Skoči na vsebino

GREGOR ZORE

Nekaj misli ob 25. obletnici članstva Slovenije v OZN

Petindvajset let je, zgodovinsko gledano, sila kratko obdobje. A kaj vse se je v tem času zgodilo! Kako daleč v kolektivnem spominu Slovencev je že bivša skupna država Jugoslavija! Kako je v mnogočem današnji svet drugačen od tistih usodnih let 1991 in 1992!

 

Štiri leta mojega vodenja predstavništva Slovenije v OZN v Ženevi (1997–2001) so minila v ranem obdobju v slovenskih predstavništev v tujini. To je bil še vedno čas tipanja in prilagajanja, tudi učenja, ko so se upravne in administrativne strukture nove države še postavljale na noge in ko predstavništva v tujini, povsem razumljivo, še niso imela potrebne strokovne in kadrovske podpore iz matične institucije, ministrstva za zunanje zadeve. A delovali smo v tedaj še razmeroma mirnih in predvidljivih okvirih tokov mednarodnih odnosov.

 

Iz tistega časa se mi je najbolj vtisnilo v spomin sodelovanje Slovenije, tedaj še pridružene članice, s članicami Evropske unije. To so bili soudeležba na prireditvah EU, konzultacije o dokumentih, ki jih je EU pripravljala v Ženevi, brifingi, skupne razprave o aktualnih temah z dnevnega reda OZN. Tako me je ob neki taki priložnosti eden od mojih kolegov iz EU prijazno pozdravil: »Prav je, da si tu, saj ste v resnici že člani naše družine.«
 
In še nečesa se dobro spomnim. Na predstavitvenem obisku pri veleposlaniku Nemčije sem dobil silno koristen nasvet: mi Nemci ne zmoremo in tudi vi ne boste zmogli aktivno spremljati vsega, s čimer se ukvarja OZN, zato velja delo dodobra prioritizirati! In to mi pove vodja misije z 28 diplomati; slovenska misija je tedaj imela tri! Realnost vsakodnevnega dela v Ženevi je ves čas mojega mandata potrjevala vrednost njegovega nasveta.

 

Tragični dogodki 11. septembra 2001 v ZDA so izzvali korenit prelom v dojemanju koncepta mednarodne varnosti v državah severnoatlantske regije. Razgibano, a vendarle v osnovi precej benigno obdobje po koncu hladne vojne se je končalo in čez noč je nastopil čas iskanja odgovorov na izziv nove nevarnosti v obliki tehnološko veliko bolj nevarnega mednarodnega terorizma.

 

Spremenila se je tudi vloga Slovenije, ki se je nepričakovano hitro vključila v pospešene tokove politične in obrambne integracije severnoatlantskega prostora. Smo v tej novi konstelaciji optimalno definirali svojo vlogo in delovanje?

 

V okviru multilateralnega delovanja, torej tudi v OZN, je prav, da Slovenija – zdaj že skoraj desetletje in pol tudi uradno del Evropske unije – spremlja in analizira celoto multilateralnih odnosov. Prav je tudi, da se vsaj o temah, pomembnih za Evropsko unijo in še posebno za Slovenijo, sliši njen glas. Obenem pa vsaka odgovorna država želi biti tudi produktivna članica. Majhna država skorajda nima druge izbire, kot da opredeli nekaj skrbno izbranih prioritetnih tem, pri katerih lahko, v skladu s svojimi zmogljivostmi, kaj ponudi in tudi tvorno prispeva in kjer obenem jasno vidi svoj nacionalni interes. Verjamem, da modrost veleposlanika Nemčije še vedno velja.

 

Če je naš prispevek na področju varnosti nujno dokaj majhen, pa gotovo obstajajo področja multilateralnega delovanja, imenujmo jih »naše teme«, na katerih lahko tvorno prispevamo svoj delež. Lahko da je to bolj moja osebna želja, a Slovenijo vidim predvsem kot borko za varstvo in ohranitev naravnega okolja, za upočasnitev podnebnih sprememb, za krepitev zavesti in institucij varovanja človekovih pravic, zaščite manjšin in enakosti spolov, za krepitev vladavine mednarodnega prava.

 

No, saj najbrž trkam na odprta vrata. Čeprav sem že pred dobrim desetletjem odšel iz državne uprave in trenutno živim v tujini, verjamem, da je pot Slovenije začrtana nekje v omenjenih okvirih.