Skoči na vsebino

ANDREJ BENEDEJČIČ

OZN in slovenska zunanjepolitična identiteta

Več kot stoletni proces ustvarjanja stalnih mednarodnih okvirov za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti Slovencem ni tuj. Že Sveta aliansa, ta politično-vojaška zveza cesarske Avstrije, Prusije in Rusije, ki je od 1815 do 1830 leta vzdrževala status quo v Evropi, je bila povezana s slovenskim ozemljem. Svoj program je namreč precizirala na kongresu v Ljubljani leta 1821, v svojih intervencijskih posegih pa je uporabljala tudi slovenske vojake – predvsem v sklopu 17. kranjskega pešpolka.

 

Nekaj podobnega velja za Društvo narodov, saj je bila ena od njegovih dvaintridesetih držav utemeljiteljic Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V okviru poznejše SFRJ so bili Slovenci tudi povezani z ustanovitvijo in delovanjem OZN: Jugoslavija je bila ena od enainpetdesetih držav podpisnic Ustanovne listine na konferenci v San Franciscu 24. oktobra 1945, njen prvi stalni predstavnik v New Yorku je bil Slovenec, slovenski vojaki pa so kot jugoslovanske modre čelade sodelovali v mirovnih operacijah OZN.

 

Vendar pa so v vseh teh primerih Slovenci kljub angažiranju na osebni ravni delovali v okviru politike večnacionalnih državnih tvorb, ki so jim pripadali. Slovenski pesnik Oton Župančič je to prikrajšanost za samostojno in neposredno sodelovanje pri sprejemanju odločitev na najvišji mednarodni ravni že takoj po koncu prve svetovne vojne komentiral takole:

 

Obsojeni na molk v posvetu narodov
od daleč gledamo, ko svet gradijo nov …

 

Prav zato pomeni 22. maj 1992, ko je Slovenija postala 167. članica OZN, tako pomembno prelomnico. Slovenci smo se s tem vključili v edino univerzalno mednarodno organizacijo, katere glavno poslanstvo je skrb za prijateljske odnose med državami in izboljšanje življenjskih razmer po svetu. Prav tako smo si zagotovili možnost, da skupaj z drugimi narodi enakopravno soodločamo o najpomembnejših vprašanjih svetovne varnosti ter se na ta način uveljavimo kot mednarodnopravni subjekt. To se je izkazalo še posebno oktobra 1997, ko je bila Slovenija na 52. zasedanju Generalne skupščine OZN v New Yorku izvoljena za nestalno članico Varnostnega sveta OZN za obdobje 1998–1999.

 

Članstvo v tem organu, ki ima prvenstveno odgovornost za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, je bilo za slovensko stran pomembno iz več razlogov. V čisto simbolnem smislu je že sama izvolitev v Varnostni svet OZN zabrisala boleči »ne«, ki ga je Slovenija julija 1997 prejela v Madridu glede vabila v NATO v prvem krogu širitve zavezništva po koncu hladne vojne. Na vsebinski ravni pa je izvolitev pomenila pomemben kakovostni preskok za slovensko diplomacijo, ki se je nenadoma morala začeti ukvarjati z globalnimi vprašanji na najvišji ravni in se do njih tudi opredeljevati. V praksi je to med drugim pomenilo aktivno posvečanje takrat aktualnim kriznim žariščem v Sierri Leone, Angoli, Srednjeafriški republiki in Somaliji, reševanje statusa Vzhodnega Timorja kot tudi vodenje sankcijskega odbora za Libijo in sodelovanje v sankcijskem odboru za Irak.

 

Kot takšna je izkušnja z Varnostnim svetom v slovensko diplomacijo skozi velika vrata pripeljala multilateralizem. Pravzaprav lahko rečemo, da je po zaslugi OZN že v prvem desetletju svoje samostojnosti Slovenija postavila v ospredje multilateralni vidik svoje zunanje politike. V tem smislu ne preseneča, da je novembra 1999, torej v času, ko je že drugič predsedovala Varnostnemu svetu in tik pred iztekom svojega dvoletnega članstva v njem, Slovenija tudi že napovedala svojo kandidaturo za predsedovanje OVSE, in sicer na istanbulskem vrhu te največje mednarodne regionalne organizacije. Brez predsedovanja OVSE leta 2005 in posledičnih neposrednih izkušenj z zamrznjenimi konflikti v evro-atlantskem prostoru pa si je težko predstavljati tako uspešno vodenje Sveta Evropske unije v prvi polovici leta 2008.

 

Vstop v OZN pred petindvajsetimi leti pa je bil za slovensko stran pomemben tudi zaradi vrednot, ki jim sledi v mednarodnih odnosih. Ustanovna listina OZN se pravzaprav lahko šteje za prvo deklaracijo in strategijo slovenske zunanje politike, ki so ji po črki in duhu sledile tudi vse njene naslednice. Drugače ni mogoče razumeti tolikšnega poudarka na spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega prava. Samo tako se tudi lahko razume nenehno poudarjanje pravic otrok, žensk, starejših in različnih manjšin, zavzemanje za mirno reševanje sporov in preprečevanje konfliktov ter zavezanost nadzoru nad oborožitvijo, razorožitvi in neširjenju orožja za množično uničevanje. Po tej načelnosti se slovenski pristop k mednarodnim odnosom v marsičem razlikuje od pristopa nekaterih drugih držav, ki imajo na videz sicer podobno zgodovinsko izkušnjo.

 

Ne nazadnje pa je članstvo v OZN slovenski diplomaciji dodatno približalo tudi nekdanjo cesarsko prestolnico. Na Dunaju je namreč že leta 1967 vzpostavila svoj sedež Organizacija OZN za industrijski razvoj (UNIDO). Pozneje, leta 1980, je bil ustanovljen Urad OZN na Dunaju (UNOV) kot tretji sedež OZN za New Yorkom in Ženevo. Posledično je bila tja preseljena še vrsta drugih agencij, kar je Dunaj spremenilo v eno svetovnih diplomatskih središč. »Družino« OZN na Dunaju tako trenutno sestavlja več kot ducat služb, s katerimi Slovenija aktivno sodeluje, med drugim z Uradom OZN za droge in kriminal (UNODC), ki poskuša z izvajanjem svojih programov zmanjšati pogoje za pojav narkotikov ter mednarodnega hudodelstva in terorizma. Informacijska služba OZN (UNIS) na Dunaju pa deluje tudi kot informacijski center OZN za Slovenijo. Tako ponuja vpogled v delo in cilje OZN, pri čemer sodeluje z mediji, vladami, šolami in nevladnimi organizacijami. Prav tako se aktivno vključuje v izvedbo nacionalnih konkurenčnih izpitov za zaposlovanje mladih strokovnjakov v sistemu OZN ter v samo pripravo slovenskih kandidatov.

 

Seveda pa o Dunaju ni mogoče govoriti brez omembe vrste sicer samostojnih organizacij in mehanizmov, ki so povezani s sistemom OZN. Med njimi gre v prvi vrsti za Mednarodno agencijo za atomsko energijo (IAEA), ki je bila ustanovljena kot svetovna organizacija Atomi za mir leta 1957 s sklepom Generalne skupščine OZN. Agencija promovira uporabo jedrske znanosti in tehnologije za različne miroljubne namene ter preprečuje njeno zlorabo za vojaške potrebe, o svojem delu pa redno poroča Generalni skupščini in Varnostnemu svetu OZN. Ob pomoči inšpekcijskega sistema prav tako verificira uporabo jedrskih materialov in infrastrukture v skladu z obveznostmi držav članic, ki izvirajo iz Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) in drugih neproliferacijskih sporazumov. Slovenija, kot ena od samo tridesetih držav na svetu z delujočim jedrskim programom, je sodelovanju z agencijo vedno pripisovala velik pomen, tako na strokovni in tudi na politični ravni. Od lani je zato znova članica njenega Sveta guvernerjev, že tretjič v zadnjih petindvajsetih letih.

 

Ko se torej spominjamo vstopa Slovenije v OZN pred četrt stoletja, ne moremo mimo ugotovitve, da je ta neizbrisno zaznamoval Slovenijo in njeno diplomacijo. Po eni strani je pomenil zaključek prizadevanj za dokončno umestitev nove države na svetovni zemljevid, po drugi strani pa začetek njenega dokazovanja kot relevantnega in konstruktivnega mednarodnega subjekta. V tem smislu je OZN slovenski strani ponudil edinstveno platformo za takšno uveljavitev, ki jo je ta izkoristila in se že v prvem desetletju svoje samostojnosti izkazala kot država z izdelanimi stališči in načeli. Multilateralizem in s tem povezane vrednote so tako postale sestavni del slovenske zunanje politike že v začetnem obdobju slovenske državnosti. Gre za pomembno posebnost in nekakšno slovensko zunanjepolitično identiteto, ki jo kaže negovati še naprej, pa naj gre za New York, Ženevo, Dunaj ali – Bruselj. Tudi zato je prav, da se dan slovenskega vstopa v OZN praznuje kot dan slovenske diplomacije.