29. avgusta 2000 je minilo deset let, odkar je prva demokratično izvoljena slovenska vlada pooblastila prvega predstavnika Slovenije v tujini. Minilo je deset let, odkar je prvi predsednik te vlade Lojze Peterle skupaj s takratnim Izvršnim svetom republike Slovenije in republiškim sekretariatom za mednarodno sodelovanje končno pričel s konkretnimi dejanji izvajati slovensko zunanjo politiko. Kaj je vodilo takratnega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, da se je v tem negotovem obdobju odločil imenovati predstavnike izvršnega sveta oz. vlade republike Slovenije v tujini? Prav gotovo je bil prvi razlog ozaveščanje mednarodne javnosti o aktivnostih Slovenije in zviševanju ugleda Slovenije v svetu. Drugi razlog za imenovanje pooblaščencev je bil tudi pripravljanje na poznejšo ustanovitev popolnoma samostojnih slovenskih veleposlaništev. V nekaterih državah pa je bila pooblastitev slovenskega predstavnika povezana tudi z gospodarskim sodelovanjem, pooblaščenec pa je bil zato tudi predstavnik slovenskega podjetja v tej državi. Imenovanje pooblaščencev in ustanovitev prvih predstavništev republike Slovenije ni bila lahka naloga in je zahtevala veliko iznajdljivosti in kreativnosti, saj ta predstavništva niso imela diplomatskega statusa in so se morala prilagajati zakonodaji domače države.

Kdo so torej bili prvi predstavniki Slovenije v svetu še pred razglasitvijo osamosvojitve Slovenije? Prvi predstavnik, ki je bil imenovan 29.avgusta 1990, je bil dr. Lojze Sočan, doktor ekonomije in vodja predstavništva Ljubljanske banke v Bruslju. Verjetno ni bil slučaj, da se je prvo slovensko predstavništvo odprlo ravno v Bruslju, saj si je Slovenija že takrat vzela za prioriteto navezavo stikov z Evropsko skupnostjo. Drugi je sledil Ivan Gole, ki je bil prav tako kot dr. Sočan imenovan za vodjo skupnega predstavništva vlade RS in slovenskih gospodarskih predstavništev v tujini. Izvršni svet je Goleta kot vodjo Slovenijalesa v Moskvi pooblastil 13. septembra 1990, kasneje ga je na njegovem mestu konec leta 1991 zamenjal Roman Kokalj. 11. oktobra 1990 je predstavništvo Slovenije v takratni Češki in Slovaški federaciji prevzel direktor predstavništva Ljubljanske banke v Pragi Štefan Loncnar, poleg pa je za predstavljanje Slovenije na Češkem in Slovaškem v letu 1991 in pozneje skrbel tudi predstavnik podjetja Kovintrade na Slovaškem Borut Meršak. Prvi »pravi pooblaščenec«, torej tisti, ki je bil v celoti zadolžen za predstavljanje Slovenije, je bil 24.oktobra 1990 pooblaščeni dr. Peter Millonig, podjetnik in intelektualec. Dr. Millonig, drugače koroški Slovenec, je s svojim vplivom skrbel za predstavljanje Slovenije v Washingtonu, ZDA. Le pet dni za tem je Vlada 29.oktobra pooblastila dr. Karla Smolleta, koroškega Slovenca in vplivnega predstavnika Slovencev v Avstriji za vodjo biroja republike Slovenije na Dunaju. Temu je sledilo imenovanje Franca Zlatka Dreua 8.decembra 1990 za vodjo reprezentativnega informacijskega biroja v Luksemburgu. 1.februarja1991 je Vlada RS pooblastila vodjo Ljubljanske banke v Abidjanu dr. Jožeta Kuniča za predstavnika Slovenije v Zahodni Afriki, 8. maja 1991 pa je Keith Charles Miles, sicer Anglež poročen s Slovenko, postal častni generalni sekretar Slovenskega informacijskega urada v Londonu. Tu velja omeniti še 31.januarja 1991 pooblaščenega predstavnika Vlade RS v Vatikanu in Italiji dr. Štefana Faleža, spoštovanega poslovneža in častnega predstavnika Malteškega reda v Vatikanu, saj je bil dr. Falež eden izmed najbolj zaslužnih za veliko naklonjenost Vatikana poznejšemu priznanju Slovenije. Za pooblastitev teh predstavnikov še pred osamosvojitvijo Slovenije je bil v veliki meri zaslužen prav predsednik prve slovenske vlade Peterle, mnogi od njih pa so se še posebej izkazali za večanje ugleda Slovenije še preden je ta sploh uradno postala samostojna država.

Prve demokratične volitve maja 1990 in imenovanje prvega zunanjega ministra (oziroma, kot se je takrat imenoval, sekretarja za mednarodne zadeve) Dimitrija Rupla so bile seveda prvi potrebni predpogoj, a nikakor še zadostni, da je takrat še socialistična republika Slovenija v okviru SFRJ začela hoditi prve korake proti svoji samostojnosti tudi na mednarodnem področju. Treba je bilo začeti z dejanji in eno od teh dejanj je bilo prav imenovanje prvih pooblaščenih predstavnikov republike Slovenije.

Imenovanje prvih oseb, ki so bile pooblaščene, da v polni meri predstavljajo Slovenijo in njene vodstvene organe, je bilo prav gotovo tvegano dejanje. V tistem času je imela jugoslovanska diplomacija še precej razvito svojo mrežo vpliva in moči po vsem svetu. Po drugi strani pa je bilo po raznih jugoslovanskih veleposlaništvih veliko slovenskih predstavnikov, kot npr. Boris Frlec v Nemčiji, Ernest Petrič v Indiji, Ignac Golob v OZN, veleposlanik Marko Kosin in drugi veleposlaniki ter sodelavci, ki so bili še kako koristni za Slovenijo, a so kljub temu bili še vedno odgovorni jugoslovanskim oblastem. Slovenija jih ni hotela zgubiti, nobeden pa tudi ni vedel, ali bo načrtovana osamosvojitev naše države sploh mednarodno priznana ali pa bomo na koncu pristali v neke vrste konfederaciji.

30. junija 1990 je Vlada pooblastila še dr. Danila Turka za vzpostavljanje stikov s predstavniki mednarodnih organizacij v Ženevi, Švica. Po osamosvojitvi je imela Slovenija že sprejet Zakon o zunanjih zadevah (sprejet 24.aprila 1991), ki je omogočil bolj načrtovano in karierno imenovanje pooblaščenih predstavnikov. Tako je bil Bojan Brezigar 30.6.1991 imenovan za posebnega pooblaščenca Vlade v Furlaniji-Julijski krajini v Italiji in v drugi polovici leta Iztok Simoniti za pooblaščenca v Rimu. Branko Zupanc je bil 6.septembra 1991 imenovan za pooblaščenca za odprtje biroja republike Slovenije v Nemčiji, še v jeseni pa je vodja biroja postal dotedanji veleposlanik Jugoslavije v Nemčiji dr. Boris Frlec. Sledili so še Andrej Novak v Strassbourgu , Matjaž Šinkovec v Londonu, Vinko Vindiš na Tajskem, Jure Gašparič v Švici, Ernest Petrič v ZDA itd.

Ne smemo pozabiti tudi na prve pooblaščene predstavnike ministra za zunanje zadeve. Tako sta bila 12.februarja 1991 in 28.maja 1991 pooblaščena Jožko Štrukelj in Marjan Fratnik v Italiji; 14.5.1991 Herman Rigelnik na Bavarskem, Nemčija; 8.5.1991 Peter Ilgo v Singapurju; 25.6.1991 Zlatko Aurelius Verbič v Kanadi; 1.7.1991 Božidar Fink in 13.7.1991 dr. Marko Kremžar v Argentini; 6.7.1991 Milan Smolej na Finskem; 9.7.1991 Anton Kovič na Švedskem; 9.7.1991 Beno Lukman v Parizu, Francija itd.

Tako je imela Slovenija konec leta 1991 že osem predstavništev Republike Slovenije, štiri skupna predstavništva vlade in podjetij, enega pooblaščenca vlade in več kot deset posebnih svetovalcev ministra za zunanje zadeve. Izkazalo se je, da je bila tista, za mnoge prevelika neučakanost pri pooblaščanju prvih slovenskih predstavnikov več kot uspešna. Kljub začetnim težavam, ki jih je naša zunanja politika imela na začetku, si vsa prizadevanja za slovensko mednarodno priznano samostojnost po desetih letih še kako zaslužijo vso pozornost in globoko spoštovanje.