Oblikovanje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) je predvsem posledica izzivov ter geopolitičnih sprememb v mednarodni skupnosti, ki so nastale s koncem hladne vojne. V nadaljevanju je kronološko predstavljeno njeno oblikovanje.

1970 – V okviru evropskega političnega sodelovanja (EPS) so se države članice Evropskih skupnosti začele posvetovati zunaj formalnih okvirov takratne integracije in usklajevati o glavnih problemih mednarodne skupnosti.
 
1986 – Enotna evropska listina je formalizirala zunanjepolitično sodelovanje, pri čemer večjih sprememb narave in metod delovanja še ni prinesla.
 
1993 – Pogodba o Evropski uniji (tudi Maastrichtska pogodba) je namesto EPS uvedla skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) kot drugi, medvladni steber nove tristebrne strukture EU, ki pomeni novo pomembno poglavje zunanjepolitičnega sodelovanja.
 
1999 – Amsterdamska pogodba je v členih 11 do 28 revidirala določbe Maastrichtske pogodbe o SZVP. Z namenom povečanja doslednosti in učinkovitosti zunanjega delovanja je med drugim uvedla funkcijo visokega predstavnika za SZVP/generalnega sekretarja Sveta EU, ki jo je zasedel Javier Solana.
 
2000 – Evropski svet v Nici je sprejel odločitev o ustanovitvi novih stalnih političnih in vojaških struktur znotraj Sveta EU (Politični in varnostni odbor (PSC), Vojaški odbor EU (EUMC), Vojaški štab EU (EUMS)).
 
2003 – Pogodba iz Nice je prinesla nove določbe SZVP, s katerimi je razširila področja odločanja – s kvalificirano večino – ter povečala pristojnosti Političnega in varnostnega odbora pri operacijah civilnega kriznega upravljanja.
 
2004 – Pogodba o Ustavi za Evropo je predvidela proceduralno in institucionalno okrepitev SZVP. Ključne predlagane institucionalne novosti na področju zunanjepolitičnega delovanja so bile: stalni predsednik Evropskega sveta, minister za zunanje zadeve Unije in Evropska služba za zunanje delovanje. Zaradi neuspešnega procesa ratifikacije je projekt ustavne pogodbe propadel. Kljub temu je večina predvidenih določb o SZVP, ki naj bi prispevale k izboljšanju učinkovitosti zunanjega delovanja EU, v skladu z mandatom Evropskega sveta junija 2007 za novo medvladno konferenco vsebovana v novi Reformni pogodbi.
 
2007 – Reformna pogodba (tudi Lizbonska pogodba), podpisana 13. decembra 2007 v Lizboni, ne bo odpravila obstoječih pogodb, temveč jih je le ustrezno dopolnjuje (Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti – ta se po novem imenuje Pogodba o delovanju Evropske unije). Če bo ratifikacija v vseh državah članicah uspešna, naj bi nova pogodba predvidoma začela veljati na začetku leta 2009.

Na področju skupne zunanje in varnostne politike sta glavni institucionalni novosti Reformne pogodbe vzpostavitev funkcije visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko in ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje. V novi funkciji visokega predstavnika bosta združeni dosedanji vlogi visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko (Javier Solana) in komisarja za zunanje zadeve (Benita Ferrero-Waldner). Visoki predstavnik bo vodil Svet za zunanje zadeve in v tej vlogi nadomestil sedanje šestmesečno rotirajoče predsedstvo, hkrati pa bo podpredsednik Evropske komisije. Vodil bo tudi politični dialog z mednarodnimi partnerji in postal ključni predstavnik EU v odnosih s preostalim svetom. S tem naj bi bila okrepljena doslednost in kontinuiteta dela na področju zunanjih zadev, kar naj bi posledično prineslo boljšo učinkovitost in opaznost delovanja Unije na mednarodnem prizorišču.

Evropska služba za zunanje delovanje bo skupna evropska diplomatska služba, ki bo zagotavljala podporo delu visokega predstavnika in bo pod njegovo neposredno pristojnostjo. Evropska zunanja služba ne bo nadomestila diplomatsko-konzularnih predstavništev držav članic, pač pa bo delovala v tesnem sodelovanju z njimi.

Reformna pogodba predvideva tudi funkcijo stalnega predsednika Evropskega sveta za dobo dveh let in pol, ki bo skrbel za kontinuiteto dela Evropskega sveta in za zunanje predstavljanje na najvišji ravni (kjer si bo predstavniško vlogo delil z novim visokim predstavnikom).

Pogodba uvaja tudi druge pomembne novosti, med drugim klavzulo o okrepljenem sodelovanju, ki bo omogočila skupini držav članic z večjimi interesi ali kapacitetami na določenem področju poglobljeno sodelovanje (vzpostavitev okrepljenega sodelovanja je pogojena z najmanjšim številom devetih sodelujočih držav članic). Prav tako bo formalno potrjena pravna osebnost nove Evropske unije (v katero se bosta zlili sedanji Evropska skupnost in Evropska unija), kar bo Uniji omogočilo podpisovanje mednarodnih sporazumov in vidnejši nastop na mednarodnem odru.

Reformna pogodba ne odvzema pristojnosti državam članicam pri vodenju nacionalne zunanje politike, saj se bodo odločitve o SZVP, razen v nekaterih primerih, še vedno sprejemale na medvladni ravni in s soglasjem vseh držav članic.