Skoči na vsebino

ENAKE MOŽNOSTI

Raziskovalni projekt in znanstveno monografijo Enake možnosti v slovenski diplomaciji sta pripravila Sektor za načrtovanje politik in raziskave na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije ter Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracijeZnanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Publikacijo, katere glavni namen je bil teoretično in empirično preučiti razmere na področju enakih možnosti glede na spol in druge dejavnike v slovenski diplomaciji ter na podlagi temeljite analize predlagati ukrepe za izboljšave, so uredili Milan Jazbec, Marina Lukšič Hacin, Žiga Pirnat in Milena Stefanović Kajzer, ki so tudi avtorji prispevkov. Uvodnika sta napisala minister za zunanje zadeve Republike Slovenije Samuel Žbogar in varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije Zdenka Čebašek Travnik.

 

Teoretični prispevki

 

Marina Lukšič Hacin v svojem besedilu Diplomacija kot začasno delo v tujini v primežu spolne dihotomije razpravlja o zgodovinski pogojenosti patriarhalnih razmerij in spolne dihotomije, specifiki »diplomatskih migracij« in nato aplicira svoja dognanja na primer ženske v diplomaciji. Povzema razmišljanja G. W. F. Hegla, O. Weiningerja in drugih o stereotipnih diadah, nasprotjih, ki naj bi idealnotipsko ponazarjale razlike med moškim in žensko, ter navaja primere zamolčanja žensk v konstrukciji zgodovine. Analizira sledi patriarhalne spolne dihotomije v Sloveniji, vlogo in zastopanost žensk v družinskem, družbenem in političnem okolju. Ugotavlja, da je diplomatski poklic specifičen primer migracije, diplomati pa so tako poseben primer transmigrantov, ki se ob odhodu v tujino in po vrnitvi domov srečajo s procesi resocializacije in reintegracije. Avtorica sklene, da je položaj žensk v diplomaciji kot transmigrantk zaradi specifičnih pogojev spolne dihotomije še posebno težak.


Pogled diplomatke, soproge diplomata, matere in ženske na rezultate raziskave v svojem prispevku Ko enakopravnost postane enakovrednost – razmišljanja diplomatke izrazi Milena Stefanović Kajzer. Avtorica meni, da za uspešnim diplomatom vedno stoji še nekdo drug, dober diplomat pa ni le posameznik, temveč celota izjemno pomembnih dejavnikov, ki bistveno vplivajo na uspešnost diplomatovega poslanstva. Pravilno zastavljena družinska politika naj bi bila tako ključni element enakih možnosti v slovenski diplomaciji. Po mnenju avtorice je zelo skrb zbujajoče, da se na ministrstvu o vprašanjih, ki so zelo pomembna za posameznika, lahko odloča na osebni ravni. Meni, da mora biti prednostna naloga ministrstva ustvarjanje pogojev za delo, ki bodo omogočali razvoj delovnega in socialnega okolja na zadovoljivi ravni in se približali standardom certifikata 'družinam prijaznega podjetja'.


V zaključnem prispevku Enake možnosti med utvaro in resničnostjo Milan Jazbec sklene raziskavo z ugotovitvijo, da je bistvo enakih možnosti v organiziranosti vsake družbene tvorbe na način, ki omogoča v njej sodelujočemu posamezniku, da je njegov položaj odvisen od upoštevanja pravil igre, sposobnosti in rezultatov dela. Avtor identificira razmerje politika : diplomacija kot ključno pri tem, pri čemer ne posega le prva v drugo, temveč se tudi predstavniki druge večkrat zatekajo po pomoč in bližnjice k prvi. Jazbec meni, da je politika v tem razmerju dominanten pol, ki zato laže ohrani distanco in se ne vmešava v kadrovanje v diplomatski organizaciji, če želi vzpostaviti in ohranjati njeno profesionalizacijo. Slovenska država, politika in diplomacija stopajo v svojo polnoletnost in v novo razvojno obdobje, v katerem imajo priložnost, da dokažejo sposobnost napredovanja in uresničevanja tistega, kar bo okrepilo njihov ugled doma in po svetu.

 

Empirična raziskava

 

Jedrni del raziskave pod naslovom Analiza problematike enakih možnosti v slovenski diplomaciji predstavlja zasnovo, izvedbo, metodologijo in rezultate empirične raziskave, avtor prispevka Žiga Pirnat pa opravi tudi statistične analize podatkov, interpretira rezultate in na podlagi ugotovitev v sklepu predlaga nekaj potencialnih ukrepov za izboljšanje enakih možnosti v slovenski diplomaciji. Empirična raziskava temelji na dveh delih – poglobljenih intervjujih z enajstimi diplomati, ki so bili izvedeni v novembru in decembru 2008, ter daljši anketi za vse zaposlene, ki se je izvajala v januarju in februarju 2009 in je temeljila na podatkih iz intervjujev in predpostavkah avtorjev raziskave.


V intervjujih slovenski diplomati obeh spolov, različnih starosti, diplomatskih rangov in družinskega statusa večinoma menijo, da spol ne vpliva bistveno na enake možnosti v slovenski diplomaciji, saj naj bi zaposlene bolj omejevale osebne zamere, naklonjenost, poznanstva in politična pripadnost. Ženske v diplomaciji naj bi bile prikrajšane predvsem zaradi težav pri usklajevanju poklicnih in zasebnih obveznosti, kar je tudi posledica tradicionalne vloge ženske v patriarhalni družbi. Kot najbolj problematične elemente intervjuvanci omenjajo službovanje v tujini, status partnerja diplomata v tujini in družinsko politiko ministrstva na splošno.


Na anketo, v kateri avtor ugotavlja stopnjo občutene neenakosti, glavne dejavnike diskriminacije, situacije, v katerih zaposleni najpogosteje občutijo diskriminacijo, ocenjuje neenake možnosti spolov ter na podlagi ugotovitev in ocen nekaterih predlogov navaja nekaj potencialnih ukrepov za izboljšanje, se je odzvalo 37,3 % vseh uslužbencev notranje in zunanje službe ministrstva za zunanje zadeve. Poleg preverjanja navedenih kategorij Pirnat razdeli anketirance v skupine po spolu, starosti, delovnem mestu, delovni dobi, izkušnjah s službovanjem v tujini in družinskem statusu (diplomati s partnerjem in samski; diplomati z otroki in diplomati brez otrok) ter preverja morebitne statistično značilne razlike med skupinami.


Enake možnosti naj bi bile po rezultatih raziskave v slovenski diplomaciji urejene srednje dobro do slabo, 57,8 % anketirancev pa se je med svojo kariero na ministrstvu že počutilo diskriminirane. Neenake možnosti največkrat izhajajo iz politične pripadnosti, osebne naklonjenosti in osebnih zamer. Na četrtem mestu je generacijska pripadnost, spol pa je kot neproblematičen do srednje problematičen dejavnik na petem mestu med razlogi diskriminacije. Enake možnosti so po mnenju sodelujočih največkrat ovirane pri imenovanju na delovna mesta v zunanji službi, imenovanju na vodilna delovna mesta v notranji službi, pri napredovanju in ocenjevanju delovne uspešnosti.


Večina anketirancev (68,8 %) meni, da imajo ženske zaradi svojega spola večje težave pri usklajevanju družinskih in službenih obveznosti v slovenski diplomaciji. Težave za diplomatke prinašajo tudi stereotipi o tradicionalni vlogi žensk v patriarhalni družbi. Po rezultatih raziskave ima idealni diplomat, kot ga vidijo zaposleni na ministrstvu, več idealnotipsko moških kakor ženskih lastnosti, čeprav skoraj vsi anketiranci menijo, da za uspešnega diplomata ni pomembno, ali je moški ali ženska.


Več sogovornikov je v intervjujih poudarilo, da je službovanje v tujini nepogrešljiv del kariere diplomata. Vendar imajo slovenski diplomati v zdajšnji ureditvi številne pomisleke, ko se odločajo za službovanje na tujem. Zanj se najpogosteje odločajo zaradi novih izkušenj in znanj, osebnostnega razvoja in rasti, spoznavanja novih kultur, boljšega znanja tujih jezikov, finančnih razlogov in spremembe okolja. Od odhoda v tujino jih odvračajo predvsem težave s prešolanjem otrok, oddaljenost od sorodnikov, prijateljev in znancev, kakovostno življenjsko okolje v Sloveniji, stroški s šolanjem/varstvom otrok v tujini in druge finančne obremenitve, slabi stiki z domovino, stres ob menjavi okolja ter navezanost na dom.


Poseben problem ob selitvi v tujino je že omenjeni status partnerjev diplomatov. Ti se po rezultatih ankete s težavami srečujejo že v Sloveniji. Med anketiranci, ki so že službovali v tujini, jih je 32,4 % že slišalo očitke o partnerju kot 'copati', ki pasivno spremlja diplomata v tujini, v domovini pusti službo ipd. Ta delež je med ženskami znatno večji kakor med moškimi. Partnerji diplomatov se pred odhodom v tujino pogosto srečujejo tudi s pritiski, da odpovejo delovno razmerje v Sloveniji, ki bi jim moralo po zakonu mirovati. V tujini pa se velikokrat srečujejo z depresijo, osamljenostjo, stresom, brezdeljem ali varovanjem otrok in gospodinjenjem kot edino nalogo.


Na podlagi analize avtor opredeli dve ravni, ki zahtevata ukrepe za izboljšanje enakih možnosti v slovenski diplomaciji. Prva obsega medosebne odnose, družbene interakcije in prakse delovanja na ministrstvu. Druga raven je obstoječa družinska politika, zaradi katere se diplomati vse teže odločajo za službovanje v tujini in ki v kombinaciji z ukoreninjenimi patriarhalnimi stereotipi zlasti prizadene enake možnosti žensk in diplomatov z družinami.


Predlogi na prvi ravni vključujejo gradnjo zaupanja med zaposlenimi prek različnih strategij team-buildinga in omejevanje možnosti za nastanek konfliktov prek natančneje določenih, bolj avtomatiziranih institucionalnih mehanizmov odločanja. Prispevek sklenejo različni napotki na drugi ravni – konkretni predlogi za izboljšave na področju družinske politike.

 

Predstavitev raziskave (preglednice)

 

Delovna skupina za enake možnosti

 

Po objavi rezultatov raziskave je minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar imenoval Delovno skupino za enake možnosti v Ministrstvu za zunanje zadeve pod vodstvom državne sekretarke Dragoljube Benčina. Namen delovne skupine je bil preučiti rezultate raziskave in predlagane ukrepe, opredeliti glavne težave in nerešena vprašanja na področju enakih možnosti in medosebnih odnosov na ministrstvu za zunanje zadeve ter poiskati primerne rešitve.

 

Skupina je pripravila poročilo o stanju s predlogi ukrepov, ki ga je minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar podprl in potrdil.

 

Za lažje doseganje ciljev je delovna skupina določila štiri področja, v okviru katerih je identificirala probleme in predlagala ukrepe za njihovo reševanje:

  • Uveljavljanje in spoštovanje kriterijev enake obravnave
  • Medosebni odnosi
  • Položaj ženske v diplomaciji
  • Družinska politika

Skupina je v poročilu predstavila 50 priporočil za enake možnosti na ministrstvu za zunanje zadeve, ki jih bomo glede na njihovo izvedljivost in finančne zmožnosti postopoma prenesli v prakso.

 

Celotno poročilo Delovne skupine za enake možnosti

 

 

nazaj

 

Koordinator/ica za enake možnosti žensk in moških

 

Za uspešnost integracije načela enakosti spolov je pomembno, da so ministrstva sama odgovorna za vključevanje vidika spolov v svoja področja dela.


Vsako ministrstvo ima koordinatorico oziroma koordinatorja za enake možnosti žensk in moških, ki skrbi za izvajanje nalog, ki jih ima ministrstvo na podlagi Zakona o enakih možnostih žensk in moških.

 

Glavne aktivnosti koordinatoric oziroma koordinatorjev so:
- nadzor upoštevanja načela enakosti spolov pri pripravi predpisov in ukrepov;
- predlaganje politik in ukrepov za spodbujanje enakosti spolov na ministrstvih;
- sodelovanje pri pripravi nacionalnega programa in periodičnih načrtov.

 

Trenutno je koordinatorica za enake možnosti žensk in moških na MZZ ga. Natalia Al-Mansour (natalia.al-mansour(at)gov.si), ki deluje tudi kot kontaktna točka za pohvale in pritožbe, vezane na izvajanje načel enakih možnosti žensk in moških na MZZ in mag. Jana Grilc (jana.grilc9(at)gov.si) je namestnica koordinatorice za enake možnosti žensk in moških na MZZ.