Skoči na vsebino

ROMAN KIRN

Ob 25-letnici članstva Slovenije v OZN

Z vidika mednarodnih odnosov je OZN največja pridobitev 20. stoletja, ki ostaja relevantna tudi za 21. stoletje. Ne glede na vse pomanjkljivosti, vzpone in padce nam je mnogo bolje z njo kakor brez nje.
 

Organizacija združenih narodov je nastala kot posledica II. svetovne vojne, z osnovnim poslanstvom, da svet obvaruje pred novo svetovno kataklizmo. V svojem poslanstvu je bila uspešna in iz istega razloga ostaja potrebna tudi v prihodnje. Tako je bila in ostaja upanje za majhne države in okvir za omejevanje velikih držav.

 
Upanje za majhne države zato, ker je utemeljena na spoštovanju mednarodnega prava in uveljavitvi mednarodnega sistema, v katerem je z mednarodnim pravom zavarovana in zaščitena suverenost, neodvisnost in enakost vseh držav članic, ne glede na njihovo velikost. Ne pozabimo, da je bila tudi državnost Slovenije utemeljena in pridobljena na podlagi pravice narodov do samoodločbe, pravici, ki je zapisana tudi v Ustanovni listini OZN.

 
Ovira in omejitev za velike države pa zato, ker tudi zanje v OZN velja, da morajo v svojem zunanjepolitičnem delovanju ravnati v skladu z Ustanovno listino in spoštovanjem načel mednarodnega prava.

 

Njena vrednost in pomen se najbolj kažeta v tem, da je uspešno prestala test časa, tektonskih sprememb, ki smo jim priča vse od njenega nastanka leta 1945. Normativne in institucionalne rešitve, utemeljene na Ustanovni listini OZN, presenetljivo še danes ostajajo relevantne. Hkrati je res, da se mednarodne institucije iz sistema OZN od leta 1945 naprej niso bistveno spreminjale in da se OZN ni zmogla prilagajati hitrim in korenitim spremembam v svetu. To je vir njene neučinkovitosti, ne pa tudi njene odvečnosti.

 
Glavni izziv današnje OZN je, da se rešitve za mnoge probleme in potrebe sodobnega sveta iščejo zunaj obstoječih institucij, zunaj sistema OZN. Tako se na primer odločanje o pomembnih mednarodnih finančnih vprašanjih prenaša z Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada na ožjo skupino držav, t. i. skupino G-7 oziroma G-20, odločanje o pomembnih mednarodnih varnostnih vprašanjih pa se iz Varnostnega sveta seli v okvire »koalicij voljnih«. To sicer samo po sebi še ne pomeni preurejanja povojne mednarodne ureditve, pomeni pa, kar je lahko še huje in nevarneje, iskanje rešitev zunaj obstoječega sistema, na katerem temelji OZN. Takšna praksa lahko erodira mednarodni sistem, namesto da bi ga dopolnjevala. Erozija vloge OZN pa ob odsotnosti ustreznih nadomestnih rešitev v mednarodnem sistemu lahko svet vodi v nered, v delovanje držav mimo pravil mednarodnega prava, v nenadzorovan kaos. Samo po sebi je to zadosten razlog za ohranitev OZN in krepitev multilateralizma, ki pa mora postati učinkovitejši. Ta je v interesu tako velikih in majhnih držav. Isto velja pri iskanju novih, konsenzualnih rešitev v obstoječem mednarodnem sistemu v odgovor na spremenjene razmere v svetu.

 

Če je bila OZN pomembna v času povojnega urejanja sveta, ostaja enako ali celo bolj pomembna v času in razmerah globaliziranega sveta, ki ga je zaradi nujnosti skupnega iskanja rešitev za globalne probleme (kot so podnebne spremembe, varstvo okolja, energija, bolezni, čezmejni kriminal, terorizem …) mogoče obvladovati le s sodelovanjem držav v mednarodnih institucijah.

 

Svetovna organizacija torej ostaja mesto, kjer je najlažje prepoznati vse razsežnosti globaliziranega sveta ter iskati rešitve za njegove probleme. Vse to je pomembno tudi za slovensko zunanjo politiko in njeno diplomacijo, o čemer smo se prepričali v preteklih 25 letih, odkar smo članica OZN. Zato je v dolgoročnem, strateškem interesu Slovenije, da tudi v prihodnje ostaja odločna zagovornica in podpornica OZN ter da v njenem okviru še naprej deluje motivirano, profesionalno in proaktivno, tudi z lastnimi pobudami, ne glede na to, da je naš sedanji položaj v OZN vse bolj opredeljen s članstvom v EU.