Ljubljana, 17. julija 2008 – Danes mineva deset let, odkar se je v Rimu sklenila diplomatska konferenca, na kateri je mednarodna skupnost z veliko večino sprejela Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča. Ideje za ustanovitev takega sodišča segajo daleč nazaj, v sredino prejšnjega stoletja, ko si je mednarodna skupnost, predvsem zaradi izkušenj druge svetovne vojne, prizadevala ustanoviti mednarodno sodišče, ki bi sodilo prav storilcem najhujših kaznivih dejanj, vendar prave volje pri tistih, ki so sprejemali odločitve, ni bilo, saj je bilo praktično neverjetno, da bi se pred sodiščem znašle osebe, ki so v spopadih nosile odgovornost za najhujše kršitve mednarodnega prava in človekovih pravic. V devetdesetih letih, potem ko je svet doživel izkušnjo Balkana, Ruande in Somalije, pa je čas očitno dozorel, da je mednarodna skupnost rekla dovolj. Dovolj politike nekaznovanja. Dovolj množičnih kršitev človekovih pravic. Dovolj pobijanja.

Rimski statut ima v desetih letih po sprejetju in le šest let po začetku veljavnosti kar 107 držav pogodbenic, med njimi 26 članic EU, vse države Južne Amerike, in kar je zanimivo, največ pogodbenic ima v Afriki. Sodišče ima osemnajst sodnikov, ki so izvoljeni za obdobje devetih let po zelo zahtevnih merilih. Sodišče ima komplementarno pristojnost, kar pomeni, da razsoja v primerih, ko država, ki bi sicer lahko in morala, noče ali ne more sodno preganjati storilcev najhujših kaznivih dejanj. Sodišče je pristojno za kaznivo dejanje genocida, hudodelstev zoper človečnost (množični poboji, zasužnjevanje, posilstva, preganjanje, iztrebljanje) in vojnih hudodelstev (kršitve prava in običajev vojne oz. mednarodnega humanitarnega prava). Lahko izreka več vrst zapornih kazni, tudi dosmrtni zapor, ki ga obsojenec preživlja v državi, s katero ima sodišče sklenjen sporazum.

Republika Slovenija je vseskozi podpirala neodvisno in stalno sodišče ter bila pri njegovi ustanovitvi zelo dejavna, posebno zaradi izkušenj iz bližnje soseščine. Sodišče mora delovati ne le kot sredstvo pregona in kaznovanja storilcev, ampak tudi kot opozorilo, da mednarodna skupnost ne more več tolerirati množičnih kršitev mednarodnega prava, posebno humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Ima tudi vlogo pri zagotavljanju miru, kajti le pravičen mir je trajen mir.

Sodišče danes raziskuje dvanajst primerov, štiri osebe so priprte, in sicer iz DR Konga, Ugande, Sudana in Centralnoafriške republike. Pristojnost ima le za države pogodbenice, vendar daje statut možnost, da država s posebno izjavo sprejme njegovo pristojnost, lahko pa primer sodišču preda tudi Varnostni svet Združenih narodov, kot je primer Sudana.

Čeprav se zdi, da je bilo potrebno neverjetno dolgo, da se je svet sporazumel o ustanovitvi takega sodišča, in čeprav se zdi, da je razmeroma nemočno, velja še enkrat poudariti, da je sodišče prvič dalo glas žrtvam, ki imajo pri postopkih posebno vlogo. Mir je lahko dosežen le s spoštovanjem vladavine prava. Kajti mir, dosežen s politiko nekaznovanja, ni trajen mir.