Skoči na vsebino

ANDREJ LOGAR

Ko se v mislih vračam petindvajset let nazaj, natančneje na dogodke ob sprejemu Slovenije v OZN v Stekleni palači v Zalivu želv ob Vzhodni reki v New Yorku in pred njo, se mi spomin ustavi ob posnetkih veličastnega dogodka dviga nove slovenske zastave na eni strani in nerazumljive občutljivosti dela slovenske javnosti na drugi strani. Občutljivost in dobršna mera kritičnosti nad slovenskimi predstavniki se je nanašala na dejstvo, da je bila slovenska zastava, ki so jo uradniki OZN slovesno dvignili na enega od jamborov, domnevno nekoliko zmečkana in neprimerna za tako pomembno in slovesno dejanje.
 
Odgovornost se je tudi ob pomoči dela medijev, ki so povzeli domnevne kritične glasove slovenske javnosti, tudi parlamentarne, bolj ali manj pričakovano usmerila na navzoče slovenske predstavnike na čelu s takratnim predsednikom in ministrom za zunanje zadeve ter druge udeležence. Res je, bila je nekoliko zmečkana, toda naši predstavniki so pripotovali v New York isti dan in časa za praznično likanje zastave preprosto ni bilo. Medijska pozornost ob tej obrobni bizarni podrobnosti, na neki način tako tipična za naše okolje, je skoraj potisnila v ozadje zgodovinski pomen samega dogodka in dejstvo, da je slovenska zgodba o uspehu doživela enega svojih vrhuncev s članstvom v tej mednarodni organizaciji. Slovenija je postala 176. članica OZN.

 

Spominjam se, da je bilo v tem času vzporedno s pripravami na sprejem v OZN v kabinetu ministra precej pogovorov o možnem prvem veleposlaniku pri OZN. Na njih sem sodeloval kot vodja kabineta. V dogovoru s takratnimi nosilci političnega odločanja je naše interese v OZN še pred formalnim vstopom zastopal izkušeni Ignac Golob, ki mu je za ta namen časopis Dnevnik podelil formalno akreditacijo dopisnika ter mu tako omogočil diskretno lobiranje in iskanje podpore med državami po sekretariatu OZN. Vzporedno s tem se je že omenjalo nekaj imen možnih kandidatov za zasedbo prvih veleposlaniških mest, med njimi tudi za položaj prvega stalnega predstavnika pri OZN v New Yorku; kandidati so prihajali na pogovore in odhajali z različnimi vtisi. Kot se je pozneje izkazalo, je bila odločitev o napotitvi dr. Türka na položaj prvega stalnega predstavnika v OZN v vladi in parlamentu sprejeta z naklonjenostjo, sam pa je po splošnem prepričanju upravičil ministrovo zaupanje z odličnim delom v tistem prvem obdobju
.
Na enem prvih, bolj improviziranih pogovorov na takratnem ministrstvu s kolegi, med njimi sta bila tudi veleposlanika Kosin in Golob, smo poskušali opredeliti temeljne vsebine našega delovanja v OZN. K tem razpravam so pomembno prispevali predvsem kolegi iz takratnega oddelka za multilateralo. Svoj prispevek je seveda z nastopom v parlamentu in predstavitvijo smernic za svoje delo dal predvsem sam kandidat za navedeni položaj. Za vse nas je bil to izjemen izziv, le redki smo imeli bolj poglobljeno znanje in poznavanje organizacije, zato smo k pogovorom povabili tudi zunanje sodelavce in z njimi delili svoje prve zamisli o smereh našega delovanja. Skupno vsem nam je bilo zavedanje, da članstvo v OZN ne pomeni samo dokončne potrditve mednarodnega priznanja Slovenije, temveč predvsem prevzem pomembne odgovornosti na eni strani ob hkratni izjemni priložnosti mlade države za uveljavitev v mednarodnih odnosih na temelju naših zunanjepolitičnih vrednot. Te izkušnje so segale tudi v obdobje dela slovenskih diplomatov v diplomaciji nekdanje skupne države, saj je bila vrsta uglednih diplomatov iz tistih časov prav iz Slovenije.
 
Jasno je bilo, da bodo vsaj v prvem obdobju članstva v ospredju naše dejavnosti, povezane z vzpostavljanjem in utrjevanjem podobe Slovenije v OZN ter reševanjem jugoslovanske krize. To je bilo obdobje izrednih varnostnih tveganj za regijo in Evropo. Vojna na Hrvaškem in BiH se je razplamtela v neslutene razsežnosti. Človekove pravice, mednarodna varnostna vprašanja in preventivna diplomacija so bili zato v središču delovanja naših kolegov v New Yorku in Ženevi. Slovenija je ta del svoje naloge, skupaj z dveletnim članstvom v Varnostnem svetu 1998–99, opravila odlično. Utrjevanje profila države je bilo izredno pomemben vidik v našem delovanju v OZN iz vrste razlogov, in to ne samo na sedežu organizacije v New Yorku, pač pa tudi v Ženevi in na Dunaju. Sploh mislim, da se v nekaterih krogih vidik komplementarnosti delovanja organizacije zapostavlja in povsem nekritično in pristransko poudarja zgolj pomembnost dela na sedežu organizacije v New Yorku. Ta je nedvomno imel pomembno in poudarjeno vlogo v tem začetnem obdobju, toda nič manj niso bila pomembna prizadevanja za oblikovanje zunanjepolitične podobe države v preostalih središčih multilateralne diplomacije. Prvih nekaj zasedanj mednarodne konference o nekdanji SFRJ, pred selitvijo v Haag, sovpada tudi z začetkom dela naše misije v Ženevi in njenimi intenzivnimi prizadevanji v prvih nekaj mesecih delovanja. V Ženevi smo v devetdesetih letih uspešno sklenili pogajanja o članstvu v GATT, poznejši Svetovni trgovinski organizaciji, in aktivno sodelovali pri reševanju sukcesije po SFRJ, predvsem pri vprašanju nasledstva v Konferenci o razorožitvi s sedežem v Ženevi.

 

Sprejem v OZN seveda ni bil samoumeven, a v določenem delu javnosti, tudi politične, je veljal za nekaj povsem samoumevnega. Sprejetje resolucije GS OZN, ki je formalno potrdila sklep o članstvu Slovenije v OZN, ima predzgodovino, povezano z začetkom razprav o samostojnosti in potrditvami v mednarodnih priznanjih pred tem. Pravzaprav ni bilo pomembnejšega mednarodnega srečanja najvišjih slovenskih predstavnikov s tujimi sogovorniki, na katerem ne bi bili opozorjeni na pomen članstva v OZN. Čeravno je bila takrat, razumljivo, v dvostranskih pogovorih ključna tema mednarodno priznanje s strani posameznih držav, je bilo jasno, da je ključ dokončne mednarodne potrditve v polnopravnem članstvu v OZN. Spominjam se številnih srečanj takratnega predsednika države in ministra, na katerih sem z nekaterimi drugimi kolegi z zunanjega ministrstva sodeloval, s sogovorniki iz Evrope pa tudi tistimi v bolj oddaljenih državah, predvsem stalnih članicah Varnostnega sveta, ki so med drugim vztrajali pri odgovornem ravnanju Slovenije pri reševanju balkanske problematike kot enem od pogojev za mednarodno priznanje. Sklep o sprejemu v OZN je bil vrhunec prizadevanj takratnih vladnih predstavnikov in na neki način formalna in dokončna osamosvojitev. Prispevek prve generacije slovenskih diplomatov pri tem je nesporen. Koliko razumevanja za slovenska prizadevanja je bilo v tistem času, potrjuje tudi dejstvo, da je Slovenija še pred formalnim sprejemom v OZN postala polnopravna članica WHO.
 
Z začetkom pogajanj za članstvo v EU in evroatlantske povezave se je spreminjal tudi profil našega delovanja. V svoje aktivnosti smo vnesli nove vsebine in skrbno že tudi vgrajevali stališča Evropske unije. Smer delovanja se je pomembno usmerila v notranja usklajevanja in podporo skupnim evropskim stališčem. Usklajevanje stališč je postalo pomemben del našega dela pri uresničevanju naših skupnih zavez. Razumljiva začetna usmerjenost na Evropo se je dopolnjevala in nadgrajevala z iskanji zavezništev po drugih celinah. To obdobje je doseglo svoj vrhunec s prevzemom predsedovanja Svetu EU v prvi polovici leta 2008 in izvolitvijo v Svet za človekove pravice. Kako obsežno in vsebinsko kompleksno je bilo predsedovanje EU v multilateralnem okolju, pove že podatek, da smo samo v Ženevi v tem šestmesečnem obdobju organizirali, usmerjali in vodili več kakor 600 različnih dogodkov med partnerji v EU in v stikih s predstavniki drugih regionalnih in institucionalnih skupin. Z veliko mero strokovnosti in izjemno zavzetostjo vse ekipe smo v mnogočem presegli svoja pričakovanja in pričakovanja kolegov iz EU ter utrdili ugled Slovenije kot dejavne in odgovorne članice mednarodne skupnosti.
 
S polnoletnostjo države smo si nabrali dodatne dragocene izkušnje in začeli prevzemati vse bolj kompleksne naloge v sistemu ZN. To velja za vsa tri središča multilateralne diplomacije, ne samo New York. Hkrati je bilo to obdobje naše vse večje prepričljivosti v mednarodnih organizacijah ob iskanju skupnih odgovorov pri spoprijemanju z izzivi sodobnega sveta in naše v vloge v njem. Temu primerno se je oblikoval nov kontekst delovanja z bolj jasno opredeljenimi prioritetami naših zunanjepolitičnih usmeritev. Nova Deklaracija o zunanji politiki in na njej utemeljena strategija osmišlja nove opredelitve in poti uresničevanja ciljev. Morda nam manjka nekoliko več poguma in ambicioznosti. Opazen je manko naših predstavnikov na visokih položajih v mednarodnih organizacijah. OZN pri tem ni nobena izjema. Temu navkljub je Slovenija upoštevanja vredna partnerica in cenjena sogovornica ob razpravah. Smo samozavestni in realni. Kandidatura bivšega predsednika republike za najvišji položaj v sistemu ZN je samo eden od mnogih primerov potrditve te samozavesti in pridobljenega ugleda v petindvajsetih letih članstva v tej organizaciji. Ponovna izvolitev v Svet za človekove pravice, druge uspešne kandidature uglednih slovenskih strokovnjakov ter prevzem najzahtevnejših nalog v razvejenem sistemu OZN iz vrst naših diplomatov v multilateralnem kontekstu zagotavljajo uspešno nadaljevanje tudi za naprej.