Skoči na vsebino

MATJAŽ KOVAČIČ

Neizogibnost multilateralizma

Danes se v mednarodnih odnosih vse rešuje multilateralno. Ne le vprašanja miru in varnosti ter globalna razvojna vprašanja. Brez mednarodnih organizacij še radia ne bi mogli poslušati, niti uporabljati mobilnega telefona, ne potovati z letalom ali vlakom in niti trgovati ne prek meja lastne države. V zadnjem času lahko nazorno vidimo, da celo vprašanja maloobmejnega prometa med sosednjima državama niso rešljiva brez večstranskega dogovarjanja.

 

Sloveniji je bilo vse to jasno že ob sami osamosvojitvi, zato je bila ena od prvih nalog njene zunanje politike zagotoviti čimprejšnjo včlanitev v OZN kot največjo globalno in univerzalno mednarodno organizacijo.

 

Glasovalno razmerje v Generalni skupščini OZN, ki mora z večino glasov potrditi sprejem nove članice, nam sprva ni bilo naklonjeno. Neuvrščene države, z največ glasovi v tem telesu OZN, so razmeroma dolgo vztrajale v upanju, da bo njihova vplivna članica, Jugoslavija, nekako vstala od mrtvih, da se bodo njeni sprti deli pobotali, in zato ne kaže hiteti s priznanjem in sprejemanjem novonastalih držav v OZN.

 

Teh iluzij je bilo konec, ko se je oboroženi konflikt razširil na Bosno in Hercegovino. Razpoloženje med neuvrščenimi državami se je spremenilo. Tako rekoč čez noč so se na široko odprla vrata za naš vstop v OZN. Na zunanjem ministrstvu takrat nismo pričakovali tako nagle spremembe. V nekaj dneh smo hiteli pripravljati vse potrebno za slavnostni uvodni nastop predsednika države na zasedanju Generalne skupščine. Pri tem smo, na žalost, pozabili zlikati zastavo, ki je taka, nekoliko zmečkana, ostala v spominu mnogih, ko so jo tistega 22. maja 1992 dvignili pred poslopjem OZN v New Yorku. Vse drugo je teklo kot po maslu.

 

Na zunanjem ministrstvu sem vrsto let delal na multilateralnem področju v sektorju za mednarodne organizacije. Na delu v tujini pa sem se z OZN neposredno srečal dvakrat. Prvič v juniju 1992, ko sem kot odpravnik poslov uradno odprl prvo Stalno predstavništvo Slovenije pri OZN v New Yorku in v njem kot namestnik stalnega predstavnika delal naslednja štiri leta. Drugič pa skoraj osemnajst let pozneje, ko sem prevzel vodenje Stalnega predstavništva pri OZN v Ženevi. Primerjava med obema obdobjema se mi danes zdi zelo pomenljiva. Razlika v položaju naše države v OZN v tem razmeroma kratkem času je namreč ogromna.

 

Prvo obdobje je bilo za našo novonastalo državo premierni nastop na svetovnem odru, ki nam ga je ponudilo članstvo v OZN. Na tem odru so vse države formalno enakopravne, vendar mora vsaka posebej poskrbeti za svoj ugled in pomen v mednarodni skupnosti. V času, ko je v naši neposredni bližini divjala vojna in je bila skoraj dnevno v obravnavi v Varnostnem svetu OZN in ko so se na sestanke v OZN še vedno v limuzinah vozili poznejši obsojenci haaškega sodišča za zločine proti človeštvu v nekdanji SFRJ, ko si je Zvezna republika Jugoslavija na vse pretege skušala prisvojiti izključno nasledstvo po razpadli državi, s sedežem v OZN vred, je morala Slovenija budno spremljati razprave o dogajanju v regiji in posegati v razpravo o njem. Pri tem je bila večinoma prepuščena sama sebi in svoji iznajdljivosti. Podpora drugih držav nikakor ni bila samoumevna, prej nasprotno. Poleg uresničevanja lastnih interesov je morala Slovenija dokazati tudi, da se je sposobna tvorno vključiti v obravnavo številnih drugih vprašanj miru, ekonomskega razvoja in spoštovanja človeškega dostojanstva, ki so bila v obravnavi v OZN. O tem, da je bila pri tem uspešna, ne more biti dvoma. Zadosten dokaz je že dejstvo, da je bila v pičlih petih letih po vstopu v OZN izvoljena za članico Varnostnega sveta. S svojo premierno vlogo v OZN je Slovenija potrdila, da je verodostojna članica mednarodne skupnosti, ki se zna tvorno vključiti v multilateralno reševanje nerešenih vprašanj sveta.

 

Ob mojem naslednjem neposrednem srečanju z OZN, to pot v Ženevi, je bil naš položaj v OZN popolnoma drugačen. Za nami je bilo članstvo v Varnostnem svetu, predsedovanje OVSE, članstvo v Svetu za človekove pravice, najprej pridružitev in nato predsedovanje EU. Tedensko, ali še pogosteje, sem lahko z drugimi predstavniki članic EU razpravljal o najpomembnejših temah delovanja OZN v Ženevi in usklajeval skupna stališča do posameznih vprašanj. Na voljo nam je bila močna strokovna ekipa Predstavništva EU pri OZN z bogatim zakladom informacij, strokovnega znanja in sposobnostjo koordinacije delovanja ter medsebojne podpore nacionalnih predstavništev članic EU. To je za manjša predstavništva, kot je naše, izredno pomembno, četudi je včasih res, da različna specifična teža posameznih članic EU, podobno kot sile gravitacije v vesolju, nekoliko upogiba princip enakopravnosti. Kljub temu nisem doživel, da pri posredovanju stališč Slovenije ali uresničevanjih naših posebnih interesov ne bi bil deležen posluha, razumevanja ali podpore, ko smo jih potrebovali.

 

Primerjave med OZN v New Yorku in Ženevi ni težko opraviti. Če sta v New Yorku parlament (Generalna skupščina) in vlada (Varnostni svet), so v Ženevi ministrstva v obliki specializiranih mednarodnih organizacij, ki neposredno ali posredno sodijo v sistem OZN. Na primer: Svetovna trgovinska organizacija (WTO), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Mednarodna organizacija dela (ILO), Ekonomska komisija OZN za Evropo (UNECE), Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO), Mednarodna zveza za telekomunikacije (ITU), urada visokih komisarjev za begunce in za človekove pravice (UNHCR in OHCHR) in mnoge druge mednarodne organizacije, kot sta Evropska komisija za jedrske raziskave (CERN) in Mednarodna organizacija za migracije (IMO), ter še vrsta relevantnih nevladnih organizacij. Dejavnosti vseh teh organizacij nas ne zadevajo le zaradi načelnih vzrokov ali zaradi našega mednarodnega položaja in ugleda, pač pa v mnogočem posegajo v naše notranje razmere in vplivajo na naš ekonomski razvoj. Skratka, nedejavnega ali površnega delovanja v mednarodnih organizacijah si kratkomalo ne moremo privoščiti.

 

Ko skušamo potegniti črto pod 25-letnim delovanjem Slovenije v OZN, je po mojem mnenju že na prvi pogled jasno, da nam je aktivna vloga v mednarodnih organizacijah, še zlasti prevzemanje vodilnih vlog v njihovih dejavnostih, zelo koristila. Ni povečala le naše prepoznavnosti v mednarodnem prostoru, temveč tudi naš ugled in vpliv, posredno pa tudi gospodarsko prisotnost v svetu in okrepila naš notranji razvoj. Zaradi vsega tega ne bi smeli dvomiti o smislu nadaljevanja ambiciozne politike multilateralizma tudi po tem, ko smo uresničili glavne zunanjepolitične cilje osamosvojitve. Zaprtost v nacionalne okvire v sodobnem, globaliziranem svetu preprosto ne zdrži več.