Skoči na vsebino

DR. MILAN JAZBEC

»Po Koroškem, po Kranjskem« – ali kako je nastajala slovenska država in njena diplomacija

Spominski zapis prvega slovenskega konzula v Celovcu


Na začetku moram povedati, da se je moj izlet v diplomacijo, no, danes je to že dolgo časa kar pravo potovanje, enostavno zgodil.

 

To pomeni, da navedeno ni bila niti moja ambicija niti moj cilj. Oboje je to postalo šele, ko sem se v sredini osemdesetih let na prigovarjanje nekaterih prijateljev in znancev le odločil, da se grem poskusit še v tem poklicu. Vanj sta me takrat pritegnila tudi Čačinovičeva knjiga Poslanstva in poslaništva ter občasni nastopi oz. javljanja veleposlanika Ignaca Goloba prek ljubljanske televizije. Zavidljivo napisane diplomatske spomine črnogorskega diplomata Veljka Mićunovića Moskovska leta (svojo veleposlaniško misijo je pričel malo pred mojim rojstvom) sem tudi prebral v tistem času. O diplomaciji sicer kaj posebnega nisem vedel, niti tega ne, kje je v Ljubljani Republiški sekretariat za mednarodno sodelovanje, pa tudi ne, kje je v Beogradu Zvezni sekretariat za zunanje zadeve. Ko sem bil prvič tam, nisem niti vedel, kje je pravi vhod v tisto ogromno stavbo, in raje ne izdam, skozi katerega sem hotel vstopiti. Skratka, bil sem outsider. Najbolj konkretna posledica tega dejstva je bila, da nisem imel zvez na nobeni strani in nisem nikomur pripadal. Včasih mi je bilo žal za to, ker bi v nasprotnem primeru prav gotovo hitreje in lažje napredoval. Danes pa mi za to ni mar, saj lažje analiziram svojo preteklost in dogajanje okoli sebe z distance, neprizadeto ter bistveno bolj objektivno. To je velik in ne ravno pogost privilegij.

 

V diplomatski službi sem se tako znašel v sredini oktobra 1987. Po opravljenih sprejemnih izpitih – med 330 kandidati iz vse države nas je bilo 8 Slovencev, 30 nas jih je opravilo, od tega 4 Slovenci – sem se poslovil od poslovne kariere, ki je nasledila prejšnjo novinarsko (ta je bila pravzaprav edino, kar sem si kdaj želel doseči) in ona še prej politično, ter odšel v Beograd (tamkajšnja leta na esejističen način premišljujem v knjigi Slovenec v Beogradu, ki je leta 2006 izšla tudi v nemškem prevodu pri celovški Mohorjevi založbi, s spremno besedo avstrijskega diplomata in koroškega Slovenca dr. Wolfganga Petritscha, s čigar starši sem se spoznal v mojih koroških letih).

 

V tem delnem in necelovitem spominskem zapisu obravnavam čas od junija 1991 do poletja 1992. V njem povzemam in omenjam pretežno manj znane dogodke in osebe, ki niso tako samoumevni v uradni zgodovini.

 

Pomladi 1991 sem se v ministrstvu prijavil na razpis za konzula v Celovcu. Pred tem sem se sicer že večkrat potegoval za razne premestitve v tujino, ampak ni šlo. Ali so bili kandidati premočni ali pa me nihče na slovenski strani ni podprl, kakorkoli že. Tistikrat je uspelo, na osnovi intervencije Demosovega zunanjega ministra dr. Rupla (ki me sicer ni poznal, poznali so ga moji prijatelji; jaz sem ga poznal le prek njegovih predavanj o sociologiji kulture in po njegovih knjigah, najbolj se mi je dotedaj vtisnila v spomin Čas v njej rabelj hudi ali kako strašno kaznujejo slovenske pisatelje). Pričel sem s pripravami v konzularni upravi in jih zaključil v začetku junija. Priprave so bile zahtevne, a sila koristne in profesionalne. Največ me je naučil en srbski kolega, ki je bil pred tem konzul v ZDA in me je po rjavih zašiljenih brkih spominjal na starega očeta Albina, ki je v Ameriki preživel osem dolgih let v začetku 20. stoletja; tisti konzul, imena se, žal, ne spominjam, je bil velik profi. Po zaključenem mandatu v Celovcu, kjer sem bil, tako se je zgodilo, pol leta zadnji jugoslovanski konzul ter nato tri in pol leta prvi slovenski, sem napisal knjigo Konzularni odnosi, prvo take vrste pri nas; torej se je splačalo naučiti in se potruditi pri delu. Na pripravah sem tudi pozorno bral oba tedanja manjšinska koroška dnevnika Slovenski vestnik in Naš tednik. Bil sem zelo vesel in že kar ponosen, ko sem v sredini meseca maja v Vestniku zagledal kratko vest o mojem prihodu v Celovec. Novinar Ivan Lukan, s katerim sva pozneje postala velika prijatelja, je zapisal, da bo »konzula Mikšo zamenjal Milan Jazbec, Slovenec iz Krškega«.

 

Tisti čas sem se gibal na dveh, od sebe oddaljujočih se tirih: zaključeval sem priprave za konzularno službo v Celovcu, obenem ko je država, s katero sem imel sklenjeno delovno razmerje, razpadala po šivih, hkrati pa je neustavljivo nastajala slovenska država, s katero sem imel v koreninah osebno in narodnostno pripadnost. Glede na to da so bili v preteklosti konzuli v Celovcu praviloma Slovenci, je moje početje in vztrajanje imelo konkreten smisel, ki se je pozneje izkazal za zelo velikega in koristnega. Iz Beograda sem odpotoval v petek, 21. junija 1991, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, in istega dne, ko je tam ameriški državni sekretar James Baker prepričeval republiške voditelje in jim zabičal, naj jim ja ne pride na pamet osamosvajanje (pravzaprav je govoril o odcepitvi). Večer pred tem sem bil na prijateljskem poslovilnem obisku pri beograjskem metropolitu in nadškofu dr. Francetu Perku, ki mi je ob slovesu, saj mu je bilo bolj jasno kot meni, kako bo izgledala moja služba v Celovcu, dejal za popotnico: »Veselim se Vašega dela. Slovenija bo sedaj rabila veliko moči, da se postavi na noge in uveljavi.«

 

Kot vesten uradnik sem se najavil na pogovor k ministru dr. Ruplu za ponedeljek ali torek, preden v sredo, 26. junija odpotujem Celovec. Ker minister ni imel časa, me je napotil k namestniku Zoranu Thalerju, ta pa na generalnega sekretarja Matjaža Kovačiča, s katerim sva se poznala s podiplomskega študija mednarodnih odnosov. Tisto prepošiljanje, ki je bilo odraz velike dinamike v slovenskem ministrstvu in zelo intenzivnih priprav na osamosvojitev, se je končalo tako, da me je v torek domov klicala Duška Merc, vodja kadrovske službe, in rekla, da nimajo časa, saj so razmere zelo resne in da naj smatram, da sem pogovor opravil ter naj se čimprej odpravim v Celovec, da se prej morda kaj ne bi zgodilo. Hipoma in dokončno mi je postalo jasno, koliko je ura. V sredo zvečer sem prispel z vlakom v Celovec in šel v Hotelu Liebetegger spat; bil sem zelo utrujen od vseh naporov in napetosti minulih tednov in mesecev. Zjutraj, v četrtek, 27. junija, sem pred zajtrkom večkrat poskusil telefonirati domov, a je bila linija ves čas prekinjena. Grem torej na zajtrk in bom poskusil še pozneje, preden se odpravim v službo, si pravim. V prazni jedilnici se mi je pri zajtrku pridružil receptor, ki je bil izrezana kopija igralca Donalda Sutherlanda iz znanega vojnega filma M.A.S.H. Pozdravi me, prisede in pravi: »Kako je pri vas v Ljubljani, vojna, a ne?« Debelo ga pogledam in vse mi je jasno, zdaj res dokončno, in brez vojnega filma. Seveda nisem poskusil še enkrat telefonirati.

 

Na generalnem konzulati me pozdravijo, nervoza precejšnja, kakopak; nismo se je znebili do konca leta, ko so jugoslovanske oblasti konzulat zaprle. Popoldne predstavniki slovenske manjšine demonstrirajo pred konzulatom in preberejo protestno pismo. Začetek diplomatske kariere? Seveda si je nisem nikoli tako predstavljal. V naslednjem letu je bilo, razumljivo, vsekakor preveč dogodkov za ta ne predolg spominski zapis, zato povzemam tiste najbolj tipične.

 

Začel sem s predstavitvenimi obiski pri deželnih oblasteh; k tistim najvišjim me je pospremil in me predstavil generalni konzul Marijan Majcen. Počutil sem se precej neprijetno, saj sem bil kot Slovenec uradno jugoslovanski konzul, torej sem predstavljal državo, ki je napadla mojo nastajajočo državo. To je pomenilo, da sem že na samem začetku diplomatske kariere znašel v redko doživljenem škripcu med institucionalnim okvirjem in osebno slo. To je bila velika in upam, da neponovljiva šola. Včasih se mi zdi, da bi mi Kafka takrat lahko zavidal ... njegova senca me je spremljala še kar nekaj časa.

 

Torej, ker je propadajoča država formalno in kljub vojni še obstajala, sem moral opravljati naloge, ki konzulu pristojijo po dunajski konvenciji o konzularnih odnosih. Seveda nisem bil edini Slovenec, ki se je znašel v takem položaju in čez nekaj dni, točneje v soboto, 29. junija, smo na konzulat dobili faks sporočilo, s katerim je minister dr. Rupel povabil vse Slovence, ki smo delali v jugoslovanski diplomaciji, da naj se pridružimo novonastajajoči slovenski diplomaciji. V ponedeljek smo trije zaposleni, zraven generalnega konzula in mene še Irena Zdovc, v obratno smer poslali podpisane pristopne izjave. Bili smo veseli in čutili smo določeno olajšanje – naša diplomatska pripadnost je bila s tem formalizirana. Čez nekaj dni smo dobili tudi navodilo, da naj do nadaljnjega ostanemo na konzulatu, ker nas rabijo. Zakaj, se je že vmes pokazalo – jugoslovanske zvezne oblasti so zaprle slovenski zračni prostor, in tako je celovško letališče postalo dejansko slovensko okno v svet.

 

Z generalnim konzulom sva izmenjaje se veliko časa prebila na letališču, ko sva urejala potrebne formalnosti za slovenske delegacije, ki so odhajale v tujino na razne sestanke in pogajanja, in tuje, ki so prihajale v Slovenijo z istim namenom. Ko je prek Celovca iz Beograda v Slovenijo prišel mirovni posrednik Cyrus Vance, je dnevnik Kleine Zeitung na naslovnici objavil fotografijo, kako se rokujem z njim, ko je izstopil iz letala. Minister dr. Rupel je bil skoraj dnevni takorekoč tranzitni gost na letališču, pogosto tudi predsednik Kučan in nekajkrat še dr. Drnovšek, takrat še formalno član jugoslovanskega predsedstva. Ob eni taki priložnosti, bil je lep, sončen dan, ko zaradi sprememb v zračnem prometu ni mogel odpotovati v Španijo, se je oglasil za slabo uro na konzulatu. Bilo je ravno naslednjega dne po znani seji zveznega predsedstva, na kateri so se dogovorili za umik jugoslovanske vojske iz Slovenije. Zapiske s seje, ki jih je pisal na uradno gradivo, je za spomin podaril generalnemu konzulu. Jaz sem ga ob srečanju – zadnjič pred tem sva se videla še v Beogradu, ko sem mu povedal, da sem na poti v Berlin – lepo pozdravil in mu povedal, da zaradi pritlehne spletke v domačih logih nisem odpotoval v Berlin, ampak pristal v Celovcu. Nasmehnil se je in dejal: »No, saj vam je tu še boljše.« Nisem mogel drugega, kot da se strinjam z njim. Zaradi tiste logistično – protokolarne prakse sem v onih mesecih spoznal praktično ves slovenski politični in državni vrh. Edini, s katerim se nisem srečal, je bil dr. Jože Pučnik, ki je Koroško obiskal nekaj mesecev pred mojih prihodom. Koroški varnostni organi so za slovenske politike vedno organizirali protokolarno – varnostno spremstvo in nas s tem dejansko obravnavali kot državo, čeprav še nismo bili priznani. Včasih sem na letališču prebil po pol dneva, zelo pogosto sem bil tam zgodaj zjutraj in pozno zvečer. Poznal sem praktično vse, od direktorja do čistilk. Ko me je neko soboto na celovški tržnici pozdravila letališka uslužbenka, sem se počutil doma.

 

Posebej pomemben dogodek za Slovenijo tistega poletja na Koroškem je bila organizacija srečanja slovenskega političnega vodstva z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem. Ta bi sicer moral obiskati Slovenijo, vendar so mu pristojne nemške službe to odsvetovale, jugoslovanski organi pa onemogočili. Zato sva z generalnim konzulom poskrbela za potrebno organizacijo sestanka v Beljaških toplicah. On je bil z avtom in s šoferjem, bošnjaškim varnostnikom, na razpolago in prisoten ob dogodku, jaz pa sem dežural na telefonu na konzulatu, da ne bi kdo drug prestregal klice iz Ljubljane; teh je bilo tisti dan veliko.

 

Na mnogih prireditvah, ki sem se jih udeleževal, je bilo vedno potrebno razlagati, kakšen je moj status in kaj pomeni moje delo na Koroškem. V sredini julija me je na otvoritvi slikarske razstave v središču mesta župan Leopold Guggenberger posebej pozdravil kot slovenskega konzula, za kar sem se mu prisrčno zahvalil (ob mojem poslovilnem obisku poleti 1995 mi je podelil častni znak mesta Celovec – Der Ehrpfennig der Stadt Klagenfurt). Konec istega meseca smo se ene nedelje dopoldan družinsko odpeljali na kulturno prireditev na Radiše, trden in zaveden manjšinski kraj vzhodno od Celovca. Malo smo zamudili, ker sem iskal pravo pot, zato smo sedli v zadnjo vrsto na lesene klopi, da ne bi motili programa. Komaj smo vsi trije posedli, je otroški ansambel pričel igrati instrumentalno izvedbo pesmice Po Koroškem, po Kranjskem. Triletni sin Luka, ki je pesem znal na pamet, je takoj vstal in pričel glasno peti, kot je bil navajen od doma. To je bil naš diplomatski debut pri slovenski manjšini na Koroškem. Ena najljubših sinovih pesmic še iz mojih predkonzulskih časov pa je bila, zanimivo, tista, ki pravi »Jutri bo v Celovcu semenj, tja gor ga bom peljala…«

 

Poskušal sem se udeleževati vseh prireditev, na katere so me vabili, tedaj in pozneje, včasih sem se bil prisoten na treh v istem večeru na različnih koncih Koroške. Tako sem se tudi seznanil z marsikaterimi znanimi Slovenci – v vrtcu Mohorjeve, ki ga je obiskoval Luka, je na zaključni prireditvi enkrat nastopil Polde Bibič in recitiral Martina Krpana, drugič je bil v gosteh Tone Pavček s svojim Čurijem Murijem. S filmskim igralcem svetovnega slovesa Demetrom Bitencem sva se spoznala na otroški dramski prireditvi v Šentjanžu. S Cirilom Zlobcem sem se po neki prireditvi srečal v stari in priznani celovški gostilni Pri Joklu, ki je bila tedaj še v središču mesta, zraven slovenske manjšinske banke. Seveda so praktično vsi slovenski politiki obiskovali manjšinske prireditve. Na eni sva se tako po dolgem času videla s takratnim obrambnim ministrom Janezom Janšo in se takoj zatopila v zavzet pogovor. Pozneje mi je manjšinski aktivist povedal, da so sprva nekateri začudeno gledali, saj niso pričakovali, da se bo ravno konzul tako dobro razumel z obrambnim ministrom.

 

Na številnih prireditvah, ki so jih prirejale deželne institucije, sem se redno pogovarjal z direktorjem deželne varnostne direkcije dr. Pichlerjem o razmerah v Sloveniji in še posebej o vojni v Bosni. Izmenjala sva si veliko koristnih informacij in postala dobra kolega. Pozneje se je isto nadaljevalo z njegovim naslednikom in s številnimi drugimi sodelavci.

 

Razmere seveda niso bile enostavne. Na konzulatu smo bili trije Slovenci, ena srbska družina z dvema srednješolskima otroka, oba zakonca sta bila zaposlena na konzulatu, in ena bošnjaška družina, z dvema osnovnošolskima otroka, oba zakonca prav tako zaposlena na konzulatu. Srb je bil vicekonzul in zadolžen za pošiljanje šifriranih depeš, šifro je imel v skladu s tistimi pravili samo on, medtem ko je bil Bošnjak varnostnik, ki je imel v skladu z istimi pravili edini od zaposlenih brzostrelko. Kaj sta imela vicekonzul in generalni konzul, ne vem, jaz sem imel v pisarni na dnu varnostne blagajne pištolo, ki mi jo je pokazal predhodnik; nikoli je nisem vzel v roke. Običajno smo se ob pol osmih zjutraj dobili na kavi in ob pregledu dogajanja. Kot po nepisanem dogovoru smo se izogibali tem, ki bi nas lahko dokončno razdvojile in razklale, saj smo nekako morali zdržati skupaj, nenazadnje kot običajni ljudje. Spomnim se, kako sta srbska sodelavca precej spremenila mnenje do vojne in razlogov zanjo, ko je jugoslovanska vojska obstreljevala hrvaški Karlovec, kjer sta imela svoje srbske sorodnike.

 

Ko se je poleti 1991 vojna na Hrvaškem razplamtela, je na jugoslovanskem veleposlaništvu na Dunaju enega jutra veleposlaniku, ki je bil Hrvat, ko je prišel v službo, varnostnik, ki je bil Srb, pomolil pod nos nabito pištolo in ga napodil. Na Koroškem je bilo veliko hrvaške, srbske in bošnjaške emigracije, če rečem v tedanjem žargonu. Za vse smo uslužbenci konzulata veljali za režimske Srbe, ker je bil generalni konzulat pač jugoslovanski. Vsi so poznali naše registrske tablice in da smo zaradi tega varnostno zelo izpostavljeni, sem v živo spoznal neke avgustovske nedelje zvečer pred stanovanjskim blokom, kjer smo živeli. Avtomobil sem ustavil pred vhodom in nameraval nekaj stvari odnesti v stanovanje, ko se je mimo – kot da bi me čakal – pripeljal velik osebni avtomobil, ustavil tik ob meni in skozi odprto okno mi je moški v čisti hrvaščini zagrozil, da mi bo »razstrelil avto, zaradi tega, kar delamo v Slavoniji«, ki je tedaj plamtela v vojni. Pozneje so tistega človeka prijeli in zaprli, saj je priznal, da je v navalu besa grozil konzulu, za katerega je menil, da je Srb. Prejeli smo še nekaj manjših groženj in lažnih alarmov, a se je vse skupaj na srečo mirno izteklo.

 

Ko sem tisto dolgo in vroče poletje obiskoval zaprte jugoslovanske državljane v celovškem deželnem zaporu, so bili vsi veseli konzulovih obiskov. Nekateri pogovori so bili pretresljivi. Nekaterim sem pomagal že s tem, da sem jim prinesel časopis in cigarete, nekaterim pa zgolj s prijazno besedo. Beguncev na Koroškem praktično ni bilo, le nekaj posameznih primerov iz hrvaškega dela Istre. Iz Istre je bil tudi zelo prijazen mornariški častnik, Hrvat, še danes ne vem točno, kaj ga je prineslo ravno v Celovec, ki se je oglasil na konzulatu s posebno željo – da naj mu potrdim ladijsko knjižico. To je ena izmed številnih konzularnih funkcij, nič posebnega za izvežbanega konzula. Toda ne takega na sredi celine, v Celovcu, kjer je edina voda kanal iz Vrbskega jezera, to pa ni morje, kljub temu, da je v nemščini ena in ista beseda za morje in za jezero, le spol je različen. Ko je obiskovalec videl, da nekako čudno obračam tisti dokument po rokah, me je hitro in prijazno podučil, kaj je treba narediti, in takoj je bilo urejeno. Nato sva se še kakšne pol ure zadržala v prijetnem klepetu. Zanima me, kako bi se držal tisti moj brkati »ameriški« konzul, pri katerem sem delal priprave, če bi kdaj izvedel za to anekdoto, saj sem ga nagovarjal, da naj ne izgubljava preveč časa z ladijskimi dokumenti, ker da grem v Celovec in ne v kako veliko pristaniško mesto.

 

Ko se je tistega oktobra iztekel trimesečni moratorij, je bilo jasno, da je slovenska osamosvojitev nezaustavljiv proces, ki bo kmalu mednarodno pravno priznan. Slovenski diplomati, ki so še delali po jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih in konzulatih v tujini, so se pričeli vračati domov, v slovensko diplomacijo. Generalni konzul je izkoristil letni dopust in odšel na daljši obisk k hčerki v ZDA, Irena Zdovc se je vrnila v Ljubljano, jaz sem pa dobil navodilo, sicer samo ustno, da naj ostanem v Celovcu, dokler bo le mogoče in varno. Ostali zaposleni na konzulatu so sprejeli to dejstvo, saj je bilo očitno, da smo bili za Beograd pozabljeni, kar se političnega pomena tiče. Vzdušje je bilo še napeto, vendar sem imel vtis, da je najhujša nevarnost mimo. V začetku decembra smo prejeli šifrirano obvestilo, da je jugoslovanska vlada sprejela sklep o zaprtju več veleposlaništev v odročnih državah in nekaj konzulatov, med drugim tudi Celovca. Ta je bil verjetno na seznamu zato, ker je bil jugoslovanska last in je zato obstajala bojazen, da bi ga Slovenija ob pričakovanem bližnjem priznanju enostavno fizično zavzela. Tako možnost smo takrat v ozadju tudi preverjali. Sprejeta je bila odločitev, da se bo ravnalo v skladu z mednarodnim pravom, saj moramo pokazati, da kot novonastajajoča država priznavamo in spoštujemo vladavino prava. Konec meseca je prišla ekipa iz Beograda ter pospravila dokumentacijo in arhivo (nekaj gradiv sem uspel uničiti) ter vse skupaj odpeljala. Stavba generalnega konzulata in celotna nepremičnina (velik vrt in dvorišče) je bila zaprta in zapečatena, ključi pa predani mestni upravi, ki je prevzela skrb za vzdrževanje in varovanje, do dokončne razrešitve. Jugoslovanski generalni konzul iz Gradca, ki je bil prisoten ob zapiranju, me je povabil, naj se mu pridružim v službi pri njem in da bo uredil vse potrebno v  Beogradu. Dejal sem mu, da bom razmislil, nekako sem si moral kupiti čas.

 

Tik pred božičem je nemška vlada javno napovedala priznanje Slovenije in Hrvaške s 15. januarjem 1992. Zato sem tiste dni, ko sem sporočil v Ljubljano novico o zaprtju konzulata, dobil ustno navodilo, da naj ostanem v Celovcu, obdržim stanovanje, uradujem kar v njem (ali pa se znajdem kako drugače) in s tem mimogrede še počakam na mednarodno priznanje.

 

Znašel sem se tako, da sem se dogovoril z direktorjem celovškega predstavništva Ljubljanske banke Francem Cuznarjem, da mi je odstopil eno pisarno, njegova tajnica Marija Sommeregger pa mi je pomagala urejati sestanke. Od obeh sem dobil nešteto sila koristnih velikih in malih napotkov, izkušenj in komentarjev. Takrat sem tudi, nenazadnje, na Marijino pobudo pričel hoditi na kosilo v restavracijo Mohorjeve. To je v praksi pomenilo, da sem se vsakič srečal s številnimi predstavniki manjšine, poklepetal in uredil marsikatero službeno zadevo kar takole mimogrede. Hrana je bila izvrstna in domača, pripravljale so jo kuharice – sestre uršulinke.

 

Mednarodno priznanje je bilo veliko veselje, olajšanje in čast. Z vseh strani sem prejemal čestitke in plošča se je obrnila, če se izrazim s prispodobo. Ponovno sem bil v večtirnem delovnem ritmu: opravljal sem nastopne obiske kot predstavnik nove države, čeprav je bil moj status še nedorečen in ne popolnoma jasen. Na pogovoru v Ljubljani pri Matjažu Jančarju, ki je vodil sektor za sosednje države, sva ugotavljala, kako pravno rešiti moj status. Konzulata v Celovcu še nismo imeli, le veleposlaništvo na Dunaju. Po pogovorih z nemškim vicekonzulom v Celovcu in dodatnih pogovorih je vmes slovenska vlada odprla v Celovcu generalni konzulat, ki ga je vodil častni konzul koroški Slovenec Karel Smolle, ki je bil sicer pred tem med prvimi slovenskimi pooblaščenci v tujini, ki jih je imenovala Demosova vlada. Postal sem vicekonzul na konzulatu, dejansko edini zaposleni, za vse delo. Pozneje, ko je bil imenovan tudi generalni konzul, sem postal konzul. Na osnovi dogovora z ministrstvom sem začel iskati prostore za konzulat, našel sem jih na Bahnhofstrasse 22 A v drugem nadstropju, v središču mesta, uradno smo se vanje vselili junija pred državnim praznikom. Skratka, vzdušje je bilo zanosno, delovno in zelo živahno.

 

Ognjeni krst je sledil konec meseca. Nekega dne popoldan sem uredil vse potrebno za potovanje dr. Drnovška s celovškega letališča naslednje jutro, naredil načrt glede spremstva, moje udeležbe, preveril, če je vse v redu, nato pa smo zvečer gledali televizijska poročila, najprej na koroškem lokalnem programu in nato še osrednja avstrijska. Tistega večera do osrednjih nismo niti prišli, saj je iz deželnih prišla tragična novica, da se je na smučišču v Mokrinah (Naßfeld) kakšnih 100 km zahodno od Celovca zgodila zelo huda nesreča, v kateri je bilo več mrtvih, med njimi štirje slovenski smučarji. Še preden sem uspel klicati na varnostno direkcijo in preveriti podrobnosti, me je klical dežurni iz ministrstva, danes že pokojni Andrej Žlebnik, in naročil, da naj preverim stanje in se naslednje jutro odpravim tja in storim, kar je možno in potrebno storiti. Na varnostni direkciji mi je dežurni, koroški slovenski znanec, povedal, da je močan veter silovito zanihal žičnico in štiri osebe je s sedeža najprej vrglo visoko v zrak in nato so padle navzdol skoraj sto metrov v sneg. To je bila za mene ena najhujših izkušenj in preizkušenj v moji konzularni karieri. Osupljivo lepa zimska narava na pobočjih Mokrin je bila zavita v črnino. Vsi tamkajšnji uradniki in politiki, od uprave žičnic do hotela in župana so bili zelo ustrežljivi z vsem potrebnim. Ob tistem dogodku sva se spoznala s koroškim odvetnikom Ludwigom Drummlom, ki je v poznejši odškodninski tožbi zastopal slovenske državljane.

 

Istega meseca sem se udeležil novoletnega pogovora in sprejema za predstavnike manjšine pri predsedniku Kučanu. Bilo je zelo slovesno in vsebinsko, na manjšinski strani sami znanci, le da so me dva ali trije malo postrani gledali. Pozneje sem zvedel, da še niso vedeli, da sem že slovenski konzul in si zato niso bili na jasnem, kako in kaj. Dogodki so takrat prehitevali vse, operativnega dela je bilo ogromno, časa pa samo 24 ur na dan.

 

Nadaljevala pa so se zlasti moja potovanja po Koroški, kjer sem obredel bog ve koliko krajev, bil prisoten na manjšinskih prireditvah v najbolj odročnih vaseh, se pogovarjal s starimi in mladimi, z uradnimi predstavniki institucij, organizacij, obiskoval šole in vrtce, se pogovarjal s premnogimi ljudmi, ki jih politika kaj posebej ni brigala, ampak so bili pač zavedni Slovenci, željni stika s predstavnikom slovenske države. Če bi imel čas – no, ko ga bom imel – bi lahko napisal pravcato Ulyssesovo popotovanje po idiličnem koroškem podeželju v štirih letnih časih. Jesenske meglice v visokogorju, vonj po pokošenem senu na travnikih ob gradu Finkenstein, migotanje vroče poletne sape nad gladino Klopinskega jezera, prikriti lokali v središču Celovca, ko z ulice vidiš le majhen vhod, za katerim se odpre skrito dvorišče, prehod za pešce s Kramargasse na Novi trg, ki me je vedno spominjal na tisti slavni beatlovski prehod na Abbey Road, zamolklo šumenje Drave pri galeriji Šikoronja v Rožeku (Luka je imel tam razstavo svojih dinozavrov, jaz pa poslovilni sprejem avgusta 1995), tiho petje gozdov v Podjuni, otožnost ljudskih pesmi v dolini Zile … na strmo ležečem vaškem pokopališču, skritem visoko v gozdovih Karavank, sem opazil grob, kjer počiva slovenski fant, rojen v Škofji Loki in padel v vietnamski vojni … slovenšn'na cela …

 

Odmevnejša poteza, ki sva jo s častnim generalnim konzulom speljala ob prisotnosti koroškega deželnega glavarja dr. Christopherja Zernatta, je bila menjava označbe YU za SLO na veliki avtocestni tabli, ki v smeri od Beljaka proti karavanškemu prehodu še danes kaže, koliko kilometrov je do Ljubljane.

 

V deželni upravi je bil moj glavni in stalen sogovornik dr. Ralf Unkart, direktor uprave. Uglajen, umirjen in sila razgledan gospod, s katerim sva se veliko pogovarjala, uredil mi je marsikatero pomembno zadevo in me podučil o številnih poteh in stranpoteh tamkajšnje politike. Bilo je zelo koristno, ker sem bil poučen o rečeh, ki jih je zelo težko zvedeti in poznati, sogovornik pa je bil sila odkrit v najinih pogovorih. Povedati moram tudi, da je bil najbolj zaslužen, da sem tisto pomlad na celovški univerzi vzpostavil vrsto stikov, med drugim tudi za moj doktorski študij, ki sem ga takrat vpisal in končal osem let pozneje, ko sem zaključeval moja nordijsko–baltska leta. Dr. Unkart me je takrat napotil na dr. Lindo Pelzmann, harvardsko profesorico, ona pa na dr. Josefa Langerja, priznanega sociologa, ki je postal moj mentor in s katerim še vedno vzdržujem stike.

 

Nadaljevali so se obiski zapornikov, tokrat, seveda, slovenskih državljanov. Precej je bilo teh obiskov, vsakršnih, zahtevnih, neobičajnih, tudi zagatnih. Naj navedem samo dva bežna spomina. Nekoč me je klicala starejša gospa, ki je bila vsa obupana, ko je zvedela, da je sin priprt v celovškem zaporu, in me prosila, naj mu, za božjo voljo, pomagam. Bilo je nerodno, ker o tem nisem nič vedel. Po preverjanju pri pristojnih organih sem izvedel, da je dotični res priprt, a da je zahteval, da ne obvestijo o tem slovenskega konzulata. To možnost izrecno navaja dunajska konvencija o konzularnih odnosih. Gospe sem to v telefonskem pogovoru tudi sporočil, a ni bila kaj posebej potolažena. Enkrat sem prejel klic moškega, ki je dejal, da je vodja proizvodnje v velikem podjetju in da so njegovega sodelavca priprli. Precej nevljudno je zahteval, da nemudoma uredim, da ga bodo takoj spustili, saj je nedolžen in brez njega se bo proizvodnja ustavila. Seveda ga niso spustili in tudi proizvodnja se ni ustavila.

 

Izvajanje konzularnih funkcij se je v tistih mesecih pa tudi prvih dveh letih predvsem nanašalo na izdajanje vizumov osebam, ki so bile državljani držav na območju bivše Jugoslavije. Izjemno veliko je bilo takih primerov, da je družina živela v Sloveniji, kdo od družinskih članov pa je delal v Avstriji in takorekoč čez noč so potrebovali vizum. Veliko je bilo mešanih zakonov, zelo veliko je bilo primerov sprejemanja v slovensko državljanstvo.

 

Tudi slovenski državljani so potrebovali različno konzularno pomoč. Spomnim se naslednje anekdote, ki se je ljubko iztekla – ljubko zato, ker je bilo dobro za stranko. Kadar se oseba hoče poročiti v tujini, potrebuje potrdilo o tem, da za to ne obstajajo ovire (npr. da še ni poročena). Potrdilo se strokovno imenuje »nulla osta« in nanj se vpiše, da dotična oseba na osnovi zakona konkretne države izpolnjuje pogoje za sklenitev poroke z drugo konkretno osebo. No, proti koncu tedna sta prišla na konzulat avstrijski državljan in slovenska državljanka, ki sta se naslednji teden v soboto nameravala poročiti. Gospa je zato rabila omenjeno potrdilo od pristojnih slovenskih organov. Sprejmem njeno vlogo, zaračunam konzularno takso, rutina, kajpada. Dogovorimo se, da bosta prišla po potrdilo naslednji petek, dan pred poroko, saj bo do takrat potrdilo zagotovo prispelo. In res, prišel je tisti petek, prišlo tisto potrdilo in tudi bodoča zakonca. A glej ga, šmenta, ko smo bolj kar tako pogledali potrdilo, smo ugotovili, da je sicer v redu, a nekaj pa je bilo preveč, odveč. Vestna uradniška roka je zapisala na potrdilo, da ni ovire, da se tista gospa poroči – v Avstraliji. Šok, seveda, na obeh straneh, pri njiju in pri meni, ura pa dvanajst. Vsi normalni uradniki na tem svetu nehajo ob tej uri delati – in kako dobiti novo, pravo potrdilo? Nemogoče. Zadeva je bila še toliko bolj zoprna, ker na potrdilu se itak ne omenja države, pomembni sta imeni oseb bodočih zakoncev. Bodoči mož se v obupu spomni rešilne bilke in me prosi, da naj po telefonu govorim z njunim župnikom v tisti zakotni hribovski vasi na Karavankah, ki ju bo poročil, in naj mu razložim, da je to pomota, saj je bilo nekako treba rešiti poroko. Imeli smo srečo, župnik je bil doma, oglasil se je na telefonski klic in bil tudi toliko uvideven, da je verjel neznanemu konzulu na drugi strani linije.

 

Pospešeno smo tudi nadaljevali s pripravljalnimi deli za otvoritev konzulata. Proti koncu pomladi, ko se mi je pridružila še celovška povratnica Irena Zdovc, ki je medtem nekaj časa delala na Dunaju pri veleposlanici dr. Katji Boh, bivši ministrici in soustanoviteljici Demosa, smo se vselili v prostore. Častni generalni konzul Smolle je prišel dvakrat, trikrat na teden mimo, dogovarjali smo se za razne protokolarne zadeve, in zelo veliko je pomagal pri številnih stikih na vseh področjih. Otvoritev smo načrtovali za junijsko proslavo ob državnem prazniku.

 

Izteklo se je tako, da smo konzulat v celoti usposobili za vsakodnevno delo, otvoritev s sprejemom pa pripravili v mestni koncertni hiši. Pred izbrano in številčno publiko je s koncertom nastopil Ljubljanski oktet, slavnostni govornik pa je bil predsednik parlamenta dr. France Bučar. Celovec je zanj mesto posebnega spomina, je razložil v klepetu po otvoritveni slovesnosti, saj je bil on tisti, ki je vkorakal v Celovec na čelu partizanske enote in se potem pogajal z britanskimi zavezniki, ki so prišli tja pozneje, o režimu v mestu. Dober mesec dni pred tem sem se v parlamentu udeležil slovesnosti ob sprejemu Slovenije v OZN. Govor dr. Bučarja je zaznamoval čas in trenutek. Pokrovitelj našega celovškega sprejema je bilo podjetje Slovin – Bizeljsko Brežice. Med drugim so pripeljali s sabo tudi veliko steklenico osamosvojitvenega šampanjca. Ko je njihov predstavnik v svečani tišini odprl ogromno steklenico, je velikanski zamašek s hrupnim pokom odneslo komaj slab meter mimo slavnostnega govornika …

 

Vlada je tiste dni za generalnega konzula imenovala Jožefa Jeraja, dotedanjega ministra za trgovino (delo je nastopil v sredini novembra, januarja 1993 se nam je pridružil še varnostnik – šofer Štefan Koren, nekaj časa je z nami delala tudi Marjeta Pretnar Čop). Ob tem sklepu je protestno odstopil častni generalni konzul Smolle in postalo mi je jasno, da je končano naše pionirsko konzularno obdobje v Celovcu. Pred odhodom na dopust sem napisal daljše poročilo o delu v prvem polletju in še do danes nimam vtisa, da ga je kdo sploh prebral.

 

Celovško obdobje je pustilo v moji karieri neizbrisen spomin in pečat. To je povsem razumljivo, saj so se zgodovinski dogodki, ki smo jim bili številni slovenski diplomati v obdobju prehoda priča na raznih koncih sveta, kar vrstili in vsak od nas ima svojo posebno zgodbo, vse skupaj pa pričajo o nastanku in uveljavljanju nove države in njene diplomacije skozi oseben pogled in izkušnjo. Hvaležen sem vsem, s katerimi sem se v tistih letih srečeval (mnogi so dandanašnji že pokojni), vsak pogovor in nasvet je prav prišel. Z nekaterimi še ohranjam bežne stike, kaj več je komaj mogoče. A tudi to je veliko, ob visoki koncentraciji spominov. Zraven nemškega prevoda Slovenca v Beogradu, ki je izšel pri Mohorjevi založbi, imam na polici tudi knjigo Diplomacija in Slovenci, ki je izšla pri Založbi Drava; doktorat, ki sem ga zagovarjal na celovški univerzi junija 2000, pa je leto pozneje izšel pri britanski Založbi Ashgate.

 

In končno, zdi se mi, da sem po skoraj petindvajsetih letih diplomatske službe in enajstih izdanih knjigah o diplomaciji, postal insider. Za razliko od naključnega pričetka je to rezultat sistematičnega in premišljenega dela.

 

 

 

Ankara, v začetku februarja 2012