Skoči na vsebino

DR. ERNEST PETRIČ

Veliki dan

Četrt stoletja po tem, ko je Republika Slovenija vstopila v OZN, si gotovo velja ogledati slovenski prispevek k tej univerzalni mednarodni organizaciji ter s tem k varnosti in blaginji človeštva. Kot stalni predstavnik, veleposlanik naše države pri OZN v New Yorku in pozneje na Dunaju bi seveda mogel marsikaj povedati o vlogi Slovenije v OZN in nekaterih njenih specializiranih agencijah. Vendar bi to močno preseglo določeni obseg tega prispevka. Naj si torej dovolim le oceno, da je Slovenija v sistemu OZN delovala dobro. Pri tem imam v mislih najprej članstvo v Varnostnem svetu v letih od 1998 do 1999, ko sem tudi sam kot državni sekretar in vodja skupine na zunanjem ministrstvu za naše delovanje in nastopanje v Varnostnem svetu imel vpogled v to delo in bil zanj odgovoren. Ob odličnem delu takratne misije v New Yorku in sodelavcev na ministrstvu je bilo članstvo Slovenije v Varnostnem svetu opaženo in pogosto pospremljeno s pohvalami.
 
Iz časa, ko sem sam vodil misijo v New Yorku, naj omenim le zmago v diplomatski bitki z Miloševićevo Jugoslavijo, ki je sicer nekajkrat zamenjala svoje ime. Šlo je za zahteve te države po pravni kontinuiteti po nekdanji SFRJ, kar bi v bistvu Miloševićevi »Jugoslaviji« dalo privilegiran položaj pri urejanju nasledstvenih vprašanj in hkrati politični prestiž glede na preostale naslednice. Ta diplomatski spopad je potekal vse od l. 1992 predvsem v New Yorku pa tudi v Washingtonu, saj je bilo stališče ZDA odločilno. Končno je leta 2000 obveljalo, da nobena od naslednic bivše države ni v pravnem smislu nadaljevanje nekdanje SFRJ, pač pa so vse, tudi Srbija, enakopravne nove države. Torej je tudi Srbija morala vstopiti v OZN kot nova članica in je tako za dobrih osem let mlajša članica OZN kot Slovenija, kar je zanimiva in pomembna simbolika, če upoštevamo, da je bila Srbija vse od berlinskega kongresa leta 1878 priznana neodvisna država. To je bila gotovo ena od pomembnih zmag mlade slovenske diplomacije.

 

Iz obdobja, ko sem kot veleposlanik v Avstriji hkrati šest let vodil misijo pri organizacijah OZN na Dunaju, se z zadovoljstvom spominjam zlasti usklajevanja stališč in nastopov držav članic EU, ko smo tej predsedovali. Posebno dejavni smo bili v IAEA, tudi s predsedovanjem Svetu guvernerjev te pomembne mednarodne organizacije.

 

Toda ob jubileju včlanitve Slovenije v OZN želim deliti spomin na sam vstop 22. maja 1992, pri čemer sem sodeloval.

Ameriško priznanje 6. aprila 1992 je Sloveniji odprlo vrata v tako rekoč vse univerzalne mednarodne organizacije; najpomembnejše je bilo seveda članstvo v Organizaciji združenih narodov. Priznanje ZDA je bilo še zlasti pomembno zato, ker mora sprejetje nove članice, o katerem sicer odloča Generalna skupščina, priporočiti Varnostni svet in je najprej potrebno soglasje vseh petih njegovih stalnih članic.

 

Po ameriškem priznanju so stekle priprave za hkratno sprejetje Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, Makedonija pa je morala še počakati zaradi težav z Grčijo. Takrat, še pred sprejetjem, Slovenija misije ali predstavništva v New Yorku pri OZN kajpak ni imela. Neformalno je sicer na sedežu OZN deloval Ignac Golob, ki je tam že prej služboval kot jugoslovanski diplomat ter je ne le poznal delovanje te mednarodne organizacije, pač pa je bil v njenih krogih tudi poznan in je užival ugled. Seveda je lahko deloval le neformalno in je bil akreditiran kot novinar, če se ne motim, kot dopisnik ljubljanskega Dnevnika. Zato je bilo v postopek včlanitve, zlasti pri formalnih zadevah, močno vključeno tudi predstavništvo v Washingtonu in jaz kot njegov vodja. Prav zato sem bil navzoč kot član slovenske delegacije, ko je naša trobojnica zaplapolala na drogu med zastavami članic pred palačo OZN ob East Riverju 22. maja 1992.

 

Tisti sončen majski dan je gotovo med mojimi najlepšimi spomini. Republika Slovenija, moja domovina, je stopila v mednarodno skupnost kot suverena, neodvisna država našega naroda. Naša odločitev za neodvisno državo s plebiscitom decembra 1990 je bila ta dan dokončno potrjena tudi v mednarodni skupnosti. In jaz sem bil navzoč ob tem slovesnem dogodku! Kot eden redkih sem imel čast, da sem se udeležil slovesnosti v palači OZN. V delegaciji so bili poleg mene takratni predsednik Milan Kučan s tolmačko, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in »dopisnik« Ignac Golob, z galerije pa je dogodek spremljalo tudi nekaj newyorških Slovencev. Ko smo skupaj s Hrvati, vodil jih je predsednik Tudjman, in Bosanci z Izetbegovićem čakali, da nas pozovejo za mize v Generalni skupščini, so se mi v glavi podile misli o tem, kaj to pomeni za slovenski narod, kakšna bo naša prihodnja pot po tem, ko ni več nobenega dvoma, da smo Slovenci narod v pravem pomenu te besede, nacija z lastno državo, suvereno in enakopravno Republiko Slovenijo, ki je na ta dan, 22. maja 1992, postala članica OZN.
 
Protokola, po katerem so zadeve v Generalni skupščini tisto dopoldne potekale, se, verjetno zaradi vznemirjenosti, spominjam le približno. Delegacije Republike Slovenije, Republike Hrvaške in Republike Bosne in Hercegovine so bile pozvane, da sedejo vsaka za svojo mizo – na teh še ni bilo napisov. Potem je v skladu z dnevnim redom predsedujoči Generalni skupščini prebral predlog sklepa, utemeljen na priporočilu Varnostnega sveta, o sprejetju Republike Slovenije v članstvo OZN. Razprave ni bilo. Sledilo je glasovanje. Ne spominjam se in tega tudi ne bom preverjal, ali z aklamacijo ali z dvigom rok. Kolikor se spominjam, nasprotnih glasov ali kakega ugovora ni bilo. Potem so uslužbenci protokola OZN na našo mizo prinesli napis »Slovenia«. Enako je bilo za Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Zatem so navzoči šefi držav teh treh novih članic OZN nagovorili Generalno skupščino. Temu je sledilo izobešanje slovenske zastave na drog v vrsti zastav pred palačo OZN ob newyorški Vzhodni reki. Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina so ta dan kot enakopravne, suverene države članice vstopile v mednarodno skupnost Združenih narodov.