Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

NOVICA

"Kljub vsemu zlu, s katerim se srečujem, se zaradi ljudi, s katerimi delam — Bosanci, Albanci, Čečenci, Osetijci, Iračani, moja vera v ljudi ni zmanjšala." Prim. dr. Anica Mikuš Kos

Prim. dr. Anica Mikuš Kos (spec. pediatrije, spec. psihiatrije, predsednica Slovenske filantropije) je življenje posvetila duševnemu zdravju otrok: bila je vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej je ena vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je avtorica številnih knjig s področja duševnega zdravja ter skupnostnih modelov zaščite otrok v primerih oboroženih konfliktov. Za svoje izjemno delo je prejela vrsto priznanj; l. 1999 častni znak svobode Republike Slovenije, bila je tudi med nominirankami v akciji ‘1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir 2005’. Za pomoč otrokom na vojaško ogroženih območjih je zasnovala program za učitelje, katerega jedro so znanja in veščine za nudenje učinkovite psihosocialne pomoči. V program je bilo vključenih več kot 5.000 učiteljev na različnih kriznih območjih v svetu (države Zahodnega Balkana, Irak, Jordanija, Gaza, Turčija, Maroko, Afganistan, Pakistan, Moldavija, Ruska federacija, Belorusija, Kavkaz). V številnih projektih sta sodelovali tudi Katja Čibej Fras in Vahida Huzejrović. L. 2015 je izšla njena knjiga Moje življenje, moje delovanje -  pričevanje o pogumu in empatiji ženske, ki je kot otrok občutila vojno in videla grozote, a srečala tudi nesebične ljudi, ki so ji pomagali preživeti in zaživeti polno, bogato življenje, kar poskuša s svojim delom prinesti otrokom in družinam, ki so preživeli oborožene konflikte. Pri 84 letih še vedno vsako leto obiskuje vojna območja in begunska taborišča po svetu.

 

Humanitarno delo opravljam v Sloveniji od leta 1992, ko so prišli v Slovenijo prvi begunci iz Hrvaške in potem iz Bosne in Hercegovine. Delovala sem na področjih prizadetih od naravnih nesreč (potres v Pakistanu), tehničnih nesreč (Černobil),   na področjih oboroženih konfliktov (Bosna, Severni Kavkaz, Afganistan, Irak, Gaza…..)  v  času konfliktov in v povojnem času ter  na področjih prizadetih od revščine (Maroko, Moldavija, Kosovo, Makedonija…). Osnovni namen mojega delovanja je bil razvijanje lokalnih človeških resursov za pomoč otrokom prizadetim od vojnega nasilja in revščine. Programi so bili predvsem namenjeni učiteljem, zdravstvenim delavcem, socialnim delavcem, vladnim strokovnjakom na področju otroškega varstva,   delavcem v NVO ter prostovoljcem. Veliko programov je bilo namenjenih razvijanju prostovoljnega dela otrok in mladih. Na Kosovu sem  izvajala programe zaščite otrok pred minami in programe pomoči civilnim žrtvam min.  Leta  2005 sem bila nagrajenka projekta: »1.000 žensk za Nobelovo nagrado za mir«. Večino humanitarnega dela sem opravila v okviru Slovenske filantropije, Ustanove Skupaj in ITF.  Delno sem predstavila svoje humanitarno delo v  knjigi »Moje življenje, moje delovanje«.

 

Kot predstavnica Slovenije, sem bila povsod vedno dobro sprejeta. Nisem nikoli imela občutka, da mi je težje, ker sem ženska. Morda je k temu prispevala tudi moja starost, ki je v islamskem svetu v katerem  sem največ delala, spoštovana. Pogosto so mi udeleženci programov rekli, da sem podobna njihovi mami ali stari mami. V islamskem svetu me je kdaj kdo klical »mama«. Le enkrat je moj spol vplival na dogajanja. Na predavanju za udeležence iz Severnega Iraškega Kurdistana (področje Ninive in okolica Mosula), sem se zapletla v žice PPS projektorja in padla na obraz. V predavalnici je bilo kakih 60 moških. Obležala sem na tleh. Nihče ni pristopil, da bi mi pomagal.  V dvorani je nastala zmeda. Čez nekaj časa so se pojavile tri ženske in me vzdignile. Pomnim, da mi je ob refleksiji opravljenega dela, mlajši mož rekel: »Bilo mi je žal za vas, ko ste padli.«

 

Moje izkušnje humanitarnega dela zunaj Slovenije so dobre in utrjujejo moje prepričanje, da Slovenija s prenosom znanj in izkušenj ter z razvijanjem človeških resursov, lahko z majhnimi sredstvi veliko pomaga državam prizadetih od vojnega nasilja in revščine.  Pomembno je, da so programi kontinuirani in naravnani na trajnost, da zajamejo kritično maso udeležencev v skupnosti, da vključujejo tista področja in skupine, ki pomoč najbolj potrebujejo, da so prilagojeni kulturnemu in situacijskemu kontekstu področja in da delujejo v znamenju spoštljivega in enakopravnega sodelovanja med  tujimi in lokalnimi udeleženci projekta.

 

Odlomek iz knjige: Še sedaj, leta 2011, ko razmišljam o ljudeh iz Bosne in Hercegovine, si zastavljam vprašanja: Ali sem kaj pomagala? Kaj je pomagalo? Koliko je pomagalo? Gotovo moje strokovno znanje v začetnem obdobju bivanja beguncev v Sloveniji ni bilo posebej pomembno. Bolj pomembno je bilo sočustvovati z ljudmi, a jih hkrati ne obremenjevati z lastno žalostjo, govoriti mamam in starim mamam v njim razumljivem jeziku, svetovati preproste in izvedljive načine pomoči otrokom. Ob delu z ljudmi, ki so doživeli vojne grozote v Bosni in Hercegovini, na Kosovu, na Kavkazu, sem se veliko naučila. Spoznala sem, da imajo ljudje neizmerne vire za obvladovanje izgub in travmatskih doživetij, da je v najtežjih okoliščinah veliko medčloveške pomoči, da so med ljudmi naravni zdravilci, ki znajo bolje pomagati kot jaz z vsem svojim strokovnim znanjem. Odkar delam na področjih, ki so jih prizadele vojne, sem postala mnogo skromnejša, mnogo manj zaverovana v svoja strokovna znanja. Kljub vsemu zlu, s katerim se srečujem, se zaradi ljudi, s katerimi delam — Bosanci, Albanci, Čečenci, Osetijci, Iračani, moja vera v ljudi ni zmanjšala.