Predstavitev dr. Dimitrija Rupla v Odboru DZ Republike Slovenije za zunanjo politiko

Ljubljana, 29. novembra 2004

I. Pogled na slovensko zunanjo politiko

1. (Moje izkušnje.) Najprej moram priznati, da sem ob današnjem sestanku in ob svoji predstavitvi članom Odbora za zunanjo politiko na poseben način vznemirjen. Ta moja vznemirjenost je predvsem povezana z dejstvom, da sem se v preteklosti kar pogosto udeleževal sestankov tega odbora in da danes svojo predstavitev temu odboru ponavljam že šestič. Prvič sem kandidiral za položaj predsednika Republiškega komiteja za mednarodne odnose leta 1990, drugič za zunanjega ministra leta 1992. Leta 2000 sem tu kot kandidat za zunanjega ministra nastopil dvakrat, prvič 28. januarja, drugič pa 27. novembra, skoraj natanko štiri leta nazaj. Medtem sem bil v tem odboru zaslišan še enkrat, 16. decembra leta 2002. Zunanje ministrstvo sem vodil vsega skupaj skoraj sedem let. Če bo moja kandidatura sprejemljiva za ta odbor in za Državni zbor, bom vodil MZZ tudi v tem mandatu. S tem pa še ni konec mojih vznemirjenosti. Glede na izkušnje, ki jih imam v slovenski zunanji politiki, poslanci in javnost od mene pričakujete več, kot bi pričakovali od novinca. Poleg vsega pa je pred nami izredno zahtevno obdobje v slovenski zunanji politiki, ki po zahtevnosti sicer ne more preseči obdobja, ko smo se bojevali za mednarodno priznanje nove države; je pa najbrž enako zahtevno, kot je bilo obdobje prizadevanj za vključitev v EU in v NATO. Čez nekaj tednov bo Slovenija stopila na čelo OVSE, leta 2007 oziroma leta 2008 pa bomo celo predsedovali Evropski uniji.

2. (Odnosi s parlamentom.) V ta odbor sem prihajal iz dolžnosti, odgovornosti in zaradi podpore. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Uspešne zunanje politike si ne znam predstavljati brez stalnega in sprotnega sodelovanja parlamenta. Državni zbor usmerja in popravlja vladno zunanjo politiko; predvsem pa ji prinaša zaslombo in široko legitimnost. Eno takšnih orodij je Evropski odbor, predvsem pa Odbor za zunanjo politiko. V tem odboru je večinoma prevladovala zavest, da delamo za isto podjetje. Upam, da se ne motim, ko ocenjujem, da sta v njem prevladovala konstruktiven odnos in zavest tesne povezanosti med vlado in parlamentom. V tem odboru se je – predvsem ko je šlo za prelomne odločitve – ustvarilo razpoloženje medsebojnega razumevanja in celo sozarotništva. Mislim, da je to tako rekoč nujen pogoj za učinkovito in verodostojno zunanjo politiko. Zunanja politika izraža in predstavlja državni, nacionalni interes, ne le vladnega, koalicijskega, strankarskega ali skupinskega. Čeprav nobena politika ne more preživeti samo s tem, da meri utrip javnega mnenja in ravna v skladu s popularnimi pričakovanji, je za zunanjo politiko izjemno važno, da vzdržuje neposredno zvezo s poslanci, s strokovno javnostjo in t.i. civilno družbo. Takšno stališče je zapisano tudi v koalicijski pogodbi, ko govori o »javni diplomaciji«. Javnosti je potrebno še posebej skrbno predstavljati dileme in odločanje v telesih Evropske unije. Glede na zapletenost mednarodnega položaja in glede na izpostavljeno mednarodno vlogo Slovenije v naslednjih letih si želim čim več dialoga, posvetovanja, sodelovanja in ustvarjanja soglasja glede strateških vprašanj. Zunanja politika je dejansko izraz nacionalnega interesa, ki ga je potrebno raziskovati, spoznavati in uveljavljati na ta način, da je v procese vključenih čim več ustanov in posameznikov, pa naj prihajajo iz državne uprave ali iz civilne družbe, iz vladnih ali opozicijskih krogov.

3. (Novi položaj Slovenije v mednarodni skupnosti.) Nekoč Slovenija ni bila niti neodvisna niti neposredna udeleženka v mednarodnih odnosih. Nekoč smo bili Slovenci predmet, ne subjekt mednarodnih odnosov. Dejstvo je, da so drugi skrbeli za nas ali pa nam narekovali, kaj naj počnemo. Iz Jugoslavije smo posredno skrbeli tudi za druge, vendar ne po lastni izbiri ali odločitvi. Osnovni cilj osamosvojitve je bil, da bi Slovenci skrbeli sami zase in se udeleževali mednarodnih odnosov neposredno, niti prek Dunaja niti prek Beograda, ampak iz Slovenije. Z neodvisnostjo je Slovenija postala neposredna udeleženka mednarodnih odnosov, nakar je uspešno končala svoje boje za primeren mednarodni položaj. Slovenija je danes članica najpomembnejših mednarodnih povezav (manjka nam le še OECD.) V mandatu 2004-2008 bomo doživeli še nekatere pozitivne spremembe svojega mednarodnega položaja. Vendar – in v tem je novost – bo morala Slovenija v okviru svojih možnosti in pristojnosti skrbeti tudi za druge. Drugače povedano, Slovenija je soodgovorna za razmere v mednarodni skupnosti, v kateri je polno in enakopravno udeležena.

4. (Zadoščenje.) Zdi se mi, da lahko Slovenci izpostavljeno vlogo in zahtevne naloge, ki nam jih je zaupala mednarodna skupnost, sprejmemo z zadoščenjem. Za razumevanje slovenskih mednarodnih odnosov je treba pregledati zgodovino zadnjih dvesto let, od padca Bastilje do padca Berlinskega zidu. Ne tako daleč nazaj smo si Slovenci prizadevali, da bi svet poleg zgodovinskih narodov priznaval tudi tiste, ki se niso utemeljili s plemiškimi zaslugami ali z vojaškimi osvajanji, ampak s kulturnimi in jezikovnimi odlikami. Slovence so začeli kolikor toliko resno upoštevati v začetku 19. stoletja, recimo v času Ilirskih dežel, po drugi strani pa je bil znameniti Ljubljanski kongres leta 1821 izhodišče za prevlado konservativnega, t.i. »realističnega« koncepta, s katerim so preganjali samoodločbo narodov. Še v Wilsonovem času po I. svetovni vojni, v Versaillesu, ko so vsi govorili o samoodločbi, so Slovence razkosali, razdelili, večino pa potlačili v Prokrustovo posteljo jugoslovanske kraljevine, iz katere smo se izmotali šele leta 1991. Po tem letu se je Slovenija vzpenjala tako rekoč brez prestanka.

5. (Slovenija rešuje svetovne probleme.) Kot članica Evropske unije in NATO mora Slovenija prevzeti svoj del odgovornosti tudi za odnose med EU in ZDA, za bližnjevzhodni mirovni proces (BVMP), za Afganistan, Afriko, Balkan, Irak in Iran… Slovenija se mora angažirati v zvezi z nevarnostmi terorizma, sredstev za množično uničevanje in širjenja atomskega orožja. Naše skrbi so povezane z globalizacijo, s svetovnimi gospodarskimi in ekološkimi neravnovesji. Sodobna povezanost sveta seveda ponuja tudi priložnosti. Odpirajo se nove poti in nova obzorja. Slovenski pogled danes sega do Indije, Kitajske, Rusije itn. Pri predsedovanju OVSE bodo problemi Balkana, Kavkaza, Srednje Azije in Vzhodne Evrope nenadoma postali tudi slovenski problemi. To so štiri regije, kjer bomo morali biti aktivni v letu 2005, medtem ko bo naše delo še bolj zahtevno v ustanovah EU, še posebej v letih 2007 in 2008, ko ji bomo predsedovali. Slovenija bo soodločala o drugih, o Hrvaški in drugih državah v Jugovzhodni Evropi; tudi o Turčiji.

6. (Javna in gospodarska diplomacija.) Zahtevne zunanjepolitične naloge bodo ustrezno opravljene, če bodo ustrezno opravljene naloge doma – v odnosu med vlado in Državnim zborom, med vlado in javnostjo, med vlado in civilno družbo; med politiko in gospodarstvom. Slovenija bo svojim mednarodnim partnerjem predstavljala gospodarske priložnosti, ki se ponujajo glede na novi mednarodni položaj. Na zunanjepolitičnem področju bo potrebno še boljše sodelovanje z akademskimi ustanovami. Organizirali, bolje, mobilizirali se bomo na tak način, da bomo lahko ustrezno odgovarjali na strateške izzive sodobnega sveta. Potrebne so strateške raziskave o mednarodnih odnosih.

7. (Raziskovanje in prenašanje tranzicijskih izkušenj.) Slovenija se že danes uveljavlja kot posrednik znanj, ki so potrebna za reševanje problemov držav in gospodarstev v tranziciji, posebej tistih, ki se želijo vključiti v evroatlantske povezave. Takšno delovanje lahko razširimo na veliko področje od Balkana in Kavkaza do Srednje Azije in Vzhodne Evrope. Svoje izkušnje smo že in bomo posredovali predvsem prijateljskim državam Hrvaški, BiH, Srbiji in Črni gori, Makedoniji – seveda če si bodo tega želele. V Sloveniji imamo že nekaj ustanov in skupin strokovnjakov, ki se ukvarjajo s takšnim posredovanjem.

8. (Glavni dejavniki mednarodnih odnosov.) V 21. stoletju so mednarodni odnosi utemeljeni na ravnotežju različnih vrst sistemov. Novost predstavljajo predvsem sistemi, ki niso niti nacionalne države niti klasične mednarodne organizacije, se pravi organizacije medvladnega značaja. Takšen sistem je npr. Evropska unija. Poleg teh imamo opraviti z nedržavnimi dejavniki, npr. z multinacionalnimi družbami in korporacijami. Ta model upravljanja in organizacije se vse bolj širi in se pogosto uporablja tudi na ravni držav. Države se vse bolj organizirajo kot sistemi, pri katerih ločnice med domačim in zunanjim okoljem niso več ozemeljske, ampak so utemeljene na informacijah.

9. (Predmoderna in moderna zunanja politika.) Na območju (jugo)vzhodno od nas je varnost povezana z ozemeljskimi vprašanji (območje t.i. Zahodnega Balkana z izjemo Hrvaške, Bližnji Vzhod, Kavkaz, Rusija idr.). Za mnoge narode so ključne politične usmeritve povezane z mejami in ozemljem. Moderna, v prihodnost usmerjena zunanja politika daje prednost politični stabilnosti pred ozemeljskimi vprašanji (ki so na Zahodu bolj ali manj razrešena). Njen cilj je tako krepitev sistemske učinkovitosti ter najboljše možno izkoriščanje gospodarskih, političnih, socialnih in drugih priložnosti. To tudi pomeni delovanje (npr. mirovne operacije in operacije humanitarnega značaja) v bolj oddaljenih področjih, da bi z razrešitvijo tamkajšnje problematike zavarovali tudi svoje sisteme (npr. dobavo strateških surovin ali proizvodov, urbana središča pred asimetričnimi grožnjami). Seveda tudi moderna, v prihodnost usmerjena zunanja politika upošteva ozemeljske vidike državnosti, še posebej, kadar gre za odnose z državami, v katerih obstajajo elementi predmoderne politike.

10. (Izzivi in krizna žarišča.) Med letoma 2004 in 2008 utegne v nekaterih državah, npr. na Bližnjem Vzhodu, priti do zaostritev v zvezi z angažiranjem nedržavnih dejavnikov in v zvezi z orožji za množično uničevanje. Ta orožja ogrožajo tudi Evropo. Brezbrižnost do vprašanja varnosti lahko ogrozi prednosti, ki so jih dosegle najuspešnejše države, tudi prednosti Slovenije. Izzivi so po eni strani povezani z razširjenostjo orožij za množično uničevanje, z nestabilnostjo in terorizmom; po drugi strani z nujnostjo demokratizacije in uveljavljanja človekovih pravic ter z interesi in problemi geopolitičnega značaja.

11. (Odnosi med Evropo in Ameriko, problemi na Balkanu, Kavkazu, v Srednji Aziji in v Vzhodni Evropi.) Najnovejši signali glede evropsko-ameriških odnosov so spodbudni. Primer za to je govor francoskega predsednika Chiraca 18. novembra v Londonu. Zanimiva so tudi razmišljanja v skupini za politično planiranje Evropskega sveta. Chirac govori o »močni Evropi v prekaljenem čez-atlantskem partnerstvu«, iz štabov EU pa prihaja ideja o »partnerstvu EU in ZDA za 21. stoletje«. Chirac poudarja pomen dialoga, sprave. V naslednjih nekaj letih naj bi sprejeli evropsko ustavo; v sodelovanju EU in ZDA naj bi rešili Bližnji Vzhod, reformirali OZN…

12. (Ravnotežje multipolarnega/večpolnega sveta.) Slovenija z velikim zanimanjem spremlja nastajanje novih konceptov evropske politike, med drugim zamisel o ravnotežju multipolarnega sveta, o »koncertu« svetovnih sil, ki prevzemajo odgovornost za stabilnost v svetu. Slovenija sprejema »mednarodno ureditev, ki je utemeljena na pravu in pravičnosti« (Chiracove besede). O tem bo še naprej tekla živahna razprava. Gre za najnovejše odmeve na znano dilemo o realizmu in idealizmu v mednarodnih odnosih. Nadaljevala se bo tudi razprava o globalizaciji, ki jo ponekod razumejo kot priložnost, drugod pa kot grožnjo nacionalni identiteti in nacionalnim interesom. Odpori zoper globalizacijo, pravi Chirac, se najbolj pogosto pojavljajo v družbah, ki niso pripravljene, da bi se spoprijele z njo. Tistim nasprotnikom svobode, ki si želijo konflikt, pa je treba odgovoriti z vabilom k dialogu.

II. Predsedovanje Slovenije OVSE

13. (Predsedovanje OVSE.) Čez nekaj tednov bo Slovenija prevzela predsedniško štafeto od Bolgarije, nakar jo bo leta 2006 predala Belgiji. Slovenija bo predsedovala OVSE v »trojki« skupaj s tema dvema državama, sicer pa organizacija šteje 55 članov. Njena zgodovina je povezana s hladno vojno in z nasprotovanjem oz. s sporazumevanjem med velesilama ZDA in Sovjetsko zvezo. Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) – predhodnica moderne OVSE – je prispevala k »mehčanju« nekdanjih socialističnih sistemov in je posledično zaslužna za padec Berlinskega zidu. Še danes je OVSE primeren okvir za ameriško-evropske in zahodno-vzhodne stike in povezave, katerih vsebina pa se osredotoča na vojaška, politična, gospodarska vprašanja in vprašanja človekovih pravic, demokracije, poštenih volitev, medijev itn. V zadnjem času se OVSE ukvarja s problemi terorizma (konkreten primer: varnost kontejnerskega prometa), migracij, človekovimi pravicami vojakov in ujetnikov, trgovine z ljudmi; sodelovanja med vladami, mednarodnimi organizacijami in civilno družbo; z zadevami, kot so nadzor meja, usposabljanje policije, »znotraj-državni« spori, razminiranje, osebno in lahko orožje (SALW) itn. V OVSE je kar nekaj političnih nesoglasij glede njenih prihodnjih pristojnosti in nalog. Slovenija bo v času svojega predsedovanja poklicana k reševanju nekaterih konceptualnih in političnih vprašanj, predvsem pa bo soočena z nasprotji in spori, ki so dediščina nekdanje Sovjetske zveze (Gruzija, Moldova). Ta država – s pozivi in deklaracijami – svari pred enostranostjo predsedovanja. Kot članica EU in NATO bo Slovenija v OVSE poudarjala mednarodno sodelovanje na temelju solidarnosti, multilateralizma, politične, socialne in gospodarske stabilnosti, človekove varnosti in človekovih pravic. Slovenija bo v OVSE nastopala kot dejavnik zbliževanja različnih stališč, kot posrednik; prizadevala si bo za doseganje soglasja in bo zavzeto izvajala tako doseženo politiko. V Sloveniji visoko cenimo vlogo Parlamentarne skupščine OVSE. V njej iz Slovenije sodeluje poslanec Roberto Battelli, nekoč, leta 1993 in 1994, pa sem v njej sodeloval tudi sam. Slovenija bo posebno pozornost posvetila reševanju problemov na Zahodnem Balkanu, pri čemer se zavedamo, da je problematika izredno zapletena. V letu 2005 pričakujemo nekatera važna poročila in odločitve v zvezi s SSČG in Kosovim. Kot predsedujoča OVSE bo Slovenija po svojih močeh prispevala k reševanju povolilnih zapletov v Ukrajini (v koaliciji podpiramo zamisel, da bi prišlo do ponovnih volitev). V času, ko se sedanje bolgarsko predsedovanje preveša v sklepno fazo, se OVSE nahaja v dokaj kočljivem položaju. Poglavitne značilnosti tega stanja so:

14. (Napetosti v odnosih med Zahodom in Vzhodom.) Več napetosti je predvsem v odnosih med ZDA in Rusko federacijo, nekoliko tudi na relaciji EU- Ruska federacija. Vzrokov je več, med njimi velja našteti: ameriški vojaški poseg v Iraku 2003, odločnejše vodstvo v Kremlju od 2000, ruski občutek ogroženosti oz. izgubljanja terena zaradi širitve EU in še bolj zaradi širitve NATO.

15. (Doseganje soglasja je težavno.) Doseganje soglasja je pravzaprav vedno težje, vendar je to edini način odločanja v OVSE. Ilustracija: polom avstrijskega predsedovanja OVSE 2000, ki se je končalo brez omembe vrednih odločitev; zelo anemično zasedanje Ministrskega sveta v Portu 2002; nezmožnost sprejetja ministrske deklaracije na zasedanju v Maastrichtu 2003; velika negotovost glede bližnjega ministrskega zasedanja v Sofiji (6.-7.12.2004); (op.: Po zadnjem vrhu OVSE v Carigradu 1999 je bilo res uspešno le eno ministrsko zasedanje, v Bukarešti 2001. To je bila le izjema, ko je po 11. septembru prišlo do globalne solidarnosti v boju proti terorizmu. Ta impulz je kmalu opešal, ob ameriški invaziji v Iraku pa so ponovno in še močneje prišla v ospredje nasprotja med Zahodom in Vzhodom, ki se seveda polno odražajo v delovanju OVSE).

16. (Nerešeni spori.) Tleči spori (frozen conflicts) v Moldaviji, Gruziji in Gorskem Karabahu ostajajo nerešeni. OVSE že nekaj let ne uspe doseči napredka pri reševanju teh konfliktov, nasprotno, utegnejo se jim pridružiti še novi (Ukrajina). Pri vseh omenjenih konfliktih sta si Zahod in Ruska federacija »v laseh«.

17. (Nezadovoljstvo z načinom delovanja in /ne/učinkovitostjo OVSE.) Vse pogostejši so pozivi k temeljiti reformi organizacije. Problem pri tem je, da si vizije o potrebni reformi diametralno nasprotujejo in odražajo poglabljajoče se konfliktno in tekmovalno razmerje med Vzhodom in Zahodom.

18. (Padajoči rating OVSE.) Pomen OVSE v varnostno-politični arhitekturi Evrope oz. evroatlantskega prostora je upadel predvsem zaradi širitve EU in NATO, pa tudi zaradi vzpostavitve novih kanalov komunikacije med Rusijo in Zahodom (Nato-Russia Council, EU-Russia summit, G-8). Nove članice, pa tudi kandidatke dajejo absolutno prednost EU in NATO. Tudi tiste, ki nimajo perspektive članstva, si obetajo večjih koristi v neposrednem dialogu z omenjenima organizacijama. Ostajajo le še »sirote« - tiste, ki zaenkrat nimajo ne perspektive članstva ne ustreznih kanalov do EU in NATO. To so predvsem kavkaške in srednjeazijske države, a je njihova teža premajhna, da bi se to poznalo znotraj pomena OVSE. Za velike sile pa je OVSE vreden toliko, kolikor lahko skozenj uveljavljajo svoje interese. Možnosti za to so dokaj omejene, saj je načelo konsenza običajno previsoka ovira za učinkovito uveljavitev partikularnih interesov.

19. (Resen izziv za Slovenijo.) Slovenija bo prevzela predsedovanje v nezavidljivih okoliščinah. Uspešno predsedovanje bo mnogo težje dosegljiv cilj, kot bi bil npr. v »zlatih« 90. letih. Zavedati se je treba, da so bile bolj ali manj žrtve neugodnih mednarodnih okoliščin pri predsedovanju OVSE tudi tako izkušene in finančno podprte diplomacije, kot so avstrijska (2000), portugalska (2002) in nizozemska (2003). Zalogaj pred nami je torej veliko večji, kot se je to lahko zdelo leta 1999, ko je bila sprejeta odločitev o naši kandidaturi za predsedovanje OVSE. V takšnih okoliščinah je potreben temeljit razmislek o potrebnem ravnanju, s katerim bi izboljšali možnosti za uspešnost našega predsedovanja. To ostaja tudi še v prihodnje izziv, le da je večji, kot se je morda zdelo doslej. Težava je tudi v tem, da predsedovanje veliko stane, tako glede na finančna sredstva kot za angažiranje osebja. Če bomo svoje delo opravili dobro, se ta vložek lahko obrestuje s povečanjem ugleda države, z utrditvijo njenega položaja v okviru EU in NATO, s krepitvijo vsestranskih odnosov z evropskim Vzhodom (ti so bili doslej zavoljo naših evroatlantskih prioritet občasno nekoliko zanemarjeni), z večjim ugledom in preskusom slovenske diplomacije in z njeno boljšo sposobnostjo pri uveljavljanje interesov države, vključno v času našega načrtovanega bližnjega predsedovanja EU (2007/08).

20. (Stanje priprav.) Kadrovsko je Slovenija na prevzem predsedovanja pripravljena. Ostaja imenovanje osebnega predstavnika ministra – predsedujočega OVSE, ki bo lahko ob vsakem času doma in na tujem nastopal v imenu predsedujočega. To je potrebno že zato, ker naj bi obveznosti predsedujočega OVSE predstavljale nekje med 50 in 80 odstotki delovnega časa MZZ (sedanji CiO MZZ Bolgarije Passy pravi, da mu obveznosti OVSE vzamejo 70 odstotkov vsega časa). Potrebno bo zagotavljati tudi ustrezna finančna sredstva za dejavnosti predsedujočega (obiski v Srednji Aziji, v JVE in na Kavkazu, v prestolnicah vseh ključnih članic OVSE, v OZN itd.) in za prostovoljne prispevke Slovenije za določene dejavnosti OVSE. O tem je Vlada RS že pred časom sprejela ustrezne sklepe. Slovenija je doslej že uspešno opravljala funkcije, povezane s članstvom v Trojki OVSE. Predvsem smo v letu 2004 uspešno predsedovali Sredozemskemu partnerstvu OVSE, ki združuje 55 držav OVSE in 6 sredozemskih partnerjev (Maroko, Alžirija, Tunizija, Egipt, Izrael, Jordanija). Pred dnevi (18. - 19.11.) smo zelo uspešno soorganizirali Sredozemski seminar OVSE v Egiptu. Eno od temeljnih priporočil s tega seminarja je, naj se OVSE aktivno vključi v izvedbo volitev novega palestinskega vodstva (volitve bodo 9. januarja 2005). Posvetovanja o uresničitvi tega priporočila trenutno potekajo na Dunaju.

21. (Temeljni pogoj za uspeh v letu 2005.) Slovenija kot predsedujoča OVSE bo morala uspešno krmariti med stališči in interesi vseh 55 držav OVSE. Ti so si danes, kot omenjeno, pogosto veliko bolj vsaksebi kot v preteklosti. Slovenija bo zato lahko uspešna le, če se bo znala postaviti v vlogo nepristranskega posrednika in bo prisluhnila vsem stranem. Za uspešno predsedovanje bo nujno, da nam kot predsedujoči državi ne bodo v orientacijo zgolj lastna stališča, niti ne zgolj stališča EU, temveč da enakovredno upoštevamo stališča vseh, tudi Ruske federacije, držav JVE, SND itd. Samo če bomo ustvarili takšen vtis, bomo deležni večjega zaupanja in bo vzpostavljanje soglasja lažje. Če pa bo nasprotno in bomo v vlogi predsedujočega delovali predvsem kot članica EU ali NATO, bomo prej ali slej soočeni z blokado in polomom. Povedano nekoliko drugače: za predsedujočega OVSE je vodilo izključno acquis OVSE in soglasno izražena volja vseh 55 držav. Stališča ZDA, NATO, EU, Rusije itd. in celo naša lastna stališča so sama zase v tem smislu le drugotnega pomena.

22. (Prioritete za leto 2005.) Končni seznam prioritet bomo lahko oblikovali šele po Ministrskem svetu v Sofiji (6. - 7.12.) glede na tam sprejete odločitve. Pri oblikovanju prioritet se moramo tudi zavedati, da jih ne določa predsedujoča država kar tako, z jasnega, temveč na podlagi želja in interesov članstva OVSE. Kot predsedujoči namreč lahko vodimo organizacijo le v smeri, kamor so nam vsi ostali člani pripravljeni (soglasno!) slediti. Vedno bolj postaja pomembno, da za prednostna izberemo vprašanja, ki so zanimiva za celotno članstvo OVSE in se ne tičejo le položaja na evropskem Vzhodu. Pretirano pozornost na Vzhod očitata OVSE dva pomembna nedavna dokumenta, moskovska deklaracija SND (julij 2004) in Poziv SND iz Astane (september 2004). Oba očitata OVSE, da je iz organizacije za kooperativno varnost degenerirala v forum za kritiko razmer na evropskem Vzhodu, pri čemer so dialog nadomestile obsodbe in pokroviteljsko podučevanje. Na podlagi našega dosedanjega dela v Trojki OVSE, trenutnega položaja v organizaciji, na podlagi idej in pobud držav (tudi naše) ter odmevov nanje lahko med prioritetna vprašanja v času našega predsedovanja OVSE ta čas uvrstimo naslednje:

• Reforma OVSE: Ministrski svet v Sofiji bo predvidoma sprejel odločitev o ustanovitvi panela uglednih osebnosti, ki naj bi oblikovale predloge za reformo OVSE. Slovenija bo morala imenovati člane tega panela (predvidoma šest) v soglasju z državami OVSE in nato usmerjati njihovo delo. Sklicati bomo morali tudi ocenjevalno konferenco (assessment conference), ki naj bi preučila priporočila panela in oblikovala predloge odločitev za Ministrski svet v Ljubljani (5. - 6. 12. 2005).

• Boj proti terorizmu: Po krvavih terorističnih napadih v Beslanu se je utrdilo soglasje za okrepitev delovanja OVSE na področju boja proti terorizmu. Pod našim predsedovanjem bomo zato nadaljevali z delom Delovne skupine OVSE za boj proti terorizmu, ki bo zadolžena za oblikovanje predlogov nadaljnjih ukrepov v boju proti terorizmu.

• Boj proti nestrpnosti in diskriminaciji: Predvidoma v juniju 2005 bomo skupaj s Španijo v Cordobi organizirali konferenco OVSE o boju proti nestrpnosti (teme: antisemitizem, diskriminacija muslimanov, ostale oblike nestrpnosti, rasizma, ksenofobije in diskriminacije).

• Migracije in integracija: Zavoljo slabih demografskih trendov, razlik v stopnji razvoja in vedno večji mobilnosti prebivalstva postajajo migracije velik izziv na celotnem prostoru OVSE. Spodbujali bomo oblikovanje »best practices« na področjih upravljanja migracij in oblikovanja učinkovitih politik za integracijo migrantov.

• Preprečevanje trgovine z ljudmi: Gojili bomo tesno sodelovanje z letos imenovano predstavnico OVSE za boj proti trgovini z ljudmi (dr. Helga Konrad, Avstrija). Zavzemali se bomo za usklajeno delovanje tako v državah izvora in tranzita kot v ciljnih državah.

• Uničevanje odvečnih zalog lahkega orožja in streliva: Skladišča lahkega orožja in streliva iz obdobja hladne vojne predstavljajo posebno varnostno grožnjo (problem varovanja, staranje orožje in streliva ipd.). Največji problemi so na ozemlju bivše SZ (Ukrajina, Belorusija, Tadžikistan). Ocene potrebnih sredstev za odpravo te grožnje gredo v desetine milijonov evrov. OVSE lahko nudi ekspertizo in pomaga pri zbiranju donacij.

• Tleči konflikti: Vložili bomo vse napore za napredek pri reševanju konfliktov v Moldaviji, Gruziji in v Gorskem Karabahu. V vseh teh konfliktih bo nujno pridobiti sodelovanje Ruske federacije, ki ima na omenjenih ozemljih pomemben vpliv.

• JVE: Od Slovenije kot predsedujoče OVSE se veliko pričakuje pri nadaljnji stabilizaciji razmer v njeni soseščini v JVE. Leto 2005 bo v tem pogledu dokaj zahtevno: pričakovanja glede statusa Kosova; možne spremembe v odnosu med Srbijo in Črno goro (referendum); razmere v Makedoniji.

• Srednja Azija: Gre za države, kjer je razkorak med sedanjim stanjem in normami OVSE posebej izrazit. Hkrati gre za območje, katerega strateški pomen narašča (energetski viri, tihotapske poti, terorizem, soseščina Afganistana). Prizadevali si bomo za pospešeno približevanje teh držav standardom OVSE na področjih demokracije, vladavine prava, dobrega upravljanja in varnosti.

• 30. obletnica podpisa Helsinške sklepne listine, 60. obletnica 2. svetovne vojne, 15. obletnica Pariške listine OVSE: Helsinški proces je bistveno pripomogel k vzpostavitvi demokracije, vladavine prava in varstva človekovih pravic v Evropi. Hkrati je odločilno pripomogel k zmanjševanju napetosti med nekdanjima blokoma in k vzpostavljanju varnostnega sodelovanja. Na ta način je KVSE/OVSE postala eden od temeljev varnostne ureditve Evrope po koncu 2. svetovne vojne. V luči nedavne največje (veliki pok) širitve NATO in EU je smiselno ponovno ovrednotiti vlogo OVSE v novih okoliščinah. Serija obletnic je zelo dobra priložnost za to. Načrtujemo, da bo ta obletnica opažena v vrsti dogodkov, v Helsinkih, na Dunaju in, kot osrednji dogodek, na Ministrskem svete v Ljubljani 5. in 6. decembra 2005 (razmislili bi lahko o »OSCE at 30 – the way forward« kot o temi tega zasedanja). Obletnice so tudi primeren čas za reformna prizadevanja.

23. (Prispevki.) Še v času do prevzema predsedovanja si bomo skupaj s sedanjo predsedujočo Bolgarijo prizadevali za sprejetje novih lestvic prispevkov (Slovenija bo morala, v skladu z dogovorjeno metodologijo OZN in z odločitvami sprejetimi v letih 2001 in 2002, v naslednjih treh letih zvišati svoje članske prispevke v OVSE za okoli 25 %). Žgoče vprašanje je tudi imenovanje novega generalnega sekretarja OVSE. Sedanjemu, Janu Kubišu (Slovaška), se mandat izteče sredi 2005, po vsej verjetnosti pa bo odšel v novo službo že pred tem. Za novega GS OVSE je potrebno soglasje vseh 55 ministrov OVSE. Brez lestvic prispevkov ne bomo imeli proračuna za leto 2005. OVSE bo v takem primeru popolnoma ohromljena. Tudi brez GS bo težko delati. Zato bo potrebno storiti vse, da se doseže dogovor o teh rečeh še pred začetkom našega predsedovanja, po možnosti že v Sofiji.

III. Druge naloge MZZ

24. (Primerna zunanja politika.) Slovenija potrebuje ambiciozno in primerno zunanjo politiko. Slovenska zunanja politika bo ambiciozna, ko bo uveljavljala nacionalne interese, hkrati pa bo primerna našim materialnim in človeškim virom. Naša politika bo utemeljena na znanih dokumentih (zakonih, resolucijah, deklaracijah) Državnega zbora, ki jih upošteva tudi koalicijska pogodba, pri čemer bo prinašala oz. predlagala ukrepe in spodbude v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic po vsem svetu; v zvezi z demokracijo in pravno državo, pa tudi v zvezi s trajnostnim gospodarskim razvojem; v zvezi s preseganjem socialnih napetosti, odpravo verskih in etničnih konfliktov, preprečevanjem ekoloških katastrof ter v zvezi z aktivnim sodelovanjem v boju proti mednarodnemu terorizmu.

25. (Zedinjena Slovenija.) Ob vstopu Slovenije v EU smo morali pogosto odgovarjati na vprašanje, kako bo to vplivalo na Slovence, ki živijo za mejo RS. Članstvo v EU za Slovenijo pomeni uresničitev prve slovenske narodnopolitične zahteve – po Zedinjeni Sloveniji. Prvič v novejši zgodovini živi slovenski narod (z izjemo delov na Hrvaškem in v izseljenstvu) znotraj meja enotne politične in gospodarske entitete, tj. prave Evropske unije. Medtem ko Evropska unija združuje narode, države in njihove državljane v velikansko multikulturno skupnost, naše članstvo v njej združuje tako rekoč vse Slovence in odpravlja delitve, povezane z mejo. S tem se povečujejo zaloge človeških virov za slovenske ustanove in zmanjšujejo razdalje med središčem in robovi slovenstva.

26. (Evroregija.) V zadnjem času je veliko govora o »evroregiji«, ki naj bi poleg Slovenije vsebovala Istro, italijanske in avstrijske dežele in ki nekoliko spominja na nekdanjo skupnost »Alpe-Jadran«. V pogojih članstva Slovenije v EU dobiva ta zamisel nove razsežnosti in nove pospeške. Kot središče te Evroregije bi se lahko Ljubljana razvila v eno najbolj privlačnih in najmočnejših srednjeevropskih mest, ki bi pritegovalo pomembne gospodarske in kulturne dejavnosti, finančne in človeške vire. Pomembno bi bilo oblikovanje te regije tudi za ostala območja Slovenije (recimo Goriško, Prekmurje), saj bi boljše gospodarske, prometne in druge povezave omogočile njihovo oživitev oz. bolj dinamičen razvoj ter s tem njihovo močnejšo vključenost v celotno strukturo Evroregije. To pa bi posledično tudi vodilo k hitrejšemu zmanjševanju gospodarskih in drugih razlik med temi območji in osrednjo Slovenijo. Ljubljana in Slovenija bi postali še bolj evropski, hkrati bi postali pomembnejši za Evropo. Slovenija bi se lažje potegovala za sedeže evropskih ustanov.

27. (Delovanje v EU: finance, ustava, širitev, zunanja meja EU...) V EU potekajo intenzivni pogovori o novi finančni perspektivi za leta med 2007 in 2013. Decembra bo o poročilih razpravljal Evropski svet, sicer pa naj bi razpravo končali do sredine leta 2005 (predsedujoča država Luksemburg). V obtoku so predlogi, s katerimi naj bi zmanjšali proračun pod 1% BDP EU ali ga povečali nad 1%. Ti predlogi so odvisni od dejanskega ali pričakovanega položaja države članice (plačnica/prejemnica). Položaj Slovenije je občutljiv, saj jo (ker bo preskočila mejo 75% povprečnega BDP na prebivalca) utegnejo uvrstiti v skupino bogatejših prejemnic sredstev strukturne politike. Za uspešna pogajanja se je potrebno v vladi ustrezno organizirati in koordinirati. Za znanost so npr. predvidena podvojena sredstva (30 milijard EUR). Pri kohezijski politiki ima Slovenija problem, ker nam EK ne priznava treh regij. Stalno predstavništvo predlaga povezovanje s skupino novih članic in podporo predlogu EK. Komisija predlaga 3% povečanje sredstev za ohranjanje in upravljanje naravnih virov; glede kulture in izobraževanja ni soglasja; glede prometa predlagajo nove rešitve s privatnimi vlaganji (II. tir Koper-Divača). Kar zadeva proračunski položaj Slovenije nasproti EU, je predvsem zaželeno, da Slovenija ostane »neto prejemnica« sredstev iz EU. To je treba zagotoviti z ustreznimi »absorbcijskimi« in diplomatskimi aktivnostmi. Hkrati je treba zagotoviti pogoje za uspešno vključitev Slovenije v doseganje ciljev Lizbonske strategije. Slovenija bo na podlagi ciljev Lizbonske strategije oblikovala nacionalno strategijo gospodarskega razvoja, v kateri bo med drugim uveljavila politiko poenostavitve zakonodajnega in upravnega okvira za delovanje gospodarstva, pospeševanja strukturnih reform za večjo rast podjetništva in inovativnosti, večjih vlaganj v izobraževanje, raziskovanje in razvoj ter krepitev ključnih faktorjev gospodarske rasti. Pri tem bomo izhajali iz temeljnega principa trajnostnega razvoja. Naslednja leta bodo leta preskušanja strokovnih, političnih in diplomatskih sposobnosti Republike Slovenije v Evropski uniji. V teh letih bo prišlo tudi do odločitev v zvezi z evropsko ustavno pogodbo in z nadaljnjimi širitvami EU. Referendum o ustavni pogodbi ni potreben. Ta pogodba namreč v osnovi kljub posameznim novostim v svoji substanci še vedno ohranja tiste cilje, usmeritve in pozicije, ki so jih državljanke in državljani potrdili na referendumu leta 2003. Ustavna pogodba je kot taka sprejemljiv rezultat kompromisov med različnimi težnjami in pogledi držav članic. Ustavna pogodba omogoča nadaljnje integracijske procese (zlasti na področju spoštovanja človekovih pravic, gospodarstva ter Skupne zunanje in varnostne politike – SZVP). Hkrati je z njo dana tudi ustrezna podlaga za nadaljnje širitve Unije, pri čemer je treba poudariti, da je v njej predvidena le širitev z Bolgarijo in Romunijo. V Sloveniji bomo namenili posebno pozornost postavljanju zunanje meje EU in črpanju evropskih sredstev iz t.i. schengenskega vira.

28. (SZVP/EVOP.) Slovenija del svoje zunanje (in obrambne) politike uresničuje v evropskih ustanovah in programih. To uresničevanje je povezano z nekaterimi formalnimi in tehničnimi problemi (sodelovanje v odborih, delovnih skupinah in v Svetu: Political and Security Committee – PSC, Relex, General Affairs and External Relations Council – GAERC, Odbor za civilno krizno upravljanje - Civcom), predvsem pa z daljnosežnimi vsebinskimi vprašanji. Misija v Bruslju si bo morala zagotoviti zanesljiv neposreden in stalen stik z ustreznimi ustanovami v prestolnici, npr. s petkovimi video-konferencami, kar doslej ni vedno dobro delovalo. Misija bo – še posebej v luči predsedovanja – potrebovala nove prostore in kadrovske okrepitve. (Pri tem se mi zdijo zahteve, naj bi v Bruslju delalo 160 ljudi, pretirane.) Vsebinsko bodo najbolj kočljiva vprašanja, ki so povezana z Zahodnim Balkanom, z Rusijo (pogajanja o »štirih skupnih prostorih«: svobode, varnosti in pravičnosti, zunanje varnosti in raziskovanja oz. kulture), Belorusijo, Ukrajino, Gruzijo, Moldovo, Afganistanom, Kitajsko… SZVP vsebuje tudi Bližnjevzhodni mirovni proces – BVMP, evropsko sosedsko politiko, EUROMED, Iran, Irak (Slovenija prispeva 50.000 EUR za zaščitno enoto OZN), Afriko (Sudan-Darfur), Latinsko Ameriko… EU je dejavna v mirovnih operacijah v Makedoniji (Concordia) in v Kongu (Artemis), oblikuje policijske misije (v BiH in v Makedonijo) in pravosodne misije (Gruzija). Obstaja pobuda za evropske žandarmerijske sile. V EU potekajo razprave o razvoju vojaških zmogljivosti (»Headline Goal 2010«). Slovenija naj bi ponujala en bataljon. Do konca leta 2007 pa naj bi bila EU sposobna izvajati operacije hitrega posredovanja. To naj bi bilo usklajeno z NATO. Slovenija naj bi oblikovala mednarodno EU bojno skupino skupaj z Madžarsko in Italijo. Letos julija je bila ustanovljena Evropska obrambna agencija s sedežem v Bruslju. Gre za sodelovanje pri obrambnih zmogljivostih in pri oborožitvi. Slovenija si obeta sodelovanje z evropsko oboroževalno industrijo. Decembra bo EU prevzela poveljevanje mirovni operaciji Althea v BiH. Slovenija je prevzela vse ukrepe EU v zvezi z bojem proti terorizmu. Na tem področju naj bi delovala solidarnost že pred sprejetjem Ustavne pogodbe.

29. (Okrepitev odnosov z ZDA.) Od leta 1992 je Slovenija razvijala intenzivne prijateljske odnose z ZDA. Zunanja znamenja prijateljstva so bili tudi: obiska predsednikov Clintona in Busha v Sloveniji, številni naši, predvsem pa Drnovškovi obiski v Washingtonu. ZDA so nam nekoč pomagale premagati zadrego v zvezi z italijanskim nasprotovanjem pridruženemu članstvu Slovenije v EU. ZDA so nas na podprle pri vključitvi v NATO. V nekaterih trenutkih prejšnje vlade je nastal vtis, kot da je Slovenija bolj zadržana do slovensko-ameriškega in do evropsko-ameriškega prijateljstva. Ta vtis je nastal predvsem zaradi kritik angažiranja ZDA v Iraku. V mandatu, ki prihaja, bo veliko priložnosti za izboljšanje odnosov. Predvsem bomo – kot smo zapisali v Koalicijski pogodbi – podpirali konstruktiven transatlantski dialog ter poglobitev partnerstva med ZDA in EU. Ker ju povezujejo iste temeljne vrednote in isti cilji, je treba okrepiti njuno sodelovanje na vseh področjih, odkrito razpravljati o morebitnih razlikah v pogledih in interesih ter se držati dogovorjenih obveznosti. Z boljšim informiranjem in »javno diplomacijo« bi bilo mogoče predstaviti temeljne ameriške dileme v zvezi z modernimi koncepti varnosti. Priložnost za aktivno delovanje se ponuja v letu 2005, ko bo Slovenija predsedovala OVSE. Vloga Slovenije mora biti sprejemljiva za vse glavne dejavnike v OVSE, predvsem za ZDA in Rusijo. Ta vloga je lahko posredniška, predvsem pa mora biti diplomatsko oz. strokovno neoporečna. Slovenijo in ZDA družijo iste vrednote in sorodni interesi. Slovenija je zainteresirana za širitev področja stabilnosti, torej podpira širitev EU in NATO na vse nove demokracije na Vzhodu Evrope. Tako Slovenija kot ZDA si želita stabilnost na Balkanu in pospešitev bližnjevzhodnega mirovnega procesa.

30. (Članstvo Turčije v EU.) V koaliciji podpiramo stališče Evropske komisije glede začetka pogajanj s Turčijo, vendar nismo pripravljeni napovedati datuma, ko bo Turčija postala članica. Pri tem se zavedamo pomislekov pri večini evropskih držav. Nekateri pomisleki so splošni, drugi pa so zelo konkretni in tehtni. Nanašajo se na vlogo vojske v političnem življenju, na sporno zakonodajo, predvsem pa na problem zaposlovanja v sedanjih članicah. Pogajanja s Turčijo bodo dolgotrajna. Po mojem mnenju bi lahko članstvo Turčije imelo tudi pozitivne strani. Evropska integracija Turčije bi utegnila prispevati k bolj uspešni politiki na Bližnjem Vzhodu. Kolikor Turčija ne bi izpolnjevala kriterijev za članstvo v EU, teh kriterijev ne bi smeli zniževati, ampak je potrebno poiskati drugačno obliko partnerskega sodelovanja med EU in Turčijo.

31. (Zahodni Balkan-JVE.) Varnost in stabilnost na tem področju bo mogoče zagotoviti s poudarjeno evropsko perspektivo. Le na ta način bo mogoče zaustaviti nacionalistične težnje, ki spodkopavajo napredek; zagotoviti mir, blaginjo in demokracijo. Evropska unija vidi v Sloveniji državo, ki lahko pomaga pri razumevanju in reševanju problemov v regiji. Enako prepričanje velja tudi v Sloveniji, posebej v gospodarskih krogih. V večini teh držav uživajo evropske vrednote in tudi ustanove visoko popularnost in spoštovanje, vendar je ta odnos pogosto zunanji in površen. V nekaterih državah vlada prepričanje, da bi lažje postale članice EU same, brez povezave s sosednjo državo ali pokrajino. Takšna pričakovanja v Bruslju (v večini držav članic) niso ravno dobrodošla, kar pomeni signal tudi za Slovenijo. V letu 2005 se bodo iztekli nekateri roki, ki jih je za ponoven pregled položaja (tj. izpolnjevanja pogojev in standardov) postavila mednarodna skupnost. Zavedati se moramo, da v Beogradu, v Podgorici in v Prištini nestrpno pričakujejo nekatere odgovore EU v zvezi s statusom in evropsko perspektivo. Pri tem je jasno, da ima Slovenija v vseh teh državah oz. pokrajinah dobre prijatelje, kar pomeni dvoje: da imamo možnost pomagati oz. posredovati med njimi; in da ne smemo podpirati le ene strani v morebitnem sporu. Slovenija posveča posebno pozornost prijateljstvu z Državno skupnostjo Srbije in Črne gore, vendar tudi z vsako od obeh držav. Slovenija bo sprejela vsakršen dogovor med Beogradom in Podgorico glede usode državne skupnosti in bo upoštevala morebitno referendumsko V odnosih s Kosovim Slovenija poudarja nujnost zavarovanja pravic manjšinskega naroda. Prihodnost Kosovega vidimo v sproščanju gospodarskih pobud, v uvajanju evropskih modelov izobraževanja, predvsem pa v tesni povezavi z EU, npr. s skupino Regionalnega partnerstva, ki je že izdelala prve osnutke za oceno položaja. Slovenija pri pripravljanju scenarijev za razvoj Kosovega sodeluje tudi z ZRN.

32. (Nov začetek s Hrvaško.) Slovensko-hrvaški odnosi so v nekaterih točkah zapleteni, vendar niso slabi. Z novo vlado obstaja možnost za nov začetek. V okviru tega novega začetka mora biti prvo pravilo naših odnosov, da tisto, kar je zapleteno ali negativno, ne sme vplivati na področja, kjer je sodelovanje dobro in kjer so problemi rešeni. Slabosti je potrebno ločiti od dosežkov in obetov za prihodnost. V slovensko-hrvaških odnosih je potrebno ustvariti sproščeno razpoloženje in opustiti konfrontacijo. Večkrat smo že izjavili, da je Slovenija strateško zainteresirana za vstop Hrvaške v EU in ga podpira, če bo Hrvaška dejansko upoštevala vse evropske standarde, vključno z evropskim pojmovanjem sporazumnega, ne enostranskega urejanja spornih vprašanj – tudi tistih, ki so povezana s problematiko meje. Slovenija bo na decembrskem vrhu EU podprla začetek pogajanj s Hrvaško, s čimer se bo uvrstila med prijateljske države, ki konstruktivno, vendar objektivno spremljajo pogajalski proces in izpolnjevanje pogojev za članstvo. V tem trenutku je za Hrvaško kritično vprašanje sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodiščem za Jugoslavijo (ICTY), predvsem zaradi domneve, da obstaja »mreža pomagačev (Gotovine, op. D.R.) blizu političnega vrha«.

33. (Mejni sporazumi in nesporazumi.) Hrvaška in Slovenija sta se osamosvojili v znamenju medsebojnega spoštovanja in priznavanja državne suverenosti. Obe državi sta v svojih temeljnih oz. ustavnih listinah ponovili ugotovitve Badinterjeve komisije ob razpadu SFRJ. Badinterjeva komisija in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991 izhajata iz realnosti republiških meja in pravic v okviru SFRJ, kar velja tudi za teritorialni dostop Slovenije do mednarodnih voda. To potrjuje tudi Zakon o ratifikaciji pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo – SFRJ-MP1-1/1977 (Osimski sporazum), ki velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, UL MP 11-60/1992 (RS 40/1992). Koalicijski partnerji upoštevajo stanje med RS in RH na dan 25. junija 1991, kar pomeni, da – do dokončnega sporazuma – načelno upoštevajo zaselke na levem bregu Dragonje kot slovensko ozemlje; da upoštevajo celovitost Piranskega zaliva in ohranjanje slovenskih ozemeljskih voda v obsegu, kot so ga 25. junija 1991 nadzirali slovenska policija in drugi slovenski organi. Domneva, da RS zahteva dostop do mednarodnih voda, je napačna. RS dejansko ne odstopa od pravice, da ohrani tak dostop, kot ga je imela kot ena od jugoslovanskih republik z razvitim obmorskim, pristaniškim, ribolovnim in ladjarskim gospodarstvom. Sporazum Drnovšek-Račan iz leta 2001 je bil za Slovenijo komaj sprejemljiv, je bil minimum minimuma. Slabšega sporazuma Slovenija seveda ne bo sprejela. V zvezi s tem je v preteklosti prihajalo do nesporazumov. Na Hrvaškem se je ustvaril vtis, kot da je bil sporazum izreden dosežek za Slovenijo. Mi bomo – v luči standardov EU in sklepov ES iz leta 2003 – preučili aktualni pomen Sporazuma Drnovšek-Račan glede na razglasitev hrvaške Zaščitne ekološke in ribolovne cone v Jadranu. Koalicijska vlada bo Hrvaški predlagala ustanovitev slovensko-hrvaške zgodovinske komisije, ki bi s pomočjo ustreznih analitičnih inštrumentov pregledala slovensko-hrvaške odnose v 20. stoletju. V vsakem primeru se moramo (v takšni ali drugačni komisiji) pripraviti tudi na možnost reševanja našega mejnega nesporazuma z arbitražo, pri čemer na slovenski strani nimamo nobene iluzije, da bi bilo mogoče takšen postopek končati prav kmalu. Zgodovinska komisija bi omogočila strokoven pregled in analizo dokumentacije v zvezi z zgodovinsko povezanostjo in mejo med narodoma. Glede na »metode dela« hrvaške strani, ko so najprej sprejeli, potem pa zavrnili Sporazum Drnovšek-Račan, ni mogoče zanesljivo sklepati, da hrvaška stran dejansko sprejema arbitražo. V tem trenutku je arbitraža morda privlačna, ker Hrvaški v procesu približevanja EU omogoča, da problem meje izloči iz pogajanj.

34. (Slovensko-hrvaški dogovori o praktičnih ukrepih.) V vmesnem času bo treba odpraviti posamezne in občasne napetosti, se izogibati incidentom in »razelektriti« slovensko-hrvaške odnose. Predvsem Slovenija v letu 2005 ne bo imela veliko časa zanje, in še posebej ne za njihovo zapletanje. Obstoječe nesporazume in svoja stališča bomo strpno, objektivno in čim bolj prepričljivo predstavljali domači in tuji javnosti. Pri tem bomo morali odgovoriti na zanimivo vprašanje, ki se tupatam pojavlja v slovenski in v hrvaški javnosti: občasno so namreč nekateri (bolj ali manj pooblaščeni) predstavniki Slovenije javno dopuščali domnevo, da ima hrvaška stran (npr. glede deviznih vlog hrvaških varčevalcev pri LB pa tudi glede meje) bolj prav kot slovenska. Gotovo bodo tisti, ki tako mislijo, bolj zadržani do arbitraže, kot tisti, ki imajo nasprotno stališče. Pri Piranskem zalivu in pri meji na morju bosta Hrvaška in Slovenija morali poiskati pragmatične rešitve, ki bodo v skladu z ureditvijo in duhom Evropske unije. Potrebno bo ukrepati v zvezi s tihotapljenjem ljudi in nevarnih snovi; v zvezi z reševanjem morebitnih ekoloških nesreč itn. V koaliciji menimo, da problemov, ne glede na njihovo zapletenost, ni potrebno/mogoče reševati s konfrontacijo, ampak s strateškim partnerstvom in zavezništvom.

35. (Zaščita slovenskih državljanov v tujini.) Kot člani EU smo soočeni z novimi nalogami, bolj redko pa poudarjamo prednosti, ki jih te nove naloge predstavljajo za slovenske državljane. Novi večletni načrt “Tampere II”, ki se ukvarja z operativnim uresničevanjem schengenskega sporazuma, predvideva npr.: skupna konzularna predstavništva EU v tretjih državah, nečlanicah EU; skupna mesta (v teh državah) za zajem in zapis biometričnih podatkov; skupno krizno ravnanje in ukrepanje in načrtovanje skupnih diplomatskih akcij kot nadomestila za vizumsko obveznost. Slovenija se bo zavzela za formiranje skupnih schengenskih centrov za vizumsko poslovanje (predlog predsedujoče Nizozemske in EK) ter skupnih informacijskih struktur (Schengenski informativni sistem II, ki bo omogočal učinkovito mejno kontrolo, in Vizumski informacijski sistem, ki bo omogočal popolno izmenjavo vseh podatkov o vizumskih zaprosilih znotraj EU). Znotraj vseh teh struktur bo Slovenija lahko učinkovito opravljala naloge, ki jih narekuje aktualna problematika Zahodnega Balkana. Med prioritete spada zunanjepolitična prekategorizacija posamičnih držav, kot so npr. Turčija, Ruska federacija, Makedonija, SČG in BIH, glede na njihov partnerski oz. pridruženi status – po zgledu Bolgarije ali Romunije. Slovenija bo lahko bolj učinkovito urejala bilateralne odnose s temi (še posebej balkanskimi) državami.

*

Spoštovane poslanke in poslanci, v svoji predstavitvi nisem govoril o vseh nalogah slovenske zunanje politike in nisem mogel govoriti o celem svetu. Vendar upam, da nismo zadnjič skupaj, in upam, da bom imel priložnost še večkrat nastopiti v OZP. Počasi bi tako sestavili ves svet, seveda s središčem v Sloveniji. Nekdanji ameriški državni sekretar Dean Rusk je imel v svojem kabinetu velik globus. V pogovorih z veleposlaniki, preden so odšli v tujino, je imel baje navado svoje sogovornike prositi, naj mu na globusu pokažejo »svojo državo«. Praviloma so pokazali državo svoje akreditacije, nakar jih je Rusk poučil: »To ni vaša država, vaša država je tale.« Pri tem je pokazal na Združene države. V vseh državah seveda velja, da je za diplomacijo in za zunanjo politiko »svoja« država domača država, v našem primeru Slovenija. In za Slovenijo je središčno mesto njen Državni zbor. Torej se moramo o zunanji politiki in o diplomaciji pogovarjati v parlamentu oziroma s poslankami in poslanci. Po tej predstavitvi in po odgovorih na vprašanja bom, čeprav že šestič, opravil prvi tak razgovor, in upam, da bom to lahko počel še večkrat. Sicer pa želim pripomniti, da sem v preteklosti korektno in uspešno sodeloval s poslankami in poslanci koalicije kot tudi opozicije, kar želim prakticirati tudi v prihodnje, čeprav so zdaj razmerja nekoliko drugačna. Upam, da se ne motim, če rečem, da vsi delamo pri istem podjetju, ki se mu reče slovenska država. Ta zavest bi bila navsezadnje tudi prispevek h gospodarski diplomaciji. Hvala!