Deset let samostojne slovenske zunanje politike

Maj 1990 - maj 2000

Besedilo so napisali dr. Dimitrij Rupel, Borut Trekman, Milan Jazbec in Ignac Golob, gradiva pa so zbrali v sektorjih MZZ in v kabinetu zunanjega ministra. 

I.

V letu 2000 praznujemo deseto obletnico demokracije, deseto obletnico prve demokratične vlade, zunanjega ministrstva in samostojne slovenske zunanje politike. Pred desetimi leti smo sprejeli nekatere usodne odločitve v zvezi s samostojnostjo Slovenije.

Za nami je desetletje pomembnih dosežkov, ki so posebej razločno vidni na področju zunanje politike oz. odnosov Slovenije s svetom. Pred nami je novo tisočletje. Na njegovem začetku bo Slovenija postala članica Evropske unije in NATO, s čimer bo nadomestila vse izgubljene čase in se izenačila z drugimi modernimi državami. V istem času, ko se je potrdila kot enakopravna in ugledna članica mednarodne skupnosti z natančno določenimi in priznanimi pristojnostmi, se Slovenija sooča z novim položajem, ki bi ga lahko označili kot brezmejne možnosti slovenstva.

Slovenci so gojili zunanjepolitična znanja in delovali v diplomaciji že veliko pred letom 1990, čeprav brez samostojnega državnega zaledja. Brez avstrijske, avstroogrske in jugoslovanske diplomatske oz. zunanjepolitične tradicije (pa naj je nastajala v še tako nedemokratičnih okvirih) samostojna slovenska zunanja politika ne bi bila mogoča. Brez teh znanj in izkušenj ne bi bila mogoča samostojna slovenska država.

II.

O diplomatski dejavnosti Slovencev je vsekakor mogoče govoriti že precej pred časom vzpostavitve samostojne države in njene diplomacije. Slovenska navzočnost v diplomaciji in s tem v mednarodnih odnosih, sprva zlasti na evropskih dvorih v času od 16. do 19. stoletja, pozneje pa tudi v svetovnih prestolnicah, sicer ni bila številna, vendar pa stalna in opazna.

Slovensko udejstvovanje v diplomacijah tujih vladarjev bi lahko razdelili v tri obdobja. Prvo zajema čas do l. 1918, ko gre pretežno za službovanje v habsburški oz. avstro-ogrski diplomaciji, drugo obdobje vključuje čas med obema svetovnima vojnama in slovensko sodelovanje v diplomaciji prve Jugoslavije, tretje delovanje pa v diplomaciji druge Jugoslavije.

Prvo obdobje je po času najdaljše, po številu Slovencev, ki so v njem delovali, pa je bera najbolj skromna. Po okvirnih zgodovinskih podatkih bi lahko ocenili, da gre za približno 20 slovenskih diplomatov. Kot prvega, ki ga ustrezni viri omenjajo, je mogoče in vsekakor treba navesti Žigo Herbersteina, živečega na Primorskem. Herberstein je od začetka 16. stoletja v številnih diplomatskih misijah prepotoval tedanjo Evropo, zlasti pa se je izkazal s svojima dvema daljšima misijama v carski Rusiji. O tem priča izvrstna knjiga "Moskovske beležke", v originalu pisana v latinščini in prevedena v številne evropske jezike. Herberstein je bil izobražen mož, govoril je številne tuje jezike, odlikoval se je s kultiviranostjo in načitanostjo, imel je dober čut za opazovanje in analiziranje. Slovenski diplomati v naslednjih stoletjih so bili po poreklu kranjski, koroški in drugi plemiči, a tudi kmečki veljaki, ki jim je diplomatska kariera včasih pomagala do plemiških naslovov. Službovali so po številnih evropskih dvorih, njihova diplomatska poslanstva pa so bila večinoma občasne misije. Slovence najdemo v diplomatskih misijah predvsem v naslednjih državah oz. dvorih tedanje Evrope: Danska, švica, španija, Češka, Madžarska, Italija, Poljska, Turčija, Rusija, Vatikan, Nemčija (oz. Prusija in številne nemške kneževine), Vatikan in Portugalska, proti koncu tega obdobja pa tudi npr. v ZDA, Kanadi, Egiptu in Južni Afriki. Na Slovenijo se iz tega obdobja veže pomembna diplomatska in mednarodna izkušnja, ki je v naši zgodovini dosedaj verjetno edinstvena - leta 1821 je bil v Ljubljani kongres Svete alianse. V Ljubljani so tedaj skoraj pol leta bivali in zasedali številni ugledni evropski državniki in diplomati, ki so pod Metternichovo taktirko v seriji srečanj krojili novi, ponapoleonski evropski politični red. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.

Tudi v drugem obdobju, ne glede na njegovo kratkost, Slovenci nismo imeli veliko diplomatov, morebiti okrog 30. Osnovni razlog za to je bilo dejstvo, da je imela srbska kraljevska diplomacija dominanten vpliv na kadrovanje, Slovenci pa so ga imeli zelo malo. Dodatni razlog je bil, da se je tedanja slovenska inteligenca kot osnovno diplomatsko kadrovsko zaledje šolala zlasti na Dunaju in v Pragi, kar je bilo za izrazito profrancoske srbske kroge odbijajoče. Srbska dvorna diplomatska aritmetika je bila zelo zaprta in težko dostopna, pa vendar smo imeli Slovenci v času med obema vojnama v diplomaciji tedanje države kar nekaj uglednih predstavnikov. Geografsko je bilo to pretežno na območju bivše monarhije, a tudi npr. v ZDA, Veliki Britaniji, Sovjetski zvezi, Belgiji, Turčiji, Nemčiji, Romuniji, Egiptu in celo v Iranu ter Argentini. Slovenci v tem obdobju figurirajo tudi kot šefi predstavništev, po izobrazbi pa so prevladovali znanstveniki, umetniki in politiki. Omeniti velja Ivana Hribarja, prvega poslanika SHS v Pragi in poznejšega ljubljanskega župana, ter dr. Izidorja Cankarja, ki je po svoji akademski karieri postal v tridesetih letih poslanik Kraljevine Jugoslavije v Argentini in pozneje v Kanadi (po koncu druge svetovne vojnepa je postal prvi poslanik nove Jugoslavije v Grčiji) . V tem obdobju smo imeli zelo malo poklicnih diplomatov - med njimi je treba izdvojiti vojaškega atašeja v Berlinu na predvečer druge svetovne vojne, polkovnika Vladimirja Vauhnika, ki je sodil v sam vrh tedanje evropske vojaške diplomacije. Slovenski diplomati so se, razen v bilateralnih misijah, uveljavljali tudi na mednarodnih mirovnih konferencah, zlasti na pariški. V tem obdobju se Slovenci prvič pojavimo tudi v vlogi t.im. diplomatov prehoda: več slovenskih diplomatov, ki so službovali v avstro-ogrski monarhiji, je nadaljevalo z diplomatsko dejavnostjo v prvi Jugoslaviji. Službovali so torej v diplomacijah dveh zaporednih držav in s tem izkazovali svojo trdoživost in diplomatsko usposobljenost, ki ju pač vsaka država potrebuje.

Tretje obdobje predstavlja očiten vsebinski in številčni premik v dejavnosti Slovencev v diplomaciji. V dobrih štirih desetletjih je bilo - kljub nizki nacionalni zastopanosti v diplomaciji druge Jugoslavije (3-5%) - približno sedemdeset Slovencev na veleposlaniških mestih in kakšnih petdeset na mestih generalnih konzulov, medtem ko je število poklicnih diplomatov-uradnikov znašalo vsaj dvakrat toliko. Slovenci so se v tem obdobju ukvarjali tako z bilateralno kot z multilateralno diplomacijo, in to na vseh strokovnih področjih. Geografsko jim kljub redkim izjemam ni uspevalo zasedati mest na najpomembnejših diplomatskih lokacijah. Če odštejemo konzulate po Evropi, najdemo Slovence večinoma v zunajevropskih državah, povsod pa so izstopali s svojo izobraženostjo, znanjem jezikov in omiko. Kot tri zelo pomembna prizorišča diplomatske aktivnosti lahko navedemo vključenost v pogajanja za mejo po drugi svetovni vojni, pripravo in sklenitev Osimskih sporazumov ter dejavnost v OZN. Na slednje se veže tudi občasno zaposlovanje Slovencev v sekretariatih posameznih mednarodnih organizacij. To obdobje pa je izrazito pomembno še po delovanju nekdanjega Republiškega sekretariata za mednarodno sodelovanje, ki je do leta 1990 vzpostavil odločilne institucionalne osnove za poznejše zunanje ministrstvo samostojne slovenske države. To je temeljilo na večji skupini zavednih slovenskih diplomatov, ki so dotedaj delali v jugoslovanski diplomaciji in so se skoraj vsi priključili novi diplomaciji, in na osebju republiškega sekretariata.

Delovanje Slovencev v diplomacijah neslovenskih držav je bilo koristno in v tistih časih pravzaprav tudi edini možni način diplomatskega udejstvovanja. Je skoraj neraziskano in ponuja veliko pomembnih tem za zgodovinske in ostale raziskave. Imelo je vsaj dvoje pozitivnih posledic: po eni strani so Slovenci na ta način po svetu širili tudi v‚denje o svojem narodu in njegovi zgodovini, po drugi strani pa so domov prinašali poznavanje delovanja državnih institucij in neposredne diplomatske izkušnje. Oboje je bila pomembna šola državnotvornosti in odpiranja v svet.

III.

V okviru Jugoslavije je v Sloveniji prišla do izraza vse bolj odkrita želja za večjo odprtost meja s sosednjimi državami, kar je bilo v interesu slovenske manjšine v teh državah ter gospodarskega in tehnološkega razvoja Slovenije. Zemljepisni položaj Slovenije, zgodovinska krivica, ki se je Sloveniji zgodila po I. svetovni vojni, zmaga zaveznikov v II. svetovni vojni ter relativno dolga meja Slovenije in seveda Jugoslavije z zahodnimi sosedi, ki so se ozemeljsko razširili na račun Slovenije, so bile prvine, ki so poleg notranjega sistema usodno vplivale na mednarodno dejavnost Slovenije.

Skrb za odtrgane dele narodnega telesa in želja po stikih, segajočih prek zahodne in severne meje, sta bila dva komplementarna cilja. Oba sta bila, glede na notranje- politično temperaturo v SFRJ, ovrednotena v Beogradu kot nacionalistične tendence, včasih pa sta naletela tudi na podporo, ki pa je bila vedno zgolj kratkotrajen izraz “širših interesov” ali trenutnih taktičnih potreb.

V Jugoslaviji je bila zunanja politika v marsičem predvsem srbska zunanja politika, slonela je na srbskem zgodovinskem in tradicionalnem pogledu na Balkan in na sosede, in v tem duhu so bili vzgajani mladi diplomati vseh generacij v nekdanji Jugoslaviji. Med uslužbenci Zveznega sekretariata za zunanje zadeve je neposredno pred razpadom SFRJ bilo 54 % uslužbencev srbske narodnosti, uslužbencev slovenske narodnosti le 3 %, je zapisal dr. Dimitrij Rupel v Ljubljanskem dnevniku 17. marca 1990 in dodal, da je vse to bila slika razmerja sil v Jugoslaviji ter prešibkega poseganja Slovencev v njeno zunanjepolitično območje.

Personalna politika Beograda je bila selektivna. Jugoslavija v letih 1945 do 1991 ni poslala niti enega Slovenca za veleposlanika v Washington. V zgovornem nasprotju s tem pa je dejstvo, da je Jugoslavija imela pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku trinajst veleposlanikov in med njimi kar pet Slovencev (dr. Joža Vilfan, dr. Aleš Bebler, dr. Jože Brilej, dr. Anton Vratuša in Ignac Golob).

Osnovni prednostni interes Slovenije je bil v teh petinštiridesetih letih sprememba meja versaillske Jugoslavije - ali bolje rečeno: zaščita naših nacionalnih interesov na Pariški mirovni konferenci 1946 - 1947 ter nenehna krepitev teh interesov in možnosti za (predvsem gospodarsko) odpiranje na Zahod, kar so olajševali Helsinška deklaracija o varnosti in sodelovanju v Evropi, Osimski sporazumi in sodelovanje v Delovni skupinosti dežel in regij vzhodnoalpskega območja Alpe - Jadran.

Priprave za povojno ureditev evropskega prostora, ki se je uresničila na Pariški mirovni konferenci, so se v Sloveniji začele dobro leto pred koncem II. svetovne vojne. Slovenski narodnoosvobodilni svet je naložil pripravo dokumentacije posebni skupini znanstvenih delavcev: med njimi so bili dr. Franc Zwitter, dr. Lavo Čermelj, dr. Lojze Ude in drugi. Na mirovni konferenci v Parizu je Jugoslavija sodelovala kot zavezniška država. Delegacijo je vodil Edvard Kardelj. V številčno močni delegaciji sta bila tudi dr. Aleš Bebler in dr. Joža Vilfan, ki sta predstavljala Jugoslavijo v najvažnejših odborih. Italijansko-jugoslovanska meja in položaj ter ureditev “Svobodnega tržaškega ozemlja” sta bila v najbolj neposrednem interesu Slovenije. Jugoslovanska delegacija kljub svoji pripravljenosti ni dosegla polnega uresničenja svojih zahtev in Jugoslaviji je bil vrnjen le del slovenskega ozemlja, ki si ga je bila Italija prisvojila po I. svetovni vojni.

V petdesetih in šestdesetih letih so slovenski diplomati na veleposlaniških mestih (dr. Aleš Bebler, dr. Joža Vilfan, Dušan Kveder, dr. Jože Brilej, dr. Stane Pavlič) imeli pomembno vlogo pospeševalcev politike neuvrščenosti v Afriki in Aziji, bolj obrobno pa v odnosih Jugoslavije z evropskimi državami.

V sedemdesetih letih je postalo aktualno vprašanje, kako uresničiti več neposrednih stikov med Slovenijo ter drugimi državami in regijami. V obdobju pred podpisom Osimskih sporazumov je Slovenija storila pomemben in za tedanje čase nezaslišan korak: l. 1972 se je predsednik Izvršnega sveta Socialistične Republike Slovenije Stane Kavčič podal na uradni obisk najprej na Bavarsko in v Bremen, potem pa še na Madžarsko. Zvezne oblasti tega - še posebej po “cestni aferi” - sicer niso sprejele z najširšim odobravanjem, saj je bila to poteza, izvedena v neposrednem interesu Slovenije, in zvezna uprava, ki je bila več kot ljubosumna na sleherno mednarodno dejavnost republike, ni imela pri tem nobene posebne vloge. Obiski so potrdili interes ne le za Madžarsko kot neposredno sosednjo državo Slovenije, marveč tudi za bolj oddaljeno, a politično in gospodarsko izredno pomembno Bavarsko. Obisk je pomenil začetek sodelovanja med Slovenije in Bavarsko, ki pa še danes ni t ko, kot bi lahko bilo glede na večstoletni bavarski interes za območje, katerega sestavni del je tudi naša država.

Skoraj dvajset let po Pariški konferenci, l. 1975, sta ministra za zunanje zadeve Jugoslavije in Italije podpisala v Osimu v Italiji “Osimske sporazume”. Sporazumi so uredili predvsem tisti del meje med državama, ki z mirovno pogodbo v Parizu še ni bil določen, in odprli nove možnosti za gospodarsko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo. Osimski sporazumi so za Slovenijo nedvomno dosežek zgodovinskega pomena s pravno neizpodbitnimi temelji.

Osimske sporazume je omogočilo ozračje po sprejetju helsinških načel ter strogo zaupna pogajanja, v katerih so bili na začetku Slovenci relativno malo navzoči. V občasnih zaupnih sondiranjih je pomembno sodeloval dr. Boris šnuderl in l.1972 v stiku z vodilnimi osebami v italijanski krščanski demokraciji prispeval k zagonu pogajalskega procesa. Sicer so pa v vseh fazah slovenski diplomati imeli resda manj vidno, vendar pomembno (četudi slabo zaznano) vlogo ekspertov, saj so najbolje poznali problematiko. Velja pripomniti, da so slovenski diplomati praviloma imeli vodilna mesta in vlogo v generalnih konzulatih v Trstu in Celovcu, kar je bila ena redkih koncesij Beograda, saj je osrednja oblast želela za vsako ceno ohraniti popoln nadzor nad vsemi oblikami mednarodne dejavnosti.

20. novembra 1978 so v Benetkah ustanovili Delovno skupnost dežel in regij vzhodnoalpskega območja Alpe - Jadran. Ustanovno deklaracijo je podpisalo sedem članic, med njimi tudi Slovenija. Načelno je bila ta delovna skupnost subjekt za blažitev napetosti med vzhodom in zahodom, za Slovenijo pa je pomenila tudi nov korak v smeri roti demokratičnemu in visoko razvitemu svetu.

Na multilateralni ravni je pomembno delo opravil dr. Janez Stanovnik, ki je bil v času nekdanje Jugoslavije deset let v vrhu Organizacije združenih narodov kot izvršni sekretar Gospodarske komisije OZN za Evropo. Pred tem je bil v petdesetih letih med mednarodno najbolj vidnimi osebnostmi, ki so izoblikovale koncept mednarodne pomoči za gospodarski razvoj; ta koncept sta šele v zadnjem času izrinila globalizem in prosta trgovina, ki sta se uveljavila v pravkar minulem desetletju.

IV.

Dr. Dimitrij Rupel je 27. marca 1990 na shodu SDZ v Cankarjevem domu izrekel naslednje besede, da “...Slovenci trenutno nimajo pomembnega vpliva na jugoslovansko zunanjo politiko oz. znaša ta vpliv 3%, kar je daleč pod ravnijo enakopravnosti in daleč pod ravnijo slovenskih potreb, če si hočemo zagotoviti stike z deželami, s katerimi največ gospodarsko sodelujemo, to pa so seveda razvite dežele, ne dežele Tretjega sveta. Slovenska vlada v značilnem samouničujočem slogu trdi, da so Slovenci dobro zastopani v strokovnem osebju jugoslovanskega zunanjega ministrstva. Jasno je, da takšno zastopništvo ne zaleže, če pomislimo, da imamo lahko v naših predstavništvih še tako dobre strokovnjake, ki jih blokira množica neslovenskih oz. protislovensko razpoloženih uradnikov, ki imajo v večini primerov še posebna policijska oz. obveščevalna pooblastila. Predlagali bomo, da se zunanjepolitično “premoženje” razdeli glede na vloženi delež Slovenije, prav tako pa bomo predlagali ustanovitev samostojnega zunanjega ministrstva Republike Slovenije, ki bo moralo pritegniti in vzgojiti profesionalce in eksperte. Da bi lahko vodili uspešno zunanjo politiko, si moramo poleg običajnih zunanjepolitičnih pristojnosti pridobiti tudi pristojnosti v zunanji trgovini, ustanoviti moramo tiskovno središče in tuja predstavništva v Ljubljani. Slovenija v tem pogledu ne more več zaostajati za drugimi republikami Jugoslavije, želi pa se približati standardom razvitih in samostojnih evropskih držav. Čas je, da si uredimo sistem, ki ga ne bo določala niti domišljava ideologija niti korupcija, ki izhaja iz nje...”

16. maja 1990 je nastopila nova, prva demokratično izvoljena slovenska vlada. V njej je dr. Dimitrij Rupel vodil zunanje ministrstvo oz. - kot so ga imenovali takrat - Republiški komite za mednarodno sodelovanje. Kljub ministrovim prizadevanjem in kljub mnogim novostim je bilo takrat, pred desetimi leti - kot beremo v Skrivnosti države (1992) - v slovenski zunanji politiki še veliko težav. Takrat je Slovenija za jugoslovanski zunanjepolitični sistem prispevala približno 25% finančnih sredstev, diplomacija, ki se je financirala iz the sredstev in je imela tedaj štiriinosemdeset veleposlaništev, pa je po svetu širila laži o Sloveniji in propagirala nezlomljivost Jugoslavije. V sistemu te diplomacije so bili vsega skupaj 3% Slovencev, ki niso mogli dovolj hitro popravljati škode, nastajajoče zaradi jugoslovanske, tj. srbske prevlade.

Takoj po Ruplovem prihodu v ministrstvo se je Slovenija odločila odpreti vsaj tri samostojna slovenska predstavništva: na Dunaju, v Washingtonu in v Bruslju.

V.

S konstituiranjem prve na večstrankarskih volitvah demokratično izvoljene slovenske vlade (tedaj še izvršnega sveta) se je 16. maja 1990 naposled uspešno sklenil vrsto let trajajoči proces demokratizacije v Sloveniji, ki ga je ves ta čas enodušno podpirala vsa slovenska javnost. A že takoj, ko je nova vlada prevzela svoje dolžnosti, se je izkazalo, da bo na več - in to pretežno na tkim. državotvornih - področjih treba začeti kar z začetkom in šele ustvariti temeljne pogoje za to, da bo dejavnost na njih - in to dejavnost, znotraj katere se udejanjajo temeljni interesi države in državljanov - sploh lahko začela potekati. Med ta področja sta sodili predvsem področji obrambe in zunanjih zadev, saj sta bili vse dotlej v tako rekoč absolutni (konceptualni, strateški in kadrovski) pristojnosti in prevladi tedanje jugoslovanske federacije. Pričevanja osrednjih akterjev tega prelomnega časa dovolj nedvoumno razodevajo, da jim je bilo to načeloma sicer jasno, vendar pa so se spočetka zavoljo svojih dotlej marsikdaj pomanjkljivih izkušenj o praktičnem, vsakodnevnem funkcioniranju oblasti lahko zanašali predvsem na lastne zamisli, kako ta že obstoječa vladna telesa organizacijsko presnovati, da bodo postala kos novim izzivom in nalogam.

Področje zunanjih zadev je bilo s tega gledišča treba zgraditi tako rekoč nanovo, saj je dotedanji slovenski republiški komite za mednarodno sodelovanje rabil predvsem kot nekak transmisijski člen med zveznim sekretariatom za zunanje zadeve v Beogradu in izvršnim svetom slovenske skupščine, njegova izvirna, konkretna dejavnost pa se je koncentrirala zvečine na regionalne stike in povezave Slovenije z drugimi (predvsem srednjeevropskimi) regijami. Zato je bilo treba najprej poskrbeti za preoblikovanje tega republiškega komiteja v pravo ministrstvo za zunanje zadeve, odgovorno ne samo za vse stike Slovenije z drugimi državami, marveč tudi za snovanje slovenske zunanje politike, in si v danih okvirih in možnostih pri zveznih organih izboriti pristojnost za t ko svoje delovanje. Zoper pravico Slovencev, da v mednarodni skupnosti uveljavljajo svoje interese samostojno in na sebi primeren in koristen način, ni obstajal noben načelen razlog, toda federalne institucije, ki smo jim resda dolga desetletja dajali pravico poslovati v tudi v našem imenu, so zavoljo specifičnega notranjepolitičnega položaja v Jugoslaviji hkrati pomenile nevarnost, da bodo slovenski zunanjepolitični interesi prikrajani in prenarejani, marsikdaj pa celo izigrani - nenazadnje se je to v poldrugem letu, ki ga je Slovenija po volitvah aprila 1990 še preživela znotraj nekdanje Jugoslavije, tudi znova in znova izpričevalo. Slovenska zunanja politika se je 16. maja 1990 tako šele začela konstituirati, in k izoblikovanju njene strategije in izgradnji pravega slovenskega ministrstva za zunanje zadeve so bili pritegnjeni vsi, ki so lahko kakorkoli pripomogli pri uresničenju te pomembne naloge - ob tem ni bilo pomembno, ali so bili na tem področju dejavni že pod staro oblastjo ali pa se jim je šele z novo odprla možnost za delovanje na njem.

Vzporedno z izgradnjo zunanjega ministrstva pa je v spopadu med demokracijo in neokomunističnim dogmatizmom znotraj nekdanje Jugoslavije potekala odločilna faza, in v nji se je ta spopad začel razpletati tako, da so možnosti za nadaljnji obstanek skupnosti jugoslovanskih narodov znotraj meja ene državne tvorbe postajale vse manjše, pa četudi bi bil ustroj te tvorbe deležen še tako korenitih sprememb. To je seveda prav pred ministrstvo za zunanje zadeve postavilo še dodatno in izjemno daljnosežno nalogo, za Slovence naravnost usodnega pomena: kajti bolj ko je postajalo jasno, da se Slovenija v skladu s plebiscitarno odločitvijo svojih državljanov mora dokončno ločiti od same vase sesuvajoče se federacije, bolj se je kot ključna zunanjepolitična naloga izrisaval boj za mednarodno priznanje nove države Slovenije, in čedalje očitneje je tudi postajalo, da bo zaradi celotnega sklopa okoliščin na mednarodnem političnem prizorišču zmaga v tem boju vse prej ko lahka. Vzporedno z rekonstrukcijo samega ministrstva je bilo treba ustvariti tudi kar najširšo in najučinkovitejšo mrežo zunanjih povezav, saj je prav taka mreža obetala postati najzanesljivejši pripomoček v boju za mednarodno priznanje - brez Slovenije, ki bi jo kot samostojno državo priznala mednarodna skupnost držav, pa bi si z našo neodvisnostjo in samostojnostjo le komaj pomagali. Zato je še posebej veljalo poskrbeti za dobre stike z našimi državami-sosedami, z državami, ki so prav tedaj delile usodo, podobno naši, in se po zlomu komunizma podale na težko in tvegano pot tranzicije, predvsem pa seveda s tistimi, ki so igrale odločujočo in odločilno vlogo na svetovnem političnem prizorišču. Ta usmeritev je postala tudi temeljna strateška prioriteta nastajajoče samostojne slovenske zunanje politike. Obe nalogi sta bili uspešno uresničeni. Skupščina RS, predhodnica današnjega Državnega zbora, je že 24. aprila 1991 sprejela Zakon o zunanjih zadevah, ki ureja celotno področje zunanjepolitičnega delovanja in je v veljavi še danes. 15. januarja 1992, le šest mesecev po razglasitvi neodvisnosti, desetdnevni vojni za samostojnost in izredno aktivni diplomatski dejavnosti, ki si je prizadevala za rešitev krize na Balkanu in v kateri je Slovenija igrala zelo konstruktivno vlogo, pa so članice tedanje Evropske skupnosti in nekatere druge evropske države priznale Slovenijo kot samostojen mednaroden subjekt in ji s tem utrle pot do mednarodnega priznanja tako rekoč vseh držav sveta, ki se jim je naša država 22. maja 1992 pridružila kot stošestinsedemdeseta članica Organizacije združenih narodov, to članstvo pa ji je na široko odprlo vrata tudi v vse druge najpomembnejše mednarodne organizacije (UNCTAD, ECE, UNDP, UNICEF, UNESCO, ILO, UNIDO, IAEA, FAO itn.). Hkrati je Slovenija v tem času odprla svoja prva samostojna diplomatsko-konzularna predstavništva v najpomembnejših evropskih in ostalih državah, njihovi diplomatski predstavniki pa so začeli prihajati v Ljubljano. Trenutno ima Slovenija v tujini štiriinštirideset diplomatsko-konzularnih predstavništev, v Ljubljani ima svoja diplomatska predstavništva šestindvajset držav, sedeminpetdeset držav pa pokriva Slovenijo z Dunaja, Budimpešte in drugih evropskih prestolnic.

Tako se je poleti 1992 sklenilo prvo - poimenujmo ga pionirsko - obdobje slovenske zunanje politike, hkrati pa so se dokončno izoblikovali tudi že prvi zametki njenih ključnih strateških usmeritev:

• opredelitev za Evropo in z njo povezano kar najintenzivnejše vključevanje v evropske in evroatlantske politične, varnostne in ekonomske integracije (predvsem EU in NATO);

• tvorna, konstruktivna vloga v političnih in gospodarskih multilateralnih organizacijah (predvsem v OZN, OVSE, SEP, CEFTA itn.);

• skrb za čedalje boljše dvostranske odnose z vsemi državami-partnerkami, še posebej s sosednjimi državami;

• dokončen izstop z območja Balkana in prilagajanje novi politični vlogi (z njo pa tudi novim izzivom in nalogam) v okviru držav jugovzhodne Evrope, predvsem tistih, ki so nastale na pogorišču nekdanje Jugoslavije;

• prizadevanja za politično, gospodarsko in kulturno prepoznavnost ter uveljavitev Slovenije in njenih interesov znotraj mednarodne skupnosti;

• skrb za Slovence po svetu.

Ob tem pa je ministrstvo poskrbelo tudi za učinkovito opravljanje nalog s področja konzularne dejavnosti, namenjene predvsem slovenskim državljanom kot posameznikom in njihovim neposrednim individualnim interesom.

Odnosi med Slovenijo in EU so se začeli zelo intenzivno razvijati že takoj po mednarodnem priznanju naše države, za kar verjetno ne gre iskati razlogov zgolj v opredelitvi Slovenije za Evropo, marveč vsaj v tolikšni meri tudi v interesu, ki ji ga je petnajsterica izkazovala že od l. 1990 naprej (navsezadnje ne gre pozabiti, da je prav EU s svojo trojko l. 1991 na Brionih pomembno soodločala pri snovanju slovenske samostojnosti, pri čemer ima zagotovo pomembne zasluge tudi prepričljivost in verodostojnost tedanjega slovenskega političnega vodstva). Zato je logično, da je do diplomatskih odnosov z EU prišlo že 13. aprila 1992 in da je bila misija RS v Bruslju med prvimi slovenskimi diplomatsko-konzularnimi predstavništvi. Že leto dni pozneje (5. aprila 1993) je bil podpisan Sporazum o sodelovanju med Slovenijo in EU, katerega integralni del je postal tudi finančni protokol: ta sporazum je predvsem omogočal našemu gospodarstvu, da se brez večjega tveganja preusmeri na evropske trge, obenem pa je napovedoval tudi Sporazum o pridružitvi R Slovenije Evropski uniji, ki pa ga je naša država navzlic hitro končanim pogajanjem lahko zavoljo nasprotovanja tedanje desničarske italijanske vlade podpisala šele 10. junija 1996, potem ko je bila najprej sprejela tkim. "španski kompromis", zadevajoč svobodo prometa z nepremičninami (sporazum je po končanem ratifikacijskem postopku v petnajsterici stopil v veljavo 1. februarja 1999). Že 17. julija 1997 pa je Evropska komisija priporočila Evropskemu svetu, naj začne prvi krog pogajanj o polnopravnem članstvu v EU tudi s Slovenijo, in 31. marca 1998 so se ta pogajanja tudi formalno začela. Predvideva se, da bodo opravljena nekje do konca l. 2001 in da bi Slovenija lahko postala polnopravna članica EU l. 2003 - seveda če se bo v tem času tudi petnajsterici posrečilo prilagoditi svoj ustroj in svojo regulativo zahtevam, ki jih prinaša širitev. Članstvo v EU pomeni za več ali manj vse politične subjekte v Sloveniji prioriteto tolikšnega pomena, da so se o brezprizivni podpori zanjo sporazumele (z izjemo SNS) vse v DZ RS zastopane stranke.

Vzporedno s prizadevanji za pridruženo oziroma polnopravno članstvo v EU je nastajala tudi nova slovenska varnostno-politična strategija, in ta je pomenila nemara najbolj radikalno prekinitev z opredelitvami, ki so veljale toliko let in desetletij: za svojo varnost vidi Slovenija (predvsem zavoljo neposredne bližine balkanskega konfliktnega območja) poroštvo v vključitvi v evroatlantske varnostne in vojaške strukture, zato so se vsa njena prizadevanja na tem področju osredotočila na članstvo v NATO. 30. marca 1994 je Slovenija postala članica Partnerstva za mir in se zavezala, da bo svoje obrambne in vojaške strukture in njihovo delovanje prilagodila petim temeljnim ciljem PzM, le leto dni pozneje pa je postala članica Severnoatlantskega sveta za sodelovanje, ki ga je l. 1997 nadomestil Evroatlantski partnerski svet. Svojo načelno pripravljenost za članstvo v NATO je tudi dejansko dokazala, s tem ko se je v okviru svojih možnosti aktivno vključila v prizadevanja za zagotavljanje varnosti in stabilnosti na območju jugovzhodne Evrope, saj je 25. decembra 1995 podpisala sporazum o tranzitu sil IFOR oz. SFOR, oktobra 1998 pa je prva odprla svoj zračni prostor za posege NATO, usmerjene na cilje v ZRJ. Na vrhu NATO v Madridu julija 1997 Slovenija resda ni bila povabljena za članico že v prvem širitvenem krogu, vendar se je njen položaj navzlic temu okrepil, saj se je profilirala kot sodobna, urejena, stabilna, demokratična država, prepoznavna v spreminjajoči se evroatlantski varnostni arhitekturi. Po jubilejnem vrhu NATO aprila 1999 se je Slovenija aktivno vključila v Akcijski načrt za članstvo in v začetku oktobra 1999 sprejela Letni nacionalni program za izvajanje tega načrta. Možnosti, da postane članica NATO v drugem širitvenem krogu, so realne.

V osmih letih, kolikor kot država aktivno deluje v vseh najpomembnejših svetovnih multilateralnih organizacijah, se je Slovenija uveljavila kot zanesljiva in konstruktivna sogovornica in partnerka. še posebej se je to pokazalo pri njeni dejavnosti v OZN, za katero je doživela nedeljeno priznanje in potrditev predvsem 14. oktobra 1997, ko je bila izvoljena za nestalno članico VS v obdobju 1998-99. Dotlej se je uveljavljala predvsem na področjih, za katera je kazala poseben zunanjepolitični interes (problematika jugovzhodne Evrope, človekove pravice, nasledstvo nekdanje SFRJ, odprava embarga na uvoz orožja). S tem ko je postala nestalna članica VS, pa je sprejela nase pomemben del odgovornosti za svetovni politični položaj in hkrati dokazala, da lahko kompetentno prevzema najodgovornejše funkcije, o čemer priča ne samo odmevnost obeh njenih predsedovanj VS (avgusta 1998 in novembra 1999), marveč tudi cela vrsta političnih uspehov (pomembni prispevki v razpravah o položaju v jugovzhodni Evropi, vodenje sankcijskega odbora za Libijo, zamisel o suspenzu sankcij za Irak, sodelovanje v misiji VS na Vzhodnem Timorju itn.). Na še posebej veliko odobravanje je naletela tudi njena uresničitev pobude za ustanovitev mednarodnega sklada za razminiranje, katerega delovanje ne prispeva samo k miru in stabilnosti, temveč je namenjeno neposredno ljudem, življenjsko ogroženim zavoljo posledic vojnih viher, ki so v devetdesetih letih divjale ne samo na Balkanu, marveč tudi drugod. L. 1997 je Slovenija začela tudi aktivno sodelovati v mirovnih operacijah OZN (Ciper, Golan, Vzhodni Timor itn.), v tem okviru pa tudi v operacijah NATO v Bosni in Hercegovini in na Kosovem.

Za sprejem v tedanjo KVSE (ki se je pozneje preoblikovala v OVSE) je Slovenija zaprosila že 9. januarja 1992 (torej še pred svojim mednarodnim priznanjem) in bila sprejeta vanjo 24. marca 1992, 8. julija istega leta pa je podpisala Helsinško sklepno listino iz l. 1975. Je podpisnica vseh dokumentov te organizacije, sodeluje tudi v njenih različnih misijah s področja človekovih pravic, demokratizacije, civilne policije itn., marca 1998 pa je predsedovala Forumu za varnostno sodelovanje OVSE. Na vrhu v Istambulu novembra 1999 je izrazila pripravljenost, da l. 2005 prevzame predsedovanje v OVSE, in del svoje diplomatske dejavnosti namenja tudi uresničenju tega cilja.

Za polnopravno članstvo v Svetu Evrope je Slovenija vložila prošnjo 29. januarja 1992 in bila na osnovi pozitivnega mnenja Parlamentarne skupščine SE sprejeta v to pomembno organizacijo 14. maja 1993. V sedmih letih članstva je ratificirala več ko šestdeset konvencij in sporazumov SE (med njimi vse najpomembnejše s področja človekovih pravic), pa tudi sicer je aktivna in angažirana članica, ki tvorno sodeluje pri oblikovanju in izvajanju dejavnosti SE - v Sloveniji je potekala že cela vrsta mednarodnih sestankov in konferenc, ki jih pripravlja ta institucija.

18. junija 1992 je Slovenija postala članica Srednjeevropske pobude (SEP), 15. januarja 1993 je bila sprejeta v IMF, 30. oktobra 1994 v GATT, 30. julija 1995 je postala članica in hkrati tudi soustanoviteljica WTO, 1. januarja 1996 pa tudi polnopravna članica CEFTA (l. 1997 je tej srednjeevropski integraciji tudi predsedovala in v času svojega predsedovanja gostila predsednike vseh vlad iz držav, članic CEFTA).

V osmih letih svoje mednarodno priznane samostojnosti je Slovenija navezala intenzivne odnose z večino držav naše celine, pri čemer pa se je najbolj osredotočala na države v svoji soseščini, na države EU, nanovo izoblikovanega srednjeevropskega prostora in na poglavitne naslednice nekdanje SZ ter - last, but not least - na ZDA kot na svetovno silo, ki je predvsem v zadnjem času izpričala do nas pomemben političen interes. Vse sosednje države so Sloveniji v času osamosvajanja izkazovale veliko politično in moralno podporo, zato je bilo več ko normalno, da so naši medsebojni odnosi v pretežni meri na zavidljivi ravni - to velja predvsem za Madžarsko in Avstrijo, pa tudi za Italijo, ki je že koj na začetku izpričala pripravljenost na negovanje dobrega sosedstva, s tem ko je 31. julija 1992 Sloveniji priznala nasledstvo Osimskih sporazumov. Ko pa je v Italiji leto dni pozneje oblast prevzela desnica, je njena vlada sicer začela zavirati naše vključevanje v evropske integracije, vendar je l. 1996 nova levosredinska vlada nadoknadila zamujeno in si začela intenzivno prizadevati, da bi dvostranski odnosi med obema državama celo presegli raven, kakršna je obstajala do formiranja Berlusconijeve vlade. Največ še odprtih vprašanj obstaja ta hip v odnosih s Hrvaško, vendar je njihov pretežni del povezan z vprašanji nasledstva po nekdanji Jugoslaviji - in tudi tu se je začelo po nastopu nove politične garniture premikati na bolje, o čemer priča tudi nedavna uveljavitev premoženjskega sporazuma med obema državama, ki rešuje celo vrsto odprtih problemov lastnine slovenskih državljanov na Hrvaškem in obratno. O odličnih medsebojnih odnosih s sosednjimi državami pričajo tudi obiski vodilnih avstrijskih (dr. Thomas Klestil, dr. Franz Vranitzky, Viktor Klima, dr. Alois Mock, dr. Wolfgang Schssel, dr. Benita Ferrero-Waldner), madžarskih (dr. Arpad G”nz, dr. Gyula Horn, Viktor Orban, Geza Jeszenszky, Laszlo Kovacs, Janos Martonyi), italijanskih (Francesco Cossiga, Oscar Luigi Scalfaro, Giuglio Andreotti, Romano Prodi, Massimo d'Alema, Gianni De Michelis, Beniamino Andreatta, Lamberto Dini) in hrvaških politikov (Franjo Tudjman, Stipe Mesić, dr. Nikica Valentić, Zlatko Mateša, dr. Mate Granić), Tonino Picula) v Sloveniji in seveda slovenskih politikov (Milan Kučan, dr. Janez Drnovšek, dr. Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Zoran Thaler, dr. Davorin Kračun, dr. Boris Frlec) v prestolnicah četverice sosednjih držav.

Zelo intenzivne odnose ima Slovenija z državami srednje in jugovzhodne Evrope (med njimi predvsem s Češko in Poljsko), in obiskujejo jo njihovi najvidnejši politiki (med njimi velja še posebej omeniti češkega predsednika Havla, ki je v Sloveniji preživel že tudi svoje počitnice, ter srečanje vodij držav srednje in vzhodne Evrope, ki je l. 1997 na povabilo predsednika Milana Kučana potekalo v Portorožu). Med članicami EU velja naša še prav posebna pozornost ZR Nemčiji, saj je bila v času osamosvajanja naša poglavitna zagovornica in je v odločilnem trenutku izjemno veliko prispevala k mednarodnemu priznanju s strani evropskih držav. Zasluga za to gre predvsem nekdanjemu nemškemu zunanjemu ministru dr. Hansu-Dietrichu Genscherju, ki je že februarja 1992 uradno obiskal Slovenijo, njegov naslednik dr. Klaus Kinkel pa je bil v Ljubljani l. 1993 in l. 1996. Septembra istega leta je uradno obiskal Slovenijo tudi tedanji zvezni predsednik dr. Roman Herzog, slovenski predsednik Milan Kučan pa mu je vrnil obisk maja 1998. Slovenijo sta doslej obiskala tudi dva ruska zunanja ministra (l. 1992 Andrej Kozirjev in l. 1998 Jevgenij Primakov), trije britanski zunanji ministri (l. 1992 Douglas Hurd, l. 1996 Malcolm Rifkind in l. 1998 Robin Cook) in l. 1998 tudi sedanji francoski zunanji minister Hubert V‚drine. Poseben pomen ima tudi obisk britanskega prestolonaslednika Charlesa novembra 1998 kot predstavnika britanske monarhije. Ob tem pa velja seveda omeniti, da je slovenski predsednik Kučan že l. 1993 uradno obiskal Francijo, predsednik vlade dr. Drnovšek pa je bil l. 1994 na uradnem obisku v Veliki Britanije in l. 1998 v Franciji.

Obiska dveh nemara najpomembnejših osebnosti svetovne politike pa sta še posebej zaznamovala slovensko zunanjepolitično dejavnost - gre za papeža Janeza Pavla II., ki je opravil pastoralni obisk v Sloveniji maja 1996, septemba 1999 pa je v Mariboru razglasil za blaženega škofa Slomška, in za ameriškega predsednika Billa Clintona, ki je obiskal Slovenijo junija 1999, potem ko je bil novembra 1998 na uradnem obisku v Washingtonu predsednik slovenske vlade dr. Drnovšek. Clintonov obisk je pomenil svojevrsten vrhunec v slovenski zunanji politiki, saj se je Slovenija z njim dokončno uvrstila med države, za katere obstaja živ in angažiran interes ZDA, hkrati pa je njihov predsednik Sloveniji javno izrekel toliko laskavih priznanj za vzpon njene demokracije in za njeno angažirano delovanje na svetovnem političnem prizorišču, kot jih je bila kaka mlada in z nami primerljiva država le komaj kdaj deležna.

Poseben dosežek, za katerega gre zasluga v veliki meri prav slovenski zunanji politiki, pa je, da se je Slovenija kot država hkrati z osamosvojitvijo začela ločevati tudi od območja, ki mu je pripadala vse od konca prve svetovne vojne naprej, od območja, ki ga je Krleža lucidno poimenoval za "balkansko krčmo" in v kateri je bila Slovenija vsej svoji v teku let izpričani prilagodljivosti nakljub vendarle tujek. Vojna, ki jo je na slovenskih tleh sprožila nekdanja JLA, je verjetno povzročila, da je to ločevanje potekalo relativno lahko, brez posebnih travm, in bila je bržkone tudi razlog za resolutnost, s katero so Slovenci brez kakršnihkoli pomislekov in predsodkov vrgli prek ramen več ko sedem desetletij skupnega bivanja v Jugoslaviji. šele po tem, ko je bil ta radikalni rez opravljen, je bilo moč vnovič premisliti naš dejanski položaj in določiti vlogo, ki bi jo Slovenija lahko imela pri stabilizaciji konfliktnega balkanskega območja, vlogo, ki jo je od nje pričakovala in jo še pričakuje mednarodna skupnost (predvsem države zahodne poloble). Zadržke, ki jih je bilo spočetka marsikdaj čutiti, je bilo moč zničiti šele tisti hip, ko smo se dokončno znašli zunaj balkanskega začaranega kroga - in šele tedaj so se v povsem jasni osvetljavi pokazale tudi možnosti, ki se odpirajo v tej smeri. Pakt za stabilnost jugovzhodne Evrope je postal za Slovenijo dokončna preskušnja v tem pogledu: v njem smo udeleženi kot država, ki si prizadeva za stabilizacijo tega nemirnega in konfliktnega območja, kot država, ki zmore in zna (tudi s svojim globokim, iz konkretnih skušenj porojenim poznavanjem problematike v vsej njeni kompleksni in zapleteni podobi) utirati pota za rešitev tega za Evropo naravnost usodnega vprašanja. Njegova rešitev je seveda tudi eden ključnih interesov slovenske države, saj bo omogočila, da bo v njeni bližnji soseščini prej ali slej zavladal mir, kar bi blagodejno vplivalo na prihodnji razvoj Slovenije, pa tudi na življenje njenih državljanov.

In ob koncu velja omeniti še dva datuma, ki sta pomembno utrdila mednarodni ugled mlade slovenske države:

1. avgust 1995, ko je vstopne vize za slovenske državljane ukinila Kanada

20. oktober 1997, ko je s svojim enostranskim odlokom isto storila tudi vlada ZDA, pri čemer je Slovenija edina država iz srednje in vzhodne Evrope, ki je bila doslej deležna te ugodnosti.

Bilanca desetletnega dela Ministrstva za zunanje zadeve RS, ki so ga v tem obdobju vodili ministri dr. Dimitrij Rupel (1990-1993 in 2000 - ), Lojze Peterle (1993 - 1994), Zoran Thaler (1995 - 1996 in 1997), dr. Davorin Kračun (1996 - 1997) in dr. Boris Frlec (1997- 2000), izpričuje konstruktivnost, vitalnost in učinkovitost slovenske zunanje politike, predvsem pa njeno zmožnost, da sproti zaznava premike, ki sodoločajo njene temeljne usmeritve, in jih včlenja v njihovo izvajanje. In če pomislimo, da se je vse to pred desetimi leti začelo z začetkom, se nam ugotovitev, da gre za velik in tehten dosežek, ne more zdeti pretirana.

VI.

Slovenska zunanja politika je hkrati dosegla nacionalno uveljavitev in odprtost v svet. Kot glavna cilja je definirala včlanitev v EU in v NATO. Sloveniji se je posrečilo skleniti Evropski sporazum (pridruženo članstvo v EU) in postati ugledna članica Partnerstva za mir (PfP) oz. Evroatlantskega partnerskega sveta (EAPC). Slovenija je bila v letih 1998 in 1999 članica Varnostnega sveta OZN, aktivna je (bila) v akcijah in operacijah OZN in NATO, ki so (bile) na takšen ali drugačen način povezane s stabilizacijo jugovzhodne Evrope. Slovenija sodeluje v Paktu stabilnosti in v vseh drugih dejavnostih, ki ji prinašajo sloves zanesljive partnerke, prihodnje ali skorajšnje članice EU in NATO.

Slovenija pri nekaterih aktivnostih tekmuje s srednjeevropskimi državami, kot so Češka, Madžarska in Poljska, pri marsičem pa se že primerja z državami, ki so članice EU. Včasih se zdi, da Slovenija zaostaja za državami, ki so že postale nove članice NATO in s katerimi se skupaj približuje EU, ob čemer je potrebno opozoriti, da se je slovenska demokracija začela v istem času kot v drugih srednjeevropskih, nekoč socialističnih državah. Naše “zaostajanje” izvira iz naše nekdanje povezave z Jugoslavijo, res pa je tudi, da smo kot nova država slabše prepoznavni od drugih, ki v državni obliki obstajajo dalj časa in so se zato lažje profilirale v mednarodni javnosti.

Slovenija se mora še hitreje, še bolj domiselno in še bolj odločno odpreti svetu. Dejstvo je, da Slovence še vedno “držijo za vrat” stare navade. Med te navade sodijo odpor do tujega in novega, skrb, da bi nas kdo izpodrinil, da bi nam tujci kaj vzeli itn. Previdnost gotovo nikoli ni odveč, vendar nam vseeno manjka sproščenega pogleda na svet, predvsem pa vednost o tem, da tuja vlaganja prinašajo nova delovna mesta, novo produktivnost, nove trge, gospodarske in - kar najbrž ni zanemarljivo - politične zaveznike.

Eno od “starih navad” bomo najbrž želeli ohraniti tudi v prihodnosti, ko bomo člani Evropske unije. To je naša identiteta, to sta jezik in vsa tista kultura, ki je povezana s slovenščino. Članstvo v EU nam bo omogočilo, da bo naša kultura začela delovati v širšem evropskem prostoru. Seveda brez izzivov in preizkušenj ne bo šlo. Da bi lahko ohranili svoje slovenstvo, bomo morali znati poleg slovenskega tudi druge evropske jezike. Od tega in od drugih znanj bo odvisno, kako uspešno se bomo uveljavljali v mednarodnih odnosih. Od te uspešnosti bosta odvisni gospodarska in kulturna blaginja, torej tudi zanesljiva identiteta.

Naše vključevanje v svet in širitev tega sveta se bosta nadaljevala. Evropska unija bo vse bolj povezana s Severno Ameriko in s Sredozemljem. Slovenija bo prosperirala kot zanimiva, privlačna, zanesljiva država evroatlantskega zavezništva. Zato takrat, ko naštevamo slovenske prioritete, vedno navajamo Evropsko unijo in NATO.

Slovenija ima več poslanstev v področju Srednje in Jugovzhodne Evrope. S pristaniščem v Kopru lahko postane bistven vezni člen, “most” do srednjeevropskih držav. Partnerkam in zaveznicam pomagamo kot “prevajalci” balkanskih razmer, pri čemer smo dejansko vse bolj dejavni v jugovzhodni Evropi v okviru t.i. Pakta stabilnosti. Zavedati se moramo, da bo nekoč - po možnosti čimprej - tudi Balkan del Evropske unije, predvsem pa se nam bo kmalu pridružila sosednja Hrvaška. Naše delo v tem prostoru ni le nujno, ampak je tudi koristno.

Pred nami je čas napornih pogajanj. Bruselj ni romarsko mesto, ampak kraj, kjer bomo Slovenci preskusili svoje evropejstvo, ki poleg gospodarske učinkovitosti zahteva tudi demokracijo, politično zbranost in kliče k delu prav vse slovenske talente. Slovenija je na začetku novega tisočletja, ki prinaša globalizacijo, novo ekonomijo, nove vrednote, novo prozornost odnosov. Ničesar ni mogoče prikriti, vsem smo na očeh... Brez potnih listov in brez težav potujemo po Evropi in po ZDA. Čeprav je naša jugovzhodna meja na neki način meja Zahoda, ta meja ni železna zavesa. Slovenija mora varovati svoje meje, vendar se mora pripraviti tudi na novi čas brez meja.