Kakšna je vaša globalna ocena slovenskega predsedovanja EU? V kolikšni meri je Sloveniji uspelo uresničiti program, ki si ga je ob tem zadala?

Oceno predsedovanja raje prepuščam drugim; če naj sodim po čestitkah in priznanjih, ki jih prejemamo v teh dneh, lahko rečem, da smo bili uspešni. Slovenija je prva nova članica EU, ki ji je bilo zaupano predsedovanje in zato so na nas v začetku ponekod gledali z zaskrbljenostjo ali celo s skepso. Pa je zadostovalo nekaj začetnih dogodkov, da se je odnos do Slovenije spremenil. Vsi nam priznavajo odlično delo, veliko požrtvovalnost in sposobnost ljudi, ki so delali za predsedovanje; in teh je bilo več kot 2000. Tudi vsebinsko nam vsi priznavajo pripravljenost in učinkovitost. Če naj se omejim na svoje področje, na zunanjo politiko, bom odgovoril pritrdilno tudi drugemu delu vašega vprašanja: naš temeljni program je bil približanje Zahodnega Balkana Evropski uniji in lahko rečem, da smo bili glede tega res uspešni.

Med prednostnimi nalogami slovenskega predsedovanja je bilo izvajanje prenovljene lizbonske razvojne strategije. Mislite, da je še vedno aktualen prvotni cilj strategije, da bi namreč EU postala »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«?

Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta v marcu 2008 je slovensko predsedstvo začelo drugo triletno obdobje lizbonske strategije oziroma zadnje triletno obdobje pred iztekom Lizbonske strategije, kot je bila zasnovana v času portugalskega predsedovanja leta 2000. Leto 2010 bo torej prelomno, saj bo potrebno pregledati rezultate in predvsem napredek, ki ga je EU naredila v teh 10 letih. Prav zaradi tega je potrebno v tem triletnem obdobju do leta 2010 implementirati zadane programe reform znotraj obstoječe strukture štirih stebrov (vlaganje v znanje in inovacije, sprostitev podjetniškega potenciala, zlasti MSP, vlaganje v ljudi in posodobitev trgov dela, ter energije in podnebnih sprememb), da bomo v letu 2010 lahko govorili o ugodnih rezultatih Lizbonske strategije.

Sam sem mnenja, da Lizbonska strategija daje pozitivne rezultate: gospodarska rast je bila v preteklih letih ugodna, zaposlovanje se približuje predvideni 70% zaposlenosti. Tudi po letu 2010 bo treba pripraviti strategijo, ki bo spodbudila k iskanju novih, še ne izkoriščenih potencialov za spodbujanje notranje konkurenčnosti EU. Treba bo nadaljevati zaveze glede strukturnih reform, trajnostnega razvoja in socialne kohezije, če želi EU ohraniti napredek in povečati svojo zunanjo konkurenčnost - konkurenčnost glede na ZDA in Azijske tigre, ki ne spijo, medtem ko v EU poteka razprava, ali Lizbonska strategija deluje ali ne.  Tako zdaj kot tudi v nadaljnje bo potrebna izmenjava dobrih praks med državami članicami.

EU goji tudi ambicijo, da bi bila vodilna sila na področju trajnostnega razvoja, še posebej pri omejevanju podnebnih sprememb. Je slovenskemu predsedstvu glede tega uspelo kaj pomembnejšega premakniti?

Ne gre le za ambicijo, temveč ima EU brez dvoma vodilno vlogo pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Naj vas spomnim na sklepe Sveta lanskega leta, s katerimi je EU zavzela jasno stališče, da je potrebno globalne emisije do sredine tega stoletja najmanj prepoloviti,  za kar morajo razvite države v tem obdobju svoje emisije skupaj zmanjšati kar za 60 do 80 %, do leta 2020 pa za 25 do 40 %. EU se je tudi obvezala, da bo svoje emisije do leta 2020 v vsakem primeru zmanjšala za najmanj 20 %, v primeru ustreznega mednarodnega sporazuma pa za 30 %.

Podnebno energetski zakonodajni sveženj, ki ga je Evropska komisija predstavila januarja 2008, obsega temeljne predpise za uresničevanje zavez na področju podnebnih sprememb in energije. Pod slovenskim predsedstvom je Evropski svet potrdil, da je sveženj dobro  izhodišče za sprejem zakonodaje na področju podnebnih sprememb in energije. Obenem je nadvse pomemben tudi za pospešitev priprav na sklenitev  svetovnega sporazuma o podnebnem režimu po letu 2012. Evropski svet je potrdil temeljna načela svežnja, ki jih je potrebno upoštevati pri razdelitvi naporov  med državami članicami, in sprejel zavezo, da skupaj z Evropskim parlamentom doseže dokončni dogovor o zakonodajnih predlogih svežnja do konca leta 2008, oz. najkasneje do konca tega mandata Evropskega parlamenta v začetku leta 2009. Glede na zahtevnost svežnja je dosežena stopnja  soglasja velik uspeh.

V tem letu so se začela tudi pogajanja na osnovi kažipota iz Balija, ki naj bi do konca leta 2009 privedla do sklenitve globalnega in celovitega sporazuma za spoprijemanje s podnebnimi spremembami. Slovenija kot predsedujoča je koordinirala pripravo strategije EU za pogajanja in je uspešno vodila vse mednarodne dejavnosti v tem okviru.

Kako ocenjujete s tega vidika pravkar zaključeni vrh G8 na Japonskem?

Vrh G8 predstavlja napredek, a premalo izrazit. Še posebej na sestanku največjih gospodarstev sveta, ki poleg članic G8 vključuje tudi največje države v razvoju kot sta Kitajska in Indija, se je pokazalo, da bo ustrezen globalni sporazum mogoče doseči le, če bodo razvite države sprejele svojo odgovornost, in se že v srednjeročnem obdobju zavezale k bistvenemu zmanjšanju emisij. Le na ta način bo mogoče pritegniti države v razvoju, kje so emisije na prebivalca štirikrat manjše kot v razvitem svetu.  EU je to že storila, sedanja ameriška administracija, ki je dolgo časa problem ignorirala, pa le počasi napreduje. Vendar je potrebno poudariti, da imata oba ameriška predsedniška kandidata proaktiven odnos do podnebnih sprememb, tako da bo naslednjem letu bistveno več možnosti za napredek. V zvezi s sestankom (zunanjih ministrov) G8 je treba pripomniti, da se ga je - kot predstavnica EU - udeležila tudi Slovenija. Obravnavali smo vse občutljive točke mednarodnih odnosov. Imeli smo nekaj problemov z Zimbabvejem, sicer smo opozorili, da bo treba na Kosovu in v Palestini ustanoviti novi državi. To je velikanski zalogaj. Pomislite, koliko let in koliko vlaganj je bilo potrebnih za uspeh nove države Izrael. Koliko je porabila Nemčija, da je obnovila nekdanjo Vzhodno Nemčijo!?

V skladu s svojim programom predsedovanja je Slovenija izvedla razne pobude za pospeševanje medkulturnega dialoga. Iz vrst Slovencev v Italiji je bilo slišati kritiko, da bi lahko to priložnost bolje izkoristila tudi za to, da bi opozorila na problematiko narodnih manjšin...

To ni bila kritika Slovenije ali našega predsedovanja, ker razprave o manjšinah ne spadajo v "dosje" medkulturni dialog. Šlo je za probleme v tretjih državah oz. za dialog med evropskimi in drugimi narodi. Npr. za dialog med Muslimani in Izraelci, med Muslimani in Kristjani. Npr. za Bližnji Vzhod in Zahodni Balkan.V EU smo pri pogovorih med seboj, tudi med večinami in manjšinami, precej uspešni. Sploh pa je EU po defaultu orodje za uspešno premagovanje morebitnih napetosti kulturne, narodnostne ali kakšne druge vrste. Temeljne vrednote so skupne vsem Evropejcem. Najbrž se strinjate, da problematika narodnih manjšin, kot jih poznamo v naših krajih, ni primerljiva s temi vprašanji. Gre za različne probleme in različne dimenzije, zato bi bilo zgrešeno, če bi jih obravnavali skupaj.

Med prednostnimi nalogami slovenskega predsedovanja je bila utrditev evropske perspektive Zahodnega Balkana. Pri tem ste se tudi osebno posebno potrudili. Kako ste zadovoljni z doseženim?

Mislim, da lahko rečem, da smo naredili korak naprej h koncu jugoslovanske krize. Trdno sem prepričan, da je integracija Zahodnega Balkana v evroatlantske povezave v tem trenutku najboljše, kar prebivalcem teh držav ponudimo kot perspektivo. Naš cilj je sprememba Zahodnega Balkana v odprt prostor, da bomo lahko potovali iz Ljubljane v Atene brez meja in samo z evrom v žepu. To pa pomeni, da bi vsem državam v regiji zagotovili možnosti razvoja, kakršnih smo bili deležni mi in z nami vse države, ki so postale s Slovenijo članice Evropske unije. Zelo smo zadovoljni, da je prva faza tranzicije na Kosovu potekala mirno, čeprav vemo, da bo pot do stabilizacije te države še dolga; zadovoljni smo, ker nam je uspelo podpisati stabilizacijsko pridružitveni sporazum s Srbijo in z Bosno in Hercegovino, pa tudi, ker nam je vendarle uspelo prepričati naše grške prijatelje, da so pristali na sklep, ki bo Makedoniji omogočil, da bo vendarle lahko začela pogajanja za članstvo v EU.

Se bo Srbiji z novo vlado uspelo rešiti svojih zgodovinskih demonov in stopiti na evropsko pot?

To je odvisno od Srbov in njihovega političnega vodstva. Glede tega smo v času predsedovanja naredili, kar smo mogli. Veste, ob začetku januarja nihče ne bi stavil počenega groša, da nam bo uspelo. Pa nismo odnehali. Konec januarja smo s težavo dosegli soglasje pri ponudbi političnega sporazuma, ki je potrjeval evropsko prihodnost Srbije; ta ponudba, ki je predsednik vlade Koštunica ni sprejel, pa je prepričala večino srbskih volivcev, ki so izbrali proevropskega predsednika Tadića. Na aprilskem zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose pa nam je uspelo prepričati kolege, tudi Belgijce in Nizozemce, ki so imeli največ pomislekov, da smo podpisali stabilizacijsko-pridružitveni sporazum s Srbijo. Naj tu povem, da smo stališča naših nizozemskih kolegov razumeli in da tudi sami soglašamo z zahtevo po polnem sodelovanju Srbije s sodiščem v Haagu, vendar smo prepričani, da bi Srbija nikoli ne izročila vojnih zločincev, če bi tam vladali nacionalisti. EU je stavila na proevropsko vlado in srbski volivci so nam prisluhnili. Kako bo sedaj, ne vem, vendar je naravno, da je Evropska unija podprla proevropske sile v Srbiji in da pozdravljamo oblikovanje proevropske vlade. Tudi vstop socialistov, nekdanje Miloševićeve stranke, v vladno koalicijo je nova priložnost za Srbijo in za socialiste, da se otresejo svoje preteklosti in se vključijo v evropsko socialistično gibanje.

Zavrnitev Lizbonske pogodbe na irskem referendumu predstavlja enega najtežjih trenutkov v času slovenskega predsedovanja. Kaj so po vašem pravzaprav hoteli povedati Irci s svojim glasom?

Res gre za težak trenutek, ki nas je prizadel prav ob koncu predsedovanja. Izid irskega glasovanja je zagotovo odraz počutja, ki ga je zaznati še zlasti v nekaterih »starih« državah članicah. Navsezadnje sta tudi ustavno pogodbo zavrnili dve »stari« članici, Francija in Nizozemska. Očitno voditeljem ni uspelo prikazati celovitosti vsebine pogodbe in priložnosti, ki jih vsebuje, ter so se zaradi tega volivci osredotočili na nekatere »nacionalne« aspekte, začenši z določilom o rotaciji komisarjev. Izida irskega referenduma ne gre podcenjevati, saj je to volja ljudstva ene izmed držav članic; treba ga je razumeti in skupaj si bomo morali prizadevati, da bolj približamo evropske institucije Evropejcem.

Kako bo mogoče rešiti potencialno nevarno krizo, ki jo je odprl izid irskega referenduma?

Predvsem so predsedniki vlad na zasedanju Evropskega sveta sklenili, da bodo države, ki pogodbe niso ratificirale, nadaljevale z ratifikacijskimi postopki, od irskih prijateljev pa pričakujemo predloge o tem, kako naprej, v oktobru. Potem se bomo skupaj odločali. V Sloveniji smo še posebej zaskrbljeni, ker vemo da je Lizbonska pogodba bistvena za širitev Evropske unije, torej za vključitev držav Zahodnega Balkana v EU. Zato bomo zastavili vse sile za rešitev krize, ki jo je odprl izid irskega referenduma.

EU predstavlja enega najzanimivejših poskusov gradnje demokracije na mednacionalni in transnacionalni ravni. Lahko bi rekli, da gre za poskus, kako demokratično nadgraditi nacije, ne da bi jih zadušili. Mislite, da je Lizbonska pogodba znala ujeti to zahtevno ravnovesje?

Kot številne pogodbe je tudi Lizbonska pogodba sestavljena iz kompromisov med različnimi interesi. Države imajo v EU še zelo veliko moč; med drugim je njihova skrb tudi ohranjanje nacionalnih identitet. Nekatere države si želijo čim bolj enotno EU, druge bolj zanima skupni trg. Veliko negotovosti je pri skupni zunanji in varnostni politiki. Lizbonska pogodba ohranja poudarke glede kulturne in jezikovne raznolikosti. S tem v načelu zavrača možnost, da bi se EU spremenila v nekakšen topilni lonec in da bi morale države oziroma narodi, ki jo sestavljajo, žrtvovati lastno identiteto na oltarju skupnih interesov. To velja tudi za majhne države oziroma narode. Najzgovornejši primer je jezik: slovenščina je eden uradnih jezikov Evropske unije in Slovenija je predsedovanje opravljala v slovenščini: Evropski svet in svete ministrov smo vodili v slovenščini, na novinarskih konferencah v Bruslju in v evropskem parlamentu smo govorili v slovenščini, celo na bilateralnih sestankih med EU in tretjimi državami, na primer Kitajsko, Južno Afriko in Brazilijo smo govorili v slovenščini. To spoštovanje evropske raznolikosti potrjuje voljo po ohranjanju ravnovesja med integracijskim procesom in posamičnimi identitetami.

Za Slovenijo je bilo predsedovanje EU velika odgovornost, a tudi velika izkušnja. Smemo misliti, da se bo tako obogatena slovenska politika lažje spopadala tudi z notranjimi problemi?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Stari Rimljani so rekli Nemo propheta in patria. Slovensko predsedovanje so hvalili povsod, razen v Sloveniji, kjer so še zlasti mediji iskali in si izmišljali negativne aspekte. Slovenska politika se še ni otresla spon preteklosti in to jo močno pogojuje; še vedno obstajajo sile, ki mimo institucij krojijo usodo države ali si vsaj prizadevajo, da bi jo krojile. V Sloveniji ni normalne dialektike med večino in opozicijo, ampak se v to dialektiko vključujejo druge sile, tiste, ki jim v Turčiji pravijo »globoka država«. Te sile imajo še vedno v rokah nekatere oblastvene vzvode in si prizadevajo, da bi destabilizirale slovensko politiko, še zlasti sedanjo..

Za seboj imate kar dolgo politično pot, ki je šla tudi skozi fazo disidentstva v mali in nepoznani jugoslovanski republiki. Zdaj pa ste vodili evropsko diplomacijo. S kakšnimi občutki vas to navdaja?

Slovenski oporečniki smo imeli dva glavna cilja: demokracijo in neodvisno državo. To smo po čudežu - v glavnem - tudi dosegli. Že v začetku sem si izbral posebno nalogo: uveljaviti Slovenijo v svetu. Po vključitvi v EU in NATO, po evru, schengenu in predsedovanju EU imam občutek zadoščenja. Priznati pa moram, da se včasih, še zlasti takrat, ko se moram boriti proti neotipljivi »globoki državi«, še vedno počutim nekoliko disidentsko. Rekli boste, da je za človeka na oblasti, ministra, to dokaj nenavadno, pa je vendar tako. Vseskozi ugotavljam, da se v Sloveniji tranzicija še ni v celoti uresničila.

Kako pa si predstavljate svojo politično prihodnost?

Res se zdi, da so velike zgodbe za nami in da ni več izzivov, kot so bili nekoč. Vendar je to ozek, samo slovenski pogled. Zdaj se mora v svetu uveljaviti Evropska unija. Pred nami so energetski in klimatski problemi. Vprašajmo se, kaj zares zanima evropske državljane: varnost, zdravje, kultura… Želim se ukvarjati z izzivi prihodnosti. Pred tem pa je treba končati mandat in se potruditi, da se za odrom naših dosežkov preveč ne razrastejo mahinacije, čudaštva in hudobije, ki so bili značilni za nekdanje potlačeno slovenstvo.