

 

1. Splošna deklaracija človekovih pravic

 

Splošno deklaracijo človekovih pravic je Generalna skupščina OZN sprejela 10. decembra 1948 v New Yorku. V njej so očrtane osnovne človekove pravice. Deklaracija ni pravno zavezujoča, kljub temu pa je osnova za vse mednarodnopravno zavezujoče instrumente o človekovih pravicah.

 

2. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah

 

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah je bil podpisan 16. decembra 1966 v New Yorku, veljati je začel 23. marca 1976. V Sloveniji velja od 1. julija 1992 (Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92).

 

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) zavezuje države pogodbenice k zagotavljanju državljanskih in političnih pravic, ki so t. i. prva generacija človekovih pravic. MPDPP varuje temeljno pravico človeka do življenja in določa, da nihče ne sme biti žrtev mučenja, zasužnjenja, samovoljnih priporov, prisilnega dela ali odvzema temeljnih svoboščin (kot so npr. gibanje, izražanje in združevanje).

 

MPDPP je razdeljen na šest glavnih poglavij, v katerih določa različne pravice (pravica do samoodločbe ter klasične državljanske in politične pravice), pravice glede odškodnin žrtvam ter glede varovanja in jamstva enakosti spolov ter splošne obveznosti držav glede uresničevanja določil pakta, prav tako pa prepoveduje možnosti verbalnih in besednih zlorab ter v 28. členu ustanavlja Odbor za človekove pravice.

 

Odbor za človekove pravice (Odbor) je sestavljen iz 18 priznanih pravnih strokovnjakov z visokim moralnim ugledom in priznanim delovanjem na področju človekovih pravic. Je nadzorni mehanizem izvajanja državljanskih in političnih pravic, navedenih v MPDPP. Glavna naloga Odbora je torej preverjanje izvajanja določb MPDPP v državah pogodbenicah, kar poteka z obravnavo poročil teh držav pred Odborom. MPDPP v 40. členu države pogodbenice zavezuje, da redno poročajo o zakonodajnih in drugih ukrepih za uresničevanje določb MPDPP. Ko država pogodbenica odda poročilo, ga njena delegacija predstavi pred Odborom. Po obravnavi poročila določene države Odbor pripravi sklepe in priporočila, v katerih državi pogodbenici svetuje glede nadaljnjih ukrepov za izvajanje obveznosti po MPDPP in jo po potrebi opozori na kršitve MPDPP. Pomembna naloga Odbora je priprava in objava interpretacije posameznih pravic, ki izhajajo iz MPDPP v obliki splošnih komentarjev. Pri tem gre lahko tako za izčrpno interpretacijo posamezne določbe MPDPP kot tudi za širša, presečna vprašanja.

 

Povezave:

 

Poročila Republike Slovenije o izvajanju MPDPP:

Uvodno poročilo

Drugo poročilo

Tretje poročilo

 

Sklepne ugotovitve Odbora za človekove pravice za Republiko Slovenijo:

Sklepne ugotovitve za drugo poročilo

Sklepne ugotovitve za tretje poročilo

Komentar Republike Slovenije RS na 15. odstavek sklepnih ugotovitev za tretje poročilo

 

2.1 Fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah

 

Fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah je bil podpisan 16. decembra 1966 v New Yorku, veljati pa je začel 23. marca 1976. V Sloveniji velja od 18. maja 1993.

 

Fakultativni protokol daje Odboru za človekove pravice pristojnost, da obravnava pritožbe posameznikov, ki menijo, da država pogodbenica, pod jurisdikcijo katere spadajo, krši določbe MPDPP, in ki so že izčrpali vsa domača pravna sredstva.

 

2.2 Drugi fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni

 

Drugi fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni, je bil podpisan 15. decembra 1989 v New Yorku, veljati pa je začel 11. julija 1991. V Sloveniji velja od 17. decembra 1993.

 

Drugi fakultativni protokol k MPDPP države pogodbenice zavezuje, da odpravijo smrtno kazen.

 

3. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

 

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je bil podpisan 16. decembra 1966 v New Yorku, veljati pa je začel 3. januarja 1976. V Sloveniji velja od 1. julija 1992 (Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92).

 

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), podobno kot Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, izhaja iz Splošne deklaracije človekovih pravic ter njeno vsebino prevaja v pravno zavezujoče določbe. MPESKP zavezuje države pogodbenice k zagotavljanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, ki so t. i. druga generacija človekovih pravic.

 

MPESKP določa različne ekonomske, socialne in kulturne pravice, pri čemer je vredno poudariti pravico do samoodločbe, dolžnost države pogodbenice, da nediskriminatorno zagotavlja ekonomske, socialne in kulturne pravice, pravico do dela, pravičnega plačila, varnih delovnih pogojev in periodičnega plačanega dopusta, pravico do ustanavljanja sindikatov in članstva v njih, pravico do socialne varnosti, pravice družine, še posebej mater in otrok, do državne zaščite in pomoči, pravico do ustreznega življenjskega standarda, vključno z ustrezno hrano, obleko in stanovanjem, pravico do izobraževanja ter pravico do udeležbe v kulturnem življenju.

 

3.1 Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice

 

Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice (Odbor ESK) je nadzorni mehanizem izvajanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, navedenih v MPESKP. V primerjavi z Odborom za človekove pravice ta ni bil ustanovljen neposredno s Paktom, pač pa z resolucijo Ekonomsko-socialnega sveta. Kot predvideva Pakt, naj bi namreč nadzorno funkcijo opravljal kar Ekonomsko-socialni svet, vendar je to vlogo leta 1985 ob sprejetju omenjene resolucije prevzel Odbor ESK.

 

Odbor ESK sestavlja 18 priznanih pravnih strokovnjakov z visokim moralnim ugledom in priznanim delovanjem na področju človekovih pravic. Odbor ESK preverja izvajanje določb MPESKP v državah pogodbenicah, ki v skladu s 16. in 17. členom periodično poročajo o sprejetih ukrepih za izvajanje MPESKP in pred odborom zagovarjajo poročilo. Po obravnavi poročila določene države Odbor ESK pripravi sklepne ugotovitve, s katerimi državi pogodbenici svetuje glede nadaljnjih ukrepov za izvajanje obveznosti po MPESKP in jo po potrebi opozori na kršitve.

 

Pomembna naloga Odbora ESK je priprava in objava interpretacije posameznih pravic, ki izhajajo iz MPESKP, v obliki splošnih komentarjev. Pri tem gre lahko tako za izčrpno interpretacijo posamezne določbe MPESKP kot tudi za širša, presečna vprašanja.

 

Povezave:

 

Poročila Republike Slovenije o izvajanju MPESKP:

Uvodno poročilo

Drugo poročilo

 

Sklepne ugotovitve Odbora za ekonomske, socialne in kulturne pravice za Republiko Slovenijo:

Sklepne ugotovitve za uvodno poročilo

Sklepne ugotovitve za drugo poročilo

 

3.2 Izbirni protokol k Mednarodnemu pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

 

Izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je Generalna skupščina OZN potrdila 10. decembra 2008, na mednarodni dan človekovih pravic, za podpis je na voljo od 24. septembra 2009, veljati pa je začel 5. maja 2013. Slovenija je bila med članicami OZN, ki so 24. septembra 2009 prve podpisale protokol, vendar ga še ni ratificirala.

 

Protokol omogoča, da Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice obravnava individualne pritožbe v zvezi s kršenjem ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic iz MPESKP, če so domača pravna sredstva že izčrpana.

 

4. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije

Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je Generalna skupščina OZN sprejela 7. marca 1966 v New Yorku, veljati je začela 4. januarja 1969. Slovenija je konvencijo prevzela 1. julija 1992 z Aktom o nasledstvu, na podlagi katerega je za Slovenijo začela veljati z osamosvojitvijo 25. junija 1991.

 

Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je instrument t. i. tretje generacije človekovih pravic, ki države pogodbenice zavezuje k odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in ustanavlja Odbor za odpravo rasne diskriminacije kot mehanizem individualne pritožbe. Konvencija med drugim določa, da morajo države z vsemi sredstvi izvajati politiko za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije, razglasiti za kaznivo dejanje vsako razširjanje idej o rasni večvrednosti in sovraštvu ter zagotoviti pravico do enakega uživanja državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic.

 

Odbor za odpravo rasne diskriminacije je bil prvi nadzorni mehanizem, ki je bil ustanovljen v okviru OZN za preverjanje dejavnosti in ukrepov držav pogodbenic za izpolnjevanje obveznosti po mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic. Ustanovitev odbora določa 8. člen konvencije. Odbor ima 18 članov, ki prek sistema rednega poročanja držav nadzorujejo uresničevanje Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije v državah pogodbenicah, obravnavajo pa lahko tudi pritožbe posameznikov, državljanov tistih držav, ki so v skladu s 14. členom konvencije odboru priznale to pristojnost.

 

Odbora ima pomembno nalogo, da v obliki splošnih priporočil pripravlja in objavlja interpretacije posameznih pravic po Mednarodni konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Pri tem gre lahko tako za izčrpno interpretacijo posamezne določbe iz konvencije kot tudi za širša, presečna vprašanja.

 

Povezave:

 

Poročila Republike Slovenije o izvajanju Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije:

Uvodno, drugo, tretje in četrto poročilo

Peto poročilo

Šesto in sedmo poročilo

Osmo do enajsto poročilo

 

Sklepne ugotovitve Odbora za odpravo rasne diskriminacije za Republiko Slovenijo:

Sklepne ugotovitve za uvodno, drugo, tretje in četrto poročilo

Sklepne ugotovitve za peto poročilo

Sklepne ugotovitve za šesto in sedmo poročilo

Pripombe Republike Slovenije k sklepnim ugotovitvam Odbora za odpravo rasne diskriminacije za šesto in sedmo poročilo

Sklepne ugotovitve za osmo do enajsto poročilo

 

 

4.1 Izjava po 14. členu Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije

 

Slovenija je leta 2001 (Uradni list RS, št. 70/2001 z dne 31. 8. 2001) podala izjavo po 14. členu Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, s katero je Odboru za odpravo rasne diskriminacije priznala pristojnost sprejemati in obravnavati sporočila posameznih oseb ali skupin oseb z ozemlja pod njeno pristojnostjo, ki trdijo, da so žrtve kršitev pravic po Mednarodni konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki jih je zagrešila Slovenija. Odbor sme obravnavati tista sporočila iz Slovenije, za katera se je prej prepričal, da ista zadeva ni oziroma ni bila obravnavana v drugem mednarodnem postopku. Izjava je začela veljati 1. septembra 2001.

 

5. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk

Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk je bila sprejeta 18. decembra 1979 v New Yorku, veljati je začela 3. septembra 1981. V Sloveniji velja od 1. julija 1992.

 

Konvencija je neke vrste »listina pravic žensk«, saj natančneje opredeljuje določbe Splošne deklaracije o človekovih pravicah in obeh temeljnih paktov z vidika pravic žensk. Državam pogodbenicam med drugim nalaga obveznost, da pripravijo ukrepe in politike za odpravo diskriminacije žensk, sprejmejo zakonodajo za preprečevanje vseh oblik trgovine z ženskami in izkoriščanja prostitucije žensk, zagotovijo ženskam volilno pravico ter sodelovanje v vladnih in nevladnih dejavnostih, podelijo ženskam enake pravice v zvezi z državljanstvom in državljanstvom njihovih otrok, zagotovijo ženskam enake pravice in dostop do izobraževanja in zaposlovanja ter enak dostop do zdravstvenega varstva in enakost pred zakonom. Poleg tega konvencija ustanavlja Odbor za odpravo diskriminacije žensk.

 

Odbor za odpravo diskriminacije žensk je bil ustanovljen na podlagi 17. člena konvencije in je njen nadzorni mehanizem. Na podlagi 18. člena konvencije mu morajo države pogodbenice redno poročati o napredku pri izpolnjevanju njenih določb. Odbor ima 23 članov, neodvisnih strokovnjakov in uglednih pravnih strokovnjakov. Poleg spremljanja poročanja odbor izvaja postopek zgodnjega opozarjanja ter proučuje meddržavne in individualne pritožbe.

 

Odbor ima pomembno nalogo, da v obliki splošnih priporočil pripravlja in objavlja interpretacije posameznih pravic po Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Pri tem gre lahko tako za izčrpno interpretacijo posamezne določbe iz konvencije kot tudi za širša, presečna vprašanja.

 

Povezave:

 

Poročila Republike Slovenije o izvajanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk:

Uvodno poročilo

Drugo poročilo 

Tretje poročilo

Četrto poročilo

Peto in šesto poročilo

 

Sklepne ugotovitve Odbora za odpravo diskriminacije žensk za Republiko Slovenijo:

Sklepne ugotovitve za uvodno poročilo

Sklepne ugotovitve za drugo in tretje poročilo

Sklepne ugotovitve za četrto poročilo

Sklepne ugotovitve za peto in šesto poročilo

 

5.1 Opcijski protokol h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk

 

Opcijski protokol h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk je bil podpisan 6. oktobra 1999, velja pa od 22. decembra 2000. V Sloveniji velja od 15. maja 2004 (Ur. l. RS 48/2004 z dne 30. 4. 2004; Mednarodne pogodbe št. 15/2004).

 

Opcijski  protokol omogoča posameznikom in skupinam, da Odboru za odpravo diskriminacije žensk vložijo pritožbo zaradi kršenja določb konvencije. Odbor lahko obravnava le tista sporočila, za katera ugotovi, da so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva, razen če se z uporabo teh neupravičeno zavlačuje ali ta pravna sredstva verjetno ne bodo prinesla učinkovite rešitve. Protokol odboru tudi omogoča, da sproži preiskavo o množičnih in sistematičnih kršitvah pravic žensk v državi pogodbenici.

 

6. Konvencija o otrokovih pravicah

 

Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah je bila podpisana 20. novembra 1989 v New Yorku, veljati pa je začela 2. septembra 1990. V Sloveniji velja od 1. julija 1992 in je najširše ratificirani mednarodnopravni dokument s področja človekovih pravic.

 

Konvencija, ki se nanaša na osebe do 18. leta starosti, vsebuje štiri vodilna načela: obveznost držav, da s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov zagotovijo varstvo otrok pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njihovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov, da mora biti glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki otrokova korist, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja in razvoja in da ima vsak otrok pravico do svobode izražanja. Med pomembnejšimi določbami so še pravice do svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi, do svobode združevanja in mirnega zbiranja, do zdravstvenega varstva in izobraževanja.

 

Poleg tega konvencija na podlagi 43. člena ustanavlja Odbor za otrokove pravice, ki ga sestavlja 18 neodvisnih strokovnjakov. Odbor za otrokove pravice je nadzorni mehanizem izvajanja konvencije, uresničevanje določil pa nadzira prek sistema poročanja držav pogodbenic. Poleg tega Odbor nadzira izvajanje Izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih in Izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije, če gre za države pogodbenice. Od aprila 2014 je po (tretjem) izbirnem protokolu h konvenciji glede postopka sporočanja kršitev odbor pristojen tudi za obravnavo sporočil o kršitvah, ki so jih predložili posamezniki ali skupine posameznikov, za izvedbo postopka preiskave o morebitnih hudih in sistematičnih kršitvah otrokovih pravic ali za obravnavo postopka o kršitvi v eni od pogodbenic tega protokola, ki jo je podala druga pogodbenica protokola. Tako kakor pri prvih dveh protokolih lahko tudi pri tretjem protokolu odbor deluje, če gre za državo pogodbenico tega protokola.

 

Povezave:

 

Poročila Republike Slovenije o izvajanju Konvencije o otrokovih pravicah:

Uvodno poročilo
Drugo poročilo

Tretje do četrto poročilo

 

Sklepne ugotovitve Odbora za otrokove pravice za Republiko Slovenijo:

Sklepne ugotovitve za uvodno poročilo
Sklepne ugotovitve za drugo poročilo

Sklepne ugotovitve za tretje poročilo

 

6.1 Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih

 

Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih je bil podpisan 25. maja 2000, velja pa od 12. februarja 2002. V Sloveniji velja od 17. avgusta 2004 (Ur. l. RS 85/2004, 2. 8. 2004-MP, št. 23-94/2004).

 

Protokol temelji na več različnih dokumentih. Prvi standardi prepovedi rekrutiranja otrok v oborožene enote so bili namreč vzpostavljeni že v dodatnih protokolih k ženevskim konvencijam leta 1949 in nato v Konvenciji o otrokovih pravicah (1989), ki je za najnižjo starostno mejo za rekrutiranje in sodelovanje otrok v oboroženih spopadih določila starost 15 let.

 

Takratna Komisija OZN za človekove pravice je leta 1994 ustanovila delovno skupino, ki je oblikovala predlog protokola. Protokol prepoveduje prisilno rekrutiranje otrok do 18. leta v vojaške enote in njihovo aktivno udeležbo v spopadih ter v 8. členu državam pogodbenicam nalaga, da v dveh letih po začetku veljavnosti protokola o sprejetih ukrepih za uresničevanje določb protokola poročajo Odboru za otrokove pravice.

 

Povezave:

Poročilo Republike Slovenije o izvajanju Izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih

 

6.2 Izbirni  protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije

 

Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije je bil podpisan 25. maja 2000, velja pa od 18. januarja 2002. V Sloveniji velja od 17. avgusta 2004 (Ur. l. RS 85/2004, 2. 8. 2004-MP, št. 23-94/2004).

 

Protokol dopolnjuje Konvencijo o otrokovih pravicah z natančnejšimi določbami in opredelitvami prodaje in prostitucije otrok ter otroške pornografije, pri čemer morajo države pogodbenice omenjena dejanja opredeliti kot kazniva dejanja. Določa tudi standarde za kazenski pregon storilcev, preprečevanje takih dejanj in pomoč žrtvam ter določa okvir za okrepljeno mednarodno sodelovanje na tem področju (predvsem pri preganjanju storilcev teh kaznivih dejanj). Države pogodbenice morajo v skladu z 12. členom protokola o njegovem uresničevanju v dveh letih po začetku veljavnosti protokola poročati Odboru za otrokove pravice.

 

Povezave:

Poročilo Republike Slovenije o izvajanju Izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije

 

7. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju

Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju je bila podpisana 10. decembra 1984 v New Yorku, veljati pa je začela 26. junija 1987. V Sloveniji velja od 14. aprila 1993 (Ur. l. RS 24/93; Mednarodne pogodbe št. 7/93).

 

Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju nadgrajuje 5. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 7. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki prepovedujeta mučenje. Državo pogodbenico konvencija zavezuje, da sprejme učinkovite zakonodajne, upravne, sodne in druge ukrepe za preprečevanje mučenja na celotnem ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo. Konvencija državi pogodbenici prepoveduje izročitev osebe drugi državi, če obstaja utemeljen sum, da bi mogla biti ta oseba v drugi državi podvržena mučenju. Poleg tega morajo države pogodbenice zagotoviti vključenost prepovedi mučenja v izobraževanje in usposabljanje civilnega in vojaškega osebja, zdravstvenega osebja, javnih uslužbencev ter drugega osebja, ki bi lahko sodelovalo pri nadzorovanju, zasliševanju in obravnavanju oseb, ki jim je bila odvzeta prostost zaradi pridržanja, pripora ali izvrševanja zaporne kazni. Država pogodbenica pa je osebi, ki je bila mučena, tudi dolžna omogočiti pritožbo in zagotoviti, da bo njen primer takoj in nepristransko obravnavan.

 

Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju v 17. členu ustanavlja Odbor proti mučenju, ki ga sestavlja 10 neodvisnih strokovnjakov. Odbor prek sistema periodičnega poročanja držav pogodbenic nadzoruje izvajanje določb Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Odbor obravnava tudi pritožbe, ki jih prejme od posameznikov v skladu z 22. členom konvencije in ki se nanašajo na tiste države, ki so odboru z izjavo priznale to pristojnost.

 

Povezave:

 

Poročila Republike Slovenije o izvajanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju:

Uvodno poročilo

Drugo poročilo

Tretje poročilo 

 

Sklepne ugotovitve Odbora proti mučenju za Republiko Slovenijo:

Sklepne ugotovitve za uvodno poročilo

Sklepne ugotovitve za drugo poročilo

Sklepne ugotovitve za tretje poročilo

Odgovor Republike Slovenije na 9., 12., 17. in 21. priporočilo Sklepnih ugotovitev Odbora proti mučenju za tretje poročilo

 

7.1 Opcijski protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju

 

 Opcijski protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju je bil podpisan 18. decembra 2002, velja pa od 22. junija 2006. V Sloveniji velja od 1. januarja 2007 (Ur. l. RS 114/2006, 9. 11. 2006).

Protokol ustanavlja Pododbor za preprečevanje mučenja in tako uvaja dodatni sistem nadzora pripornih/zapornih mest na nacionalni in mednarodni ravni. Države pogodbenice se z ratifikacijo protokola zavežejo, da bodo eno leto po ratifikaciji oziroma pristopu ustanovile neodvisne nacionalne preventivne mehanizme za preprečevanje mučenja (ali v ta namen imenovale že obstoječe mehanizme).

 

Z Zakonom o ratifikaciji Opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 20/2006) je bil za državni preventivni mehanizem določen Varuh človekovih pravic RS, ki naloge in pooblastila državnega preventivnega mehanizma opravlja skupaj z izbranimi nevladnimi in tistimi organizacijami, ki so pridobile status humanitarne organizacije v Sloveniji. Tak nadzor, ki se opravlja od leta 2007, krepi učinkovitost, pogostost in strokovnost odkrivanja in preprečevanja mučenja in drugih okrutnih ravnanj.

 

7.2 Izjava po 22. členu Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju

 

Republika Slovenija je leta 1993 podala izjavo po 22. členu Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, s katero je Odboru proti mučenju priznala pristojnost sprejemanja in obravnave sporočila posameznikov pod njeno jurisdikcijo, ki trdijo, da so žrtve kršitve določb konvencije. Odbor proti mučenju sme obravnavati samo tiste pritožbe, za katere se je prepričal, da se ista zadeva ne obravnava v drugem mednarodnem postopku ali da še niso izčrpana vsa domača pravna sredstva.

 

8. Konvencija o pravicah invalidov

Konvencija o pravicah invalidov je bila sprejeta 13. decembra 2006 v New Yorku, veljati pa je začela 3. maja 2008. V Slovenji velja od 24. aprila 2008.

 

Konvencija o pravicah invalidov je zgodovinsko pomembna, saj je prvi pravno zavezujoč instrument OZN s področja varstva pravic in dostojanstva invalidov, ki zagotavlja uveljavljanje človekovih pravic, načela enakih možnosti in enake obravnave ter preprečevanje diskriminacije invalidov. Posebno pozornost namenja položaju invalidnih žensk in invalidnih otrok, poleg tega pa tudi pravicam do dostopnosti, enakosti pred zakonom, varovanja osebne integritete, samostojnega življenja in vključenosti v skupnost, spoštovanja zasebnosti, izobraževanja, zdravja, usposabljanja in rehabilitacije, dela in zaposlitve, ustrezne življenjske ravni in socialne varnosti, sodelovanja v političnem in javnem življenju itd.

 

Konvencija o pravicah invalidov v 34. členu ustanavlja Odbor za pravice invalidov,  ki prek sistema periodičnega poročanja držav pogodbenic nadzoruje izvajanje določb konvencije. Odbor sestavlja 18 neodvisnih strokovnjakov, člani pa delujejo v osebnem svojstvu in neodvisno od vlade države, iz katere prihajajo. Države pogodbenice Odboru pošiljajo redna periodična poročila, ki jih ta preuči ter obravnavani državi da predloge in priporočila.

 

Povezave:

 

Poročila Republike Slovenije o izvajanju Konvencije o pravicah invalidov:

Uvodno poročilo

 

8.1 Izbirni protokol h Konvenciji o pravicah invalidov

 

Izbirni protokol h Konvenciji o pravicah invalidov je bil sprejet 18. decembra 2006, veljav pa od 8. maja 2008. V Sloveniji velja od 24. aprila 2008. 

 

Izbirni  protokol h Konvenciji o pravicah invalidov vzpostavlja individualni pritožbeni mehanizem za državljane države pogodbenice.

 

9. Deklaracija o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

 

Deklaracija, ki jo je Generalna skupščina OZN soglasno sprejela decembra 1998, pomeni zgodovinski dosežek za doseganje boljše zaščite zagovornikov človekovih pravic. Je prvi instrument OZN, ki je prepoznal pomen in upravičenost delovanja zagovornikov človekovih pravic ter potrebo po zagotavljanju njihove zaščite.

 

Deklaracija, ki sicer ni pravno zavezujoča, med drugim daje vsakomur pravico: spodbujati in si prizadevati za varstvo in udejanjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na nacionalni in na mednarodni ravni; poznati, iskati, pridobiti, prejeti in imeti podatke o vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, vključno z dostopom do informacij, kako se take pravice in svoboščine izvajajo v domačem zakonodajnem, sodnem ali upravnem sistemu; preučevati, razpravljati, si ustvariti in imeti mnenje o spoštovanju vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin tako v pravu kot v praksi; do srečevanja ali mirnega združevanja; do ustanavljanja nevladnih organizacij, združenj ali skupin, pridruževanja k njim in sodelovanja v njih ter navezati stike z nevladnimi ali medvladnimi organizacijami.

 

Deklaracija opredeljuje tudi temeljno odgovornost in dolžnost vseh držav do varovanja, spodbujanja in izvajanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med drugim s sprejemanjem nujnih ukrepov za ustvarjanje pogojev, potrebnih za zagotovitev, da vse osebe pod njeno jurisdikcijo, posamično in v povezavi z drugimi, lahko te pravice in svoboščine uživajo v praksi.