Skoči na vsebino

DR. ANTON BEBLER

Delovanje Stalne misije RS pri Evropskem uradu OZN v Ženevi 1992–1997

Priprave na vzpostavitev mreže slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev v tujini so se začele še pred razglasitvijo naše samostojnosti. Za imenovanje njihovih vodij je Demosova vlada med drugim uporabila listo kandidatov za veleposlanike SFRJ v okviru t. i. republiške kvote. Moje ime je bilo na tej listi. Jeseni 1991 mi je tedanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel ponudil veleposlaniško mesto. Prosil sem ga, da me pošljejo na evropski sedež OZN v Ženevi, med drugim zato, ker me je strokovno bolj zanimala multilateralna kot bilateralna diplomacija. Poleg tega je iz Švice izhajal moj praded, ki je v naše kraje prinesel tudi švicarski priimek Bebler.
 
Stvari so se uredile tako, da so za stalnega predstavnika pri sedežu OZN v New Yorku določili dr. Danila Türka, mene pa pri sedežu v Ženevi. Imenovan sem bil že januarja 1992, za odhod na to mesto pa se je moralo čakati na sprejetje Slovenije v članstvo svetovne organizacije. To je postalo mogoče spomladi 1992, potem ko so samostojno Slovenijo priznale stalne članice Varnostnega sveta OZN po našem vstopu v regionalno organizacijo KVSE. V sistem svetovne organizacije smo vstopili v maju 1992 prek Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) nekaj tednov pred pridobitvijo članstva v OZN. Za to se lahko zahvalimo prizadevanjem takratnega ministra za zdravstvo dr. Božidarja Voljča.
 
Računalo se je, da nas bodo v OZN sprejeli na naslednjem zasedanju njene Generalne skupščine  šele v septembru 1992. Medtem je za pridobivanje podpore članic na sedežu v New Yorku lobiral Ignac Golob, ki pa ni imel uradnega statusa. Postopek se je začel premikati po novicah o množičnih pregonih in grozodejstvih v vzhodni Bosni. Da bi se pokazale kot prijatelji muslimanov, so ZDA tedaj sklenile pospešiti sprejetje prve skupine držav naslednic SFRJ – Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slovenije. Tako je tudi naša zastava pred stavbo OZN že plapolala 22. maja 1992.
 
Čeprav je v OZN vstopila Slovenija kot nova članica, so bili Slovenci v vrstah jugoslovanskih predstavnikov pred tem tudi v Ženevi znani in spoštovani. Med temi je bil tudi moj oče Aleš Bebler, na najvišjem položaju v OZN v Ženevi pa je vrsto let deloval Janez Stanovnik. Odločeno je bilo, da bo naša Stalna misija v Ženevi začela delovati v septembru 1992, nismo pa imeli prostorov. Zelo nam je pomagala navzočnost v Ženevi Jureta Gašpariča, pred tem mlajšega diplomata v sestavi Stalne misije SFRJ. Po dogovoru z zunanjim ministrstvom je Gašparič ostal v Ženevi in poročal v Ljubljano. Slovenski izseljenec in znan ženevski arhitekt Janez Hacin mu je omogočil uporabo svojega arhitekturnega biroja kot začasne pisarne. Ob pomoči obeh smo lahko dokaj hitro in dobro rešili problem namestitve naše Stalne misije. Posrečilo se nam je najeti odlične prostore enega nekdanjih predstavništev tedaj že neobstoječe Nemške demokratične republike v neposredni bližini Palače narodov. Bili smo zelo hvaležni tudi, ko je g. Hacin širokosrčno prevzel kritje stroškov najema teh prostorov za eno leto.
 
Svoje poverilno pismo sem predal na začetku septembra in naše malo predstavništvo je začelo delovati v sestavi štirih zaposlenih, od tega dveh diplomatov. Do konca mojega mandata se je naša sestava okrepila še z  A. Logarjem in D. Grčarjem. Prihod slednjega je postal nujen po sprejemu Slovenije še v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) leta 1995. Ves čas smo skrbeli za zastopanje Slovenije v 13 mednarodnih organizacijah na ozemlju Švice. Poleg uradov in specializiranih agencij iz sistema OZN smo vzdrževali stike še z nekaterimi drugimi, za nas pomembnimi mednarodnimi organizacijami, kot so Sekretariat EFTA, Konferenca za razorožitev in po dogovoru s slovenskim veleposlaništvom v Franciji tudi z Interpolom, s sedežem v Lyonu. Za uspešno uveljavitev ugleda nove članice v teh organizacijah je bilo zelo pomembno vzpostaviti dobre odnose z njihovimi vodji in vplivnimi visokimi uradniki. Zelo so mi pomagali dobri odnosi z generalnim direktorjem Evropskega urada OZN dr. Vladimirjem Petrovskim, z vodji nekaterih organov in specializiranih agencij OZN (WHO, ITTO, WIPO, ILO, UNHCR), z vodji drugih stalnih misij (predvsem Švice in ZDA) ter s švicarskimi oblastmi. V WHO in WIPO smo bili aktivni tudi ob izvolitvi novih generalnih direktorjev.

Dobri odnosi z vodjo Evropskega urada OZN so med drugim omogočili, da dosežemo vidno in trajno prisotnost Slovenije v Palači narodov. Ob in po izgradnji te palače nekdanjega Društva narodov so starejše članice svetovne organizacije lahko opremile več dvoran, ki so s tem tudi dobile imena po posamezni državi. Mi smo pa bili prepozni za tako simbolno umestitev. Sem pa na glavnem hodniku opazil sicer zanemarjen, a nadvse primeren prostor, ki so ga uporabljali kot skladišče za odlaganje starega papirja. Generalni direktor je ustregel moji prošnji, da prostor predelamo v lepo sejno sobo za sestanke vodstev zasedanj, ki potekajo v sosednjih velikih dvoranah. Mojo pobudo je podprlo zunanje ministrstvo in zagotovilo sredstva za obnovo. V komisijo za izbor projekta obnove sem pritegnil predsednika SAZU akademika Bernika. Komisija je za najboljšega ocenila projekt arhitekta Jureta Kobeta. In tako je Slovenija dobila »svoj« salon v Palači narodov, v katerem smo priredili več odmevnih dogodkov.
 
Za našo državo je bila tedaj zelo pomembna Mednarodna konferenca o bivši Jugoslaviji s sedežem v Palači narodov. Čeprav po letu 1991 Slovenija ni bila več vpletena v oborožene spopade na ozemlju razpadle SFRJ, so nas na konferenci obravnavali kot tako. Zato smo bili izločeni iz razprav in odločitev, ki so se lahko nanašale tudi na našo državo. Da bi sproti pridobivali za nas pomembne informacije, mi je zelo pomagalo dolgoletno osebno poznanstvo, še iz Beograda, z Warrenom Zimmermannom, zadnjim veleposlanikom ZDA v SFRJ. Kot novi pomočnik državnega sekretarja je postal tudi vodja ameriške delegacije na tej konferenci. Njegov namestnik Victor Jackovich, poznejši veleposlanik ZDA v Sloveniji, mi je zelo pomagal sproti obveščati naše državne organe o dogajanju na konferenci in v zvezi z njo. Med balkansko vojno smo bili stalno povezani z Visokim komisariatom OZN za begunce (UNHCR) in visoko komisarko Sadako Ogata v zvezi z reševanjem problema beguncev iz BiH. Naša misija je med drugim dajala soglasja za sprejem dela teh beguncev v Slovenijo.
 
Naša misija je bila nekaj časa edino slovensko diplomatsko-konzularno predstavništvo na ozemlju Švice in pozneje precej časa edino z rezidenčnim veleposlanikom. V naših prostorih je poleg tega deloval slovenski konzulat z Juretom Gašparičem kot konzulom. V Švici pa je bil nerezidenčno akreditiran dr. Boris Frlec, veleposlanik v Bonnu. Zaradi pogoste zadržanosti s številnimi zadevami v ZRN me je kolega Frlec nekajkrat prosil, da ga nadomeščam v bilateralnih  pogajanjih s švicarskimi oblastmi. Najbolj žgoče je bilo urediti pravni status približno pet tisoč Slovencev, ki so prebivali v Švici in katerih položaj se je močno poslabšal po razpadu SFRJ. Našim državljanom smo po svojih močeh pomagali tako v Švici in tudi Lihtenštajnu. Tako sem prek naših zdomcev prišel v osebni stik s knezom Hansom Adamom in po srečanju z njim dal pobudo za njegov obisk Slovenije. Lihtenštajnski knez je bil eden od prvih, če ne prvi državni poglavar neke zahodne države, ki je na povabilo predsednika Milana Kučana uradno obiskal našo državo.

Ena od nalog naše misije se je nanašala na redne stike s Svetovnim gospodarstvenim forumom (WEF) s sedežem v Ženevi. Ta naloga je vključevala skrb za soorganizacijo vsakoletne udeležbe in večjih bilateralnih srečanj predsednika vlade dr. Janeza Drnovška ob zasedanjih WEF v oddaljenem Davosu.

 

Uradni naziv Stalne misije RS smo dojemali in uveljavljali kot predstavljanje Slovenije, in ne le njene vlade in zunanjega ministrstva. Pomagali smo predstavnikom našega gospodarstva, nekaterim nevladnim organizacijam in drugim. Za del svojega poslanstva smo šteli tudi predstavljanje slovenske znanosti in kulture. V Palači narodov nam je uspelo organizirati nekaj razstav sodobne slovenske likovne umetnosti in idrijskih čipk.

 

Kmalu po prihodu sem ugotovil, da se naklonjenosti razvajene diplomatske srenje v Ženevi ne da pridobiti s konvencionalnimi diplomatskimi sprejemi. Zato sem sklenil ob vsakem dnevu naše državnosti prirejati kulturne dogodke. To pa je zahtevalo večmesečne priprave in precejšnja denarna sredstva. Take dogodke nam je trikrat uspelo pripraviti in izpeljati ob minimalni porabi sredstev ministrstva. Za vse tri dogodke je bilo zbranih čez četrt milijona švicarskih frankov in jih ne bi mogli izpeljati brez znatnih prispevkov uspešnega slovenskega poslovneža in mecena umetnosti Janeza Merčuna.
 
Ob dnevu državnosti leta 1995 je bila v parku ob stavbi Svetovne trgovinske organizacije (WTO) postavljena plastika venetskega konja Oskarja Kogoja. Spomenik, odlit v Italiji, je bil darilo Slovenije Ženevi ob ustanovitvi WTO in vstopu Slovenije v to organizacijo. Ob odkritju so bili navzoči predsednik države Milan Kučan, generalni direktor WTO in poglavar kantona Ženeva, zapel pa je Koroški oktet. 25. junija 1996 smo v najlepši koncertni dvorani v Ženevi za diplomatski zbor izpeljali koncert Kvarteta Tartini s solistko Ireno Grafenauer. Ta prekrasni koncert je snemala RTV Slovenija in so ga pozneje večkrat predvajali v glasbenih programih evropskih televizij.

 

Mislil sem, da se bom s tem dogodkom poslovil od Ženeve. Poleti 1996 pa mi je ministrstvo zaradi zapletov z imenovanjem veleposlanikov podaljšalo mandat za še eno leto. Po premisleku sem se lotil še težjega projekta za junij 1997. Generalnemu direktorju Evropskega urada OZN sem predlagal, da skupaj na isti dan izpeljemo simfonični koncert ob obletnici sprejetja Ustanovne listine OZN 26. junija 1945 in ob našem nacionalnem prazniku. Ta nenavadni predlog je generalni direktor sprejel, nam pa je prepustil, da zagotovimo vse potrebno. Po pogajanjih in dogovoru s člani najboljšega švicarskega ansambla Orkestra Romanske Švice smo najeli največjo koncertno dvorano Victoria Hall v Ženevi s 1400 sedeži. Povabil sem maestra Antona Nanuta kot dirigenta in Dubravko Tomšič Srebotnjak kot solistko, da podarimo Ženevi veličasten koncert z deli Gustava Mahlerja in Ludwiga van Beethovna. Na prireditev smo povabili ves diplomatski zbor, ženevske ljubitelje glasbe ter dijake in študente glasbenih šol in akademij. Nabito polna dvorana je bila nad dogodkom navdušena.
 
S tem koncertom smo počastili šesto obletnico samostojne Slovenije in čez dva meseca sklenili peto leto delovanja naše male misije. Uspelo nam je pridobiti ugled in uveljaviti našo mlado državo kot prepoznavno in konstruktivno članico mednarodne skupnosti. Jaz pa sem se vrnil v Ljubljano na svojo fakulteto, obogaten z novimi neposrednimi izkušnjami iz zahtevnega in zanimivega delovanja v diplomaciji.