EU BO POSTALA BOLJ UČINKOVITA

1. Svet. Svet skupaj z Evropskim parlamentom opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo ter funkcijo oblikovanja politike in usklajevanja v skladu s pogodbama.

Če pogodbi ne določata drugače odloča s kvalificirano večino. Prehodne določbe o opredelitvi kvalificirane večine, ki se uporabljajo do 31. oktobra 2014, in prehodne določbe, ki se bodo uporabljale med 1. novembrom 2014 in 31. marcem 2017 so vključene v Protokol o prehodnih določbah.

 
Poleg tega se lahko uporabi tudi t.i. Ioannina formula, ki državam članicam omogoča, da zahtevajo ponovno preučitev predlaganih aktov, ko nimajo dovolj glasov za manjšino, ki lahko prepreči sprejetje tega predlaganega akta, vendar pa predstavljajo določeno število glasov te manjšine. Ta dogovor je vsebovan v izjavi številka 7 o členu 9c(4) in členu 205(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije in v sklepu Sveta o izvajanju omenjenih dveh členov med 1. novembrom 2014 in 31. marcem 2017 na eni strani ter od 1. aprila 2007 na drugi strani.

Dogovor je naslednji:
- med 1. novembrom 2014 in 31. marcem 2017: če članice Sveta, ki predstavljajo najmanj tri četrtine prebivalstva ali najmanj tri četrtine držav članic, potrebnih za manjšino, ki lahko prepreči sprejetje, nasprotujejo, da bi Svet sprejel akt s kvalificirano večino;
- od 1. aprila 2017 bo to najmanj 55 % prebivalstva ali najmanj 55 % števila držav članic, potrebnih za manjšino, ki lahko prepreči sprejetje.

Od 1. novembra 2014 je kvalificirana večina najmanj 55 % članov Sveta, ki jo tvori najmanj petnajst predstavnikov držav članic, ki imajo skupaj najmanj 65 % prebivalstva Unije. Za manjšino, ki lahko prepreči sprejetje odločitve, so potrebni najmanj štirje člani Sveta, sicer se šteje, da je kvalificirana večina dosežena. Druge podrobnosti glasovanja s kvalificirano večino so določene v členu 205(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (17. točka, člen 9c PEU).

Svet sestavlja po en predstavnik vsake države članice na ministrski ravni, pooblaščen za prevzemanje obveznosti v imenu vlade države članice, ki jo predstavlja, in za izvrševanje glasovalne pravice (17. točka, člen 9c PEU).

Svet zaseda v različnih sestavah, ki jim, razen Svetu za zunanje zadeve, predsedujejo predstavniki držav članic v Svetu po načelu enakopravne rotacije. Sklep o predsedovanju sestavam sveta, razen svetu za zunanje zadeve, sprejme Evropski svet s kvalificirano večino. Novost, ki jo uvaja pogodba je, da sedanji Svet za splošne zadeve in zunanje odnose (Gaerc) ne bo več deloval kot eno telo. Po Lizbonski pogodbi Svet za splošne zadeve skrbi za doslednost dela različnih sestav Sveta in skupaj s predsednikom Evropskega sveta in Komisijo skrbi za pripravo zasedanj Evropskega sveta in nadaljnje ukrepanje. Svet za zunanje zadeve pa v skladu s strateškimi smernicami Evropskega sveta oblikuje zunanje delovanje Unije in zagotavlja doslednost ukrepanja Unije (17. točka, člen 9c PEU).

2. Komisija. Mandat Komisije je pet let. Komisija je pri izvrševanju svojih obveznosti popolnoma neodvisna. Komisijo, imenovano med dnem začetka veljavnosti Pogodbe iz Lizbone in 31. oktobrom 2014, sestavlja po en državljan vsake države članice, vključno z njenim predsednikom in visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki je eden od njenih podpredsednikov. Od 1. novembra 2014 število članov Komisije skupaj z njenim predsednikom in visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ustreza dvema tretjinama števila držav članic, razen če Evropski svet soglasno ne odloči o spremembi tega števila. Člani Komisije so izbrani med državljani držav članic po sistemu popolnoma enakopravne rotacije med državami članicami, s čimer se izrazi demografski in geografski razpon celote držav članic (18. točka, člen 9d PEU). Ta sistem soglasno vzpostavi Evropski svet v skladu s členom 211a Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa sistem rotacije komisarjev v zmanjšani EK, temelječ na naslednjih načelih:
(a) države članice so pri določanju vrstnega reda in trajanja mandatov njihovih državljanov kot članov Komisije obravnavane popolnoma enakopravno; posledično razlika med skupnim številom mandatov, ki jih imajo državljani dveh poljubnih držav članic, nikoli ne sme biti več kot eden;
(b) ob upoštevanju točke (a) je vsaka zaporedna Komisija sestavljena tako, da se zadovoljivo izrazi demografski in geografski razpon celote držav članic.

3. Evropski parlament. Na novo je določena sestava Evropskega parlamenta. Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije. Njihovo število ne sme preseči sedemsto petdeset, poleg predsednika. Državljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoče, z najnižjim pragom šestih članov na državo članico. Nobena država članica nima več kot šestindevetdeset sedežev. Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta ob upoštevanju načel iz prvega pododstavka. Člani Evropskega parlamenta se volijo s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let. Evropski parlament izvoli svojega predsednika in svoje predsedstvo med svojimi člani (15. točka, člen 9a PEU).

4. Pristojnost Unije na področju skupne zunanje in varnostne politike zajema vsa področja zunanje politike in vsa vprašanja, ki so povezana z varnostjo Unije, vključno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike, ki lahko vodi do skupne obrambe (27. točka, člen 11 PEU).

Za skupno zunanjo in varnostno politiko veljajo po Lizbonski pogodbi posebna pravila in postopki. Če v pogodbah ni določeno drugače, to politiko opredeljujeta in izvajata Evropski svet in Svet, ki odločata soglasno. Sprejemanje zakonodajnih aktov je izključeno. Skupno zunanjo in varnostno politiko izvajajo visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice v skladu s pogodbama. Sodišče Evropske unije na splošno ni pristojno za te določbe (27. točka, člen 11 PEU). Določeno je tudi, da če tako zahteva mednarodni razvoj dogodkov, predsednik Evropskega sveta skliče izredno zasedanje Evropskega sveta za določitev strateških usmeritev politike Unije glede tega razvoja. Visoki predstavnik in države članice izvajajo skupno zunanjo in varnostno politiko z uporabo nacionalnih sredstev in sredstev Unije (29. točka, člen 13 PEU). Namesto dosedanjih skupnih ukrepov Unija sprejema sklepe (31. točka, člen 14 PEU), za vodenje skupne zunanje in varnostne politike pa Unija poleg sklepov lahko določi še splošne smernice in krepi redno sodelovanje med državami članicami pri vodenju njihove politike (28. točka, člen 12 PEU). Sedanja skupna stališča pa bodo zamenjana s stališči Unije (38. točka, člen 19 PEU).

Unija lahko z eno ali več državami ali mednarodnimi organizacijami sklepa sporazume na področjih iz tega poglavja (43. točka, člen 24 PEU), prav tako je opredeljena posebna pravna podlaga (sklep o določitvi pravil o varstvu fizičnih oseb) za varstvo osebnih podatkov na področju SZVP (45. točka, člen 25a PEU).

Na novo je ustanovljen Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki predseduje Svetu za zunanje zadeve, s svojimi predlogi prispeva k oblikovanju skupne zunanje in varnostne politike in zagotavlja izvajanje sklepov, ki sta jih sprejela Evropski svet in Svet. Visoki predstavnik zastopa Unijo v zadevah, povezanih s skupno zunanjo in varnostno politiko. V imenu Unije vodi politični dialog s tretjimi stranmi in izraža stališča Unije v mednarodnih organizacijah in na mednarodnih konferencah. Visokemu predstavniku pri izpolnjevanju njegovih nalog pomaga Evropska služba za zunanje delovanje (ki bo ustanovljena na podlagi te pogodbe). Ta služba bo opravljala svoje delo v sodelovanju z diplomatskimi službami držav članic in jo bodo sestavljali uradniki iz ustreznih oddelkov generalnega sekretariata Sveta in Komisije ter napoteno osebje iz nacionalnih diplomatskih služb. Organizacija in delovanje Evropske službe za zunanje delovanje bosta določena s sklepom Sveta na predlog visokega predstavnika po posvetovanju z Evropskim parlamentom in po odobritvi Komisije (30. točka, člen 13a PEU).

Pogodba določa, da se Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko redno posvetuje z Evropskim parlamentom o glavnih vidikih in temeljnih usmeritvah skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike in Evropski parlament obvešča o razvoju teh politik. Skrbi, da se mnenja Evropskega parlamenta ustrezno upoštevajo. Pri obveščanju Evropskega parlamenta lahko sodelujejo tudi posebni predstavniki (40. točka, člen 21 PEU).

Lizbonska pogodba tudi določa, da je skupna varnostna in obrambna politika sestavni del skupne zunanje in varnostne politike. Uniji zagotavlja operativno sposobnost, oprto na civilna in vojaška sredstva, ki jih Unija lahko uporablja pri misijah zunaj svojih meja za ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov. Za izvajanje teh misij se uporabijo zmogljivosti, ki jih zagotovijo države članice. Določeno je, da skupna varnostna in obrambna politika vključuje postopno oblikovanje skupne obrambne politike Unije. Ta vodi do skupne obrambe, če Evropski svet soglasno tako odloči, v tem primeru državam članicam priporoči sprejetje takšne odločitve v skladu z njihovimi ustavnimi pravili (49. točka, člen 28a PEU).

Države članice dajo Uniji na razpolago civilne in vojaške zmogljivosti za izvajanje skupne varnostne in obrambne politike za uresničevanje ciljev, ki jih opredeli Svet.

Pogodba določa, da si države članice prizadevajo za postopno izboljšanje svojih vojaških zmogljivosti. Agencija za področje razvoja obrambnih zmogljivosti, raziskav, nabave in oborožitve (Evropska obrambna agencija) pa ugotavlja operativne potrebe, spodbuja ukrepe za njihovo izpolnjevanje, prispeva k določanju in po potrebi izvajanju vseh ukrepov, ki so potrebni za krepitev industrijskih in tehnoloških temeljev obrambnega sektorja, sodeluje pri določanju evropske politike na področju zmogljivosti in oboroževanja ter pomaga Svetu pri ocenjevanju izboljšanja vojaških zmogljivosti (49. točka, člen 28a PEU). Pogodba določa tudi naloge in druge vidike delovanja omenjene agencije (50. točka, člen 28b in 28e PEU).

Pogodba vsebuje tudi določbo, da morajo v primeru oboroženega napada na ozemlje države članice, druge države članice v skladu z 51. členom Ustanovne listine Združenih narodov (pravica do individualne ali kolektivne samoobrambe) tej državi zagotoviti pomoč in podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi. To ne vpliva na posebno naravo varnostne in obrambne politike posameznih držav članic. Izrecno pa je tudi navedeno, da so obveznosti in sodelovanje na tem področju skladni z obveznostmi v Organizaciji Severnoatlantske pogodbe (NATO), ki za njene države članice ostaja temelj njihove kolektivne obrambe in okvir za njeno izvajanje.

5. Solidarnostna klavzula (176. točka, člen 188r PDEU) določa, da če je država članica žrtev terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek, Unija in njene države članice delujejo skupaj v duhu solidarnosti. Unija uporabi vsa razpoložljiva, vključno z vojaškimi sredstvi, ki ji jih države članice dajo na razpolago, da se:
(a) – na ozemlju držav članic prepreči teroristična grožnja;
– demokratične institucije in civilno prebivalstvo zavarujejo pred morebitnim terorističnim napadom;
– v primeru terorističnega napada državi članici na zaprosilo njenih političnih organov pomaga na njenem ozemlju;
(b) v primeru naravne nesreče ali nesreče, ki jo povzroči človek, državi članici na zaprosilo njenih političnih organov pomaga na njenem ozemlju.
Če je država članica žrtev terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek, ji druge države članice pomagajo na zaprosilo njenih političnih organov. V ta namen se države članice usklajujejo v Svetu.
Način izvajanja te solidarnostne klavzule se opredeli v sklepu, ki ga sprejme Svet na skupni predlog Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Svet odloča v skladu s členom 28a Pogodbe o Evropski uniji, če ta sklep zadeva obrambne zadeve. Obvesti se Evropski parlament. Evropski svet redno ocenjuje nevarnosti, katerim je izpostavljena Unija, da bi Uniji in njenim državam članicam omogočil učinkovito ukrepanje.

6. V členu o merilih in postopkih za pristop k Uniji je na novo določeno, da lahko vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote Unije, in je zavezana, da jih spodbuja, zaprosi za članstvo v Uniji. O tej prošnji se obvesti Evropski parlament in nacionalni parlamenti. Država prosilka prošnjo naslovi na Svet, ki o tem odloča soglasno po posvetovanju s Komisijo in po odobritvi EP, ki odloča z absolutno večino svojih članov. Upoštevajo se merila in postopki za pristop o katerih se je dogovoril Evropski svet (57. točka, člen 49 PEU).