Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

ZNANI SLOVENCI V LATINSKI AMERIKI

BRANISLAVA SUŠNIK

Slovenska antropologinja, roj. 28. marca 1920, v Medvodah, umrla 28. aprila 1996, v Asunciónu, Paragvaju.

 

Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, leta 1937 se je vpisala na univerzo, kjer je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Hkrati je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Leta 1942 je končala študij z doktoratom iz etnozgodovine in uralo-altajskega jezikoslovja pri nemškem antropologu prof. Wilhelmu Schmidtu, ki ji je odprl vrata antropologije. Od leta 1942 do 1943 je začela na Vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu s študijem kultur in jezikov Male Azije. Diplomirala je iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije nastalih okoli 3000 let pr.n.št. Obiskovala je tudi predavanja iz rimske in starokrščanske arheologije ter sumerobabilonske zgodovine in arheologije. V Rimu je imela stike s šolskimi sestrami, ki so ji čez 15 let odločilno pomagale. Po končanem študiju v Rimu se je vrnila v Slovenijo.

 

Njen oče Jože Sušnik je bil v začetku druge svetovne vojne umorjen. Za Branislavo Sušnik je bil to čas, o katerem ni rada govorila. Ko je hotela zbežati v Italijo, so jo ujeli in zaprli v zaporu v Ajdovščini. Nato je odšla na Koroško in kasneje kot begunka je odšla v Rim k šolskim sestram. Leta 1947 je odšla v Argentino v Buenos Aires. Med enomesečno potjo z ladjo se je naučila špansko. Na povabilo šolskih sester je odšla v misijon med indijance rodu Toba. Poučevala je njihovo kulturo ter jezik in o tem izdala obsežno študijo.

 

Leta 1951 je na povabilo ustanovitelja Etnografskega muzeja Andrésa Barbera odšla v Paragvaj v Asunción. Po njegovi smrti je leta 1952 prevzela vodenje muzeja in ga je vodila vse do svoje smrti leta 1996. Opravila je reorganizacijo muzeja in povečala muzejsko zbirko. V tem času je opravila tudi veliko terenskega dela in organizirala več odprav med staroselce. Za znanstveno proučevanje in stik z indijanskimi ljudstvi se je morala naučiti njihovega jezika. Govorila je 8 indijanskih jezikov. Doktorica Sušnik je proučevala tudi avtohtona ljudstva v Peruju. 20 let je na Filozofski fakulteti univerze v Asunciónu vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo.

 

V svoji dolgi in bogati znanstveni karieri je napisala teoretično osnovo za razvoj socialne antropologije in zgodovine Paragvaja ter številne študije o običajih in jezikih posameznih plemenskih skupnostih. Njena bibliografija zajema okoli 83 del. V Sloveniji sta izšli njeni deli Med Indijanci Lengua in Totemizem in šamanizem pri Čamokokih. Za življenjsko delo, ki obsega več kot 70 etnoloških razprav in člankov, je prejela 1992 paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti in bila posmrtno odlikovana za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti. Leta 2005 so njeno podobo natisnili na poštno znamko, konec leta 2009 pa je dobila svojo ulico v glavnem mestu Asunción.

 

V letu 2020 načrtujemo obeležitev 100. obletnice rojstva slovensko-paragvajske antropologinje dr. Branislave Sušnik v Sloveniji, katere življenjska pot in raziskovalno delo sta pomembno zaznamovala in povezala tako etnološko znanost kot tudi slovenski in paragvajski kulturni prostor. Obletnico rojstva bodo obeležili tudi v Paragvaju.

 

VIKTOR SULČIČ

Slovensko-argentinski arhitekt, roj. 2. avgusta 1895 v Križu pri Trstu (danes Italija), umrl 9. septembra 1973 v Buenos Airesu, Argentina.

 

Viktor Sulčič je študiral arhitekturo v Firencah in Bologni. Leta 1924 se je izselil v Argentino. Sodeloval je z arhitektoma Joséjem Luisom Delpinijem in Raúlom Besom. Najbolj znani zgradbi, ki ju je projektirala omenjena trojica, se nahajata v Buenos Airesu:

  • leta 1940 dograjeni stadion La Bombonera (kjer igra moštvo Boca Juniors) in
  • leta 1934 dograjena živilska tržnica (leta 1999 predelana v nakupovalno središče) Abasto.

Poleg arhitekture se je Sulčič ukvarjal še z drugimi rečmi. Bil je aktiven član slovenske skupnosti v Argentini, sodeloval je v društvu Sokol, bil predsednik skupine, ki je izdajala tednik Novi list. V njem je objavil serijo člankov Priseljenčeva hiša (1933 in 1934). Od leta 1953 se je posvečal slikarstvu, predvsem je ustvarjal krajine v akvarelu, ter objavil tri knjige: pesmi Luces y sombras (Buenos Aires, 1968), zbirko povesti La olla (Buenos Aires, 1968) in spominski zapis o slovenskem raziskovalcu in antropologu Ivanu Benigarju.

PETER SKVARČA

Slovenski alpinist in glaciolog iz Buenos Airesa v Argentini je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, v Argentino pa se je z materjo in bratom preselil leta 1956. Mladi Peter, ki je tipično slovensko strast do gora prinesel tudi v svoj novi dom, je v Argentini hitro postal znan kot Pedro Skvarča. Na Univerzi v Buenos Airesu je diplomiral iz geodezije - geofizike.


Dolgoletni vodja ledeniškega oddelka argentinskega Inštituta za Antarktiko je poznan po svojem znanstveno-raziskovalnem delu v okviru spremljanja vpliva podnebnih sprememb na ledenike na Antarktiki, predvsem na Antarktičnem polotoku in na jugozahodu Patagonije. Njegove študije o Antarktiki so zagotovile vpogled, ki je pomembno prispeval k razumevanju podnebnih sprememb.

 

Njegovo delo obsega več kot štirideset znanstvenih odprav na območju Antarktike in več kot petindvajset odprav v Patagonijo. Z bratom Juretom sta v različnih odpravah opravila več prvih pristopov in zahtevnih vzponov v Patagoniji in drugih delih Južnih Andov. Na eni izmed odprav je izmeril gravitacijo zemlje na Cerro Aconcagua - najvišji točki, na kateri je kadarkoli bila merjena gravitacija.


Danes Peter Skvarča vodi Glaciarium, muzej v Patagoniji, posvečen skrivnostim ledenikov.

 

Petru Skvarči je ob njegovi 75. letnici je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu  januarja 2019 podelil priznanje za njegovo več kot 50. letno izjemno raziskovalno in inženirsko delo na področju preučevanja Antarktike in ledenikov v južni Patagoniji, za neprecenljiv prispevek k širjenju ugleda Slovenije in slovenstva v Argentini in v svetu ter za neomajno zvestobo slovenskim koreninam ter s tem neprecenljiv prispevek k ohranjanju slovenske identitete v Argentini.

JUAN BENIGAR

Juan Benigar (1883-1950), sin slovenskih staršev, rojen v Zagrebu, je v nekdanji avstro-ogrski monarhiji študiral strojništvo v Gradcu in v Pragi. Že kot študent je napisal slovar bolgarskega jezika in se tik pred diplomo proti volji staršev leta 1908 odpravil v Argentino, kjer je do smrti živel med Mapuči. Kot dvajsetletnik je obvladal slovenski, hrvaški, bolgarski, nemški, češki, ruski, italijanski, francoski, angleški, romski in delno turški jezik.

 

V številnih razpravah je z interdisciplinarnim pristopom, v katerem je povezal jezikoslovje, filozofijo in etnologijo oz. antropologijo, metodološko in teoretsko izvirno analiziral dojemanje kategorij časa, prostora in vzročnosti med ljudstvom Mapuče.

 

S svojimi življenjskimi izbirami in besedili, objavljenimi v lokalnih časopisih in revijah je razkrival posledice zamolčane uničujoče argentinske politike do staroselcev: od sistematičnega iztrebljanja staroselcev do nasilne asimilacije in preseljevanj na območja, kjer so bile življenjske razmere nevzdržne. Kritično je analiziral številne odločitve tedanje državne in lokalnih oblasti in pokazal na negativne učinke centraliziranega birokratskega sistema ter predlagal večjo samoupravo posamičnih pokrajin. Dvakrat se je poročil z Indijankama iz ljudstva Mapuče in med njimi živel vse do svoje smrti. Tam so nastala njegova temeljna dela s področja etnolingvistike, antropologije in zgodovine. Napisal je študije o pojmovanju časa, prostora in identitete pri ljudstvu Mapuče, ki so še danes temeljna dela za raziskovalce z vsega sveta. Sprejet je bil v argentinsko akademijo znanosti in mednarodno javnost je opozoril na diskriminatorni položaj južnoameriških staroselcev z mnogimi teksti, ki so izšli tudi v knjigi La patagonia piensa - Patagonija misli, ter z delom Problem ameriškega človeka.

 

O Benigarjevem življenju kroži veliko zgodb, saj je s svojimi neobičajnimi odločitvami, z umikom v težko dostopne kraje ter skrivnostnim, pogosto zadržanim odnosom do okolice, sprožal veliko radovednosti tako med sovaščani kot raziskovalci.

 

Živel je v znanstveni osami, nikoli več ni zapustil Patagonije, ni več obiskal Buenos Airesa ali Evrope, ampak je živel "živo etnologijo". Podnevi se je mučil s skopo zemljo, otroke priučil tkanja in drugih veščin, ponoči pa je pisal. V dveh zakonih se mu je rodilo 17 otrok. Bil je teozof in svobodomislec.

 

V domovini je bil malo znan, šele v osemdesetih letih 20. stoletja je dr. Irene Mislej, umetnostna zgodovinarka, ki se je iz Argentine preselila v Slovenijo, prevedla in izdala njegove Izbrane spise na Inštitutu za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani.