• S predsedovanjem ste nehali pisati svoj blog. Je zdaj tega »molka« konec?

Namesto bloga pišem dnevnik, ki – za zdaj - ni primeren za objavo. Brala ga je samo moja žena. V njem so zapiski zaupnih pogovorov, neposredna in bolj ali manj neizprosna stališča o ljudeh in dogodkih. Ko bi se ta znašla v blogu, bi si verjetno nakopal marsikatero zamero doma in v Evropi, med predsedovanjem pa to ne bi bilo dobro.

• Potemtakem ga vendarle ne boste objavili?

Prej ga bom moral nekoliko popraviti. Blog sem začel pisati, ko je Janez Markeš lani poleti odpovedal objavo moje kolumne v Delu. V naših čudaških medijskih razmerah je blog - vsaj za ljudi mojega kova - očitna edina možnost za objavljanje necenzuriranih sporočil. Žal med predsedovanjem nisem imel časa za blog. Poleg tega mora predsednik sveta EU dvakrat premisliti, preden kaj zapiše za javnost. Poleg mene je v svetu še 26 zunanjih ministrov.

• Umirjeni, iskreni, pošteni, zadržani; častno, nepristransko, predvidljivo ... S temi besedami je označeno slovensko predsedovanje. Kot da bi sicer opisovali lastnosti Slovencev...

Če ocenjujem po tem, kar preberem v naših časopisih in kar vidim na naši televiziji, imamo veliko pomanjkanje nepristranskosti. Domače poročanje o predsedovanju Slovenije je bilo večinoma slabo in večkrat v nasprotju z dejstvi. Seveda je Slovenija privlačna država, polna čudovitih, poštenih in častnih ljudi. Mislim, da se je to vsaj posredno pokazalo med predsedovanjem. To je tisto, kar je očaralo naše goste iz EU. Gotovo pa moja ocena ne more biti edina upoštevanja vredna. Dopuščam, da se motim. Ocenjevali nas bodo drugi. Vendar mislim, da je bilo slovensko predsedovanje enako dobro, kot je bilo predsedovanje drugih, tudi večjih in bolj izkušenih držav, kar me neskončno veseli. Ni bilo slabše, morda je bilo v nekaterih pogledih boljše, ponekod smo imeli srečo. Okoliščine so pred nas postavile nekaj problemov, ki smo jih lahko premagali. Izšle so se zgodbe s Kosovom, Srbijo, Bosno in Rusijo, kar imam za velik uspeh.

• Kakšna je bila vaša vloga pri iskanju soglasja za mandat o novem sporazumu o strateškem partnerstvu med EU in Rusijo?

Kolikor vem, je ta sporazum počival skoraj dve leti. Dolgo mu je nasprotovala Poljska. Ko je ta popustila, se je oglasila Litva. Prišlo je do napete razprave v svetu za splošne zadeve in zunanje odnose. Na koncu je vseh 26 ministrov nestrpno gledalo zunanjega ministra Litve, kdaj bo popustil, ta pa je vztrajno gledal predse in v svoje zapiske. Kolegi so začeli negodovati, češ da tako ne gre več. Nazadnje sem moral obljubiti, da bom obiskal Litvo in govoril z njenimi voditelji. Vendar se zgodba ni končala v Litvi, temveč v Gruziji. Litovski kolegi so mi predlagali, da skupaj obiščemo Gruzijo. Torej sem s švedskim, poljskim, litovskim in latvijskim kolegom odpotoval še v Gruzijo. Tam je prav takrat izbruhnila afera zaradi ruskih operacij v Abhaziji. Šlo je za nenapovedano povečanje »mirovnih sil« in za sestrelitev gruzijskega opazovalnega letala. Tako smo lahko poslušali gruzijsko plat zgodbe. Predvsem pa je šlo za to, da EU - pri pogajanjih z Rusijo – pokaže razumevanje za energetske skrbi in stališča Litve v zvezi z dogodki leta 1991. Največ problemov smo imeli s stavkom, v katerem je govor o reševanju »zamrznjenih sporov« v Gruziji. Na koncu se je vse dobro izšlo in pogajanja med EU in Rusko federacijo o novem strateškem sporazumu v tem trenutku že tečejo. Za Evropsko unijo so urejeni odnosi z Rusijo, ki bodo »kronani« s sporazumom, bistveni. Za ilustracijo: Evropska unija uvozi iz Rusije približno 40 odstotkov plina in od 25 do 30 odstotkov nafte.

• Poudarili ste pomen okoliščin in tudi sreče. Ali je je bilo kaj tudi pri Kosovu?

Tudi v zvezi s Kosovom nisem bil prepričan, da bo načrt uspel. Da ga ne bodo priznale vse države, je bilo jasno, a je bilo vendarle treba sprejeti stališče, s katerim bi se strinjale vse države. Sklep iz decembra 2007, da EU na Kosovo pošlje policijsko pravosodno misijo Eulex, so podprle vse države. Glede februarskega koraka, s katerim bi se enotno odzvali na razglasitev samostojnosti Kosova, pa smo se razhajali. Januarja mi je italijanski zunanji minister D'Alema svetoval, naj povabim kolege iz Velike Britanije, Francije, Nemčije in Italije (evropski del t. i. Kvinte) na Brdo, kjer bi se dogovorili, kaj storiti s priznanjem. In res smo se sestali. Španija je bila pred volitvami in je pričakovala, da bo Kosovo razglasilo samostojnost šele marca. Proti februarskemu afirmativnemu skupnemu stališču o Kosovu so bili tudi Grki, Ciprčani, Slovaki, Romuni ... Nazadnje so vztrajali le še Ciprčani - tudi tam so imeli volitve - a so se potem le strinjali z besedilom. To februarsko skupno stališče je bilo povabilo državam, naj priznajo novo realnost na Kosovu. Sledili smo praksi Evropske unije, ko je Črna gora razglasila neodvisnost. Na podlagi tega dokumenta je nato dvajset držav EU priznalo Kosovo. Prepričan sem, da bodo sledila se druga priznanja. Evropska unija se je tako pravočasno odzvala, kar je mogoče razumeti kot velik uspeh. Na Kosovu so nam za to hvaležni.

• Poskrbeti je bilo treba tudi za Srbijo…

Že januarja smo želeli s Srbijo skleniti sporazum o stabilizaciji in pridruževanju. Najbolj so nas podpirali Italijani, Grki, Francozi in Nemci, do določene mere tudi Švedi. Nizozemci in Belgijci pa niso soglašali. Zato smo Srbiji ponudili »začasni« politični sporazum, vendar ga Srbi takrat niso hoteli podpisati. Ne glede na to je zelo pomemben, saj smo srbski politiki in državljanom posredovali jasno sporočilo, da je Srbija del bodoče Evrope, da želimo spodbujati sodelovanje med ljudmi, olajšati njihovo potovanje na Zahod. Državljani Srbije so očitno to sporočilo razumeli in na predsedniških volitvah izvolili Tadiča. Nato so bile napovedane srbske majske volitve. Nasprotnike sporazuma, ki so vztrajali pri predhodni izročitvi Karadžića in Mladića, smo prepričevali, da je treba - če ju želijo videti v Haagu – podpreti proevropske sile v Srbiji. V dolgi noči pred aprilsko sejo sveta smo visoki predstavnik za skupno zunanjo politiko Solana, komisar za širitev Rehn in jaz, le prepričali Belgijce in Nizozemce. Seveda je v sporazumu veliko pogojev, predvsem glede sodelovanja s sodiščem v Haagu. Vendar je bilo bistveno sporočilo v tem, da EU Srbiji ponuja članstvo. To je najbrž vplivalo na volilni izid. Tudi v tem primeru je bilo veliko truda vloženega v posvetovanja in prepričevanje. V nekem ljubljanskem časniku sem prebral, da predsedovanje EU ni nič drugega kot tehnična koordinacija. Vesel bi bil, če bi bilo to res.

• Prepričevanje glede Makedonije pa ni zaleglo. Nekateri pravijo, da je Slovenija storila premalo.

Mislim, da smo naredili veliko. Makedonija je želela dobiti vabilo za članstvo v Nato in datum za začetek pogajanj z EU. Komisar Rehn je zelo odkrito dejal, da bo to zelo težko, saj niso izpeljali vseh obljubljenih reform. Glavna težava je bila seveda v sporu zaradi imena, ta problem pa rešujejo v Združenih narodih. Poskušali smo prepričati makedonske prijatelje, da časa za dogovor z Grčijo ni na pretek in da morajo biti bolj pripravljeni na kompromis. Na makedonski strani so vendar pričakovali, da bodo dobili povabilo v Nato in datum za začetek pogajanj, ne glede na to, ali se bodo z Grčijo sporazumeli glede imena. Večkrat smo poskušali omehčati Grke, ki so nam sicer uradno povedali, da Grčija ne sprejema niti imena Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (FYROM). Napovedali so veto. Tu se lahko sprašujemo, ali je to legitimno in moderno, toda dejstvo je, da brez grškega glasu odločitve ne moremo sprejeti. Grke smo prepričevali, naj bodo velikodušni in naj se ne igrajo z državo, ki je - kot sem večkrat dejal sidro stabilnosti v tem koncu sveta.

• Ste se velikokrat pogovarjali z grško zunanjo ministrico?

Velikokrat. Grki so bili precej nepopustljivi.

• Zakaj so tako trmasti?

Zgodba z imenom Makedonija ima dolgo brado. V Grčiji je to zelo vroča tema. Ustvarili so prepričanje, da imajo Makedonci ozemeljske zahteve do Grčije, kar ni res. Vendar ima sedanja grška vlada v parlamentu le en glas večine. Na vrhu Nata v Bukarešti smo edini poleg Turčije podprli Makedonijo. Makedonci niso verjeli, da bodo Grki šli do konca. Poleg turškega predsednika je v prid Makedonije govoril le Janša, drugi pa so molčali in gledali v tla. Makedonijo so tako umaknili z dnevnega reda. Kljub zadržanosti Nemčije in Francije je bil sprejet sklep, da Gruzija in Ukrajina sicer še ne bosta vstopili v »akcijski načrt za članstvo«, vendar bosta gotovo postali članici Nata. Predsednik Branko Crvenkovski in premier Nikola Gruevski sta bila še na dan vrha v Bukarešti prepričana, da bo Makedoniji uspelo. Žal ni šlo. Po tem razočaranju, ki ga Slovenija dobro razume, ker je leta 1997 sama doživela nekaj podobnega, se je Makedonija namesto novih pogajanj lotila priprav na izredne volitve. Čas od aprila je bil zaradi volitev tako izgubljen. Zdaj se je začel nov krog pogovorov o imenu.

• Bo držalo, da ste na srečanju zunanjih ministrov v Luxembourgu pred grško kolegico Doro Bakoiannis dejali, naj se že zapre Dorina skrinjica?

Grška stran je zahtevala, naj se v sklepe sveta zapiše, da mora Makedonija najti rešitev za »zadevo z imenom«. Ta zahteva ni bila nič novega. To so zapisali že v sklepih leta 2004. Slovenija je zahtevala dodatek, da bo - sicer ob določenih pogojih - Makedonija še letos dobila datum za začetek pogajanj. Po dolgem pregovarjanju je bilo to sprejeto. To je bilo največ, kar je bilo mogoče doseči. In zato sva se z Dora sprla, najprej na strankarskem srečanju Evropske ljudske stranke in potem tudi na svetu ...

• Je temperamentna zenska?

Zelo. Je odlična političarka, imam jo rad in zabavno se je sporeči z njo.

• Vas nekdanji kolega Joschka Fischer je prepričan, da je irski »ne« verjetno zadal odločilni udarec združeni in močni Evropi. Ali skrbi tudi vas?

Obremenjen je s podobno izkušnjo kot jaz. Oba sva bila člana konvencije, ki je pripravljala ustavno pogodbo, v katero smo vložili veliko energije, fantazije in pričakovanj. Tudi lizbonska pogodba večinoma ohranja rešitve iz ustavne pogodbe. Dobili naj bi, denimo, stalnega predsednika (tako ne bi bilo več menjav pri predsedovanju) in zunanjega ministra, glede sestave komisije so rešitve prepisane iz ustavne pogodbe. Nemčija je sijajno vodila pot do lizbonske pogodbe, pred enim letom smo si oddahnili, zato razumem Fischerjevo razočaranje. Evropska unija mora naprej. Verjetno se ne bomo še enkrat lotili pisanja nove pogodbe.

• Fischer se sprašuje, ali ne bi bilo bolje, če bi se v okviru pogodbe iz Nice in na podlagi skupnega trga poti članic razšle. Tiste, ki se zavzemajo za politično integracijo, bi pot nadaljevale, tiste, ki so zadovoljne s skupnim trgom, pa naj ostanejo zadaj.

Nekatere velikodušne članice predlagajo posebne izjeme za irsko, drugi pravijo, naj gredo Irci še enkrat na referendum in povedo, ali sploh želijo bili v Evropski uniji.

• Si želijo?

Prepričan sem o tem. Vendar je bila zanje EU taka, kot je, z veljavno pogodbo iz Nice, najboljša. Pri tem niso sami. Številni naši kolegi in pomembne države – ne bom jih imenoval - pravijo, da bi, če bi imeli referendum, pogodba padla tudi pri njih. V ozadju je strah, da bi bila EU preveč podobna federalni državi. Ponekod - saj veste, na koga mislim - menijo, da bi bila dovolj samo prostotrgovinska skupnost. Znašli smo se v položaju, ko se moramo odločiti, ali gremo naprej in se še bolj povežemo ali ostanemo tam, kjer smo. Z niško pogodbo si ne morem predstavljati nadaljnje širitve.

• Zakaj?

Ker bi morali bistvene dele lizbonske pogodbe prenesti v posamezne pristopne pogodbe. Tudi te pogodbe (npr. hrvaška) bi morale biti ratificirane tako kot ustavna ali lizbonska pogodba. Ne verjamem, da bi države, ki so zavrnile celo pogodbo, zdaj z navdušenjem sprejele delno pogodbo, ki bi vsebovala sistemske rešitve. Lizbonska pogodba vendar vsebuje celo vrsto kompromisov, ki so povezani med seboj. Prizadevati si moramo, da dobimo lizbonsko pogodbo nazaj, šele potem bomo lahko pričakovali širitev Evropske unije in njeno večjo vlogo v svetu. Irci bodo morali resno premisliti, kaj narediti. To je predvsem njihova naloga in oktobra naj bi predlagali rešitev.

• Ste predsednika republike Danila Türka, kot ste napovedali, že osebno prosili, naj premisli o svojem stališču glede imenovanja veleposlanikov?

Predsedniku sem napisal pismo. V njem sem pojasnil, kako vidim postopek v zvezi z veleposlaniki in da je bila njegova izjava nemara prenagljena. Predsedniku predlagamo podpis ukaza o imenovanju šele, ko svoje opravi vlada, ko je kandidat prestal pogovor v parlamentu in je prejel »agreman« države sprejemnice. Predsednik bi morda lahko na koncu zavrnil podpis, če bi bil kršen zakon ali če bi prišlo do kakšne temeljne pravne ovire.

• O imenih kandidatov je bil predsednik obveščen neuradno?

Z njim sem o kandidatih – neuradno - govoril dvakrat, enkrat v njegovem uradu, drugič po telefonu.

• Zakaj ste šli k njemu?

Zaradi želje po korektnih odnosih.

• Ste tudi prejšnjim predsednikom predstavili seznam kandidatov, še preden ga je potrdila vlada?

Obema, Kučanu in Drnovšku, sem na podoben način predstavljal predloge, preden smo o njih odločali na vladi.

• Rekli ste, da ste se z gospodom Turkom posvetovali dvakrat ...

Najprej sem predsedniku predstavil prvi osnutek. V začetku junija sem mu prebral dokončni seznam. Razen enega je pohvalil vse kandidate.

• Iz odziva predsednikovega urada, v katerem je zapisano, da »uradnega predloga sploh še  nimajo«, lahko razberemo, da predsednik ne priznava neuradne komunikacije z vami?

Najina komunikacija je bila korektna. Povezovanje podpisov z volitvami najbrž - z njihovim izidom - pa je nenavadno. Navsezadnje je veleposlanike, ki se vračajo domov po izteku mandata in med katerimi so tudi takšni, ki smo jim mandat podaljšali zaradi predsedovanja,
imenovala prejšnja, Ropova vlada. Naša vlada ima vendar enake pravice kot prejšnja.

• Ali ste zato, ker predsednik republike želi z razrešitvami in imenovanji počakati na čas po volitvah, podprli dopolnilo, ki uvaja dosledno karierno diplomacijo?

To ni neposredno povezano z izjavami predsednika republike. Diplomacija je poklic. Po sedemnajstih letih in po izkušnji vodenja EU je napočil čas, da izbiramo veleposlanike in vodje predstavništev med poklicnimi diplomati. Zato smo tudi podprli predlog ene izmed opozicijskih strank, ki je šel v smeri profesionalizacije diplomacije. Z dodanim besedilom predsednika odbora za zunanjo politiko Jožefa Jerovška je usmeritev za profesionalno diplomacijo jasno začrtana.

• Bližajo se volitve. Se bojite incidentov s Hrvaško?

(smeh) V torek pride k nam hrvaški zunanji minister Goran Jandroković. Govorila bova tudi o morebitnih tovrstnih nevarnostih. Večjih incidentov ne pričakujem. Hrvaška je sredi pogajanj z EU in si želi na evropski način reševati probleme s sosedami. V vrsti dokumentov, ki so ji naloženi in jih je sprejela, je zapisano, da mora imeti dobre odnose s sosednjimi državami. Ne verjamem, da Sloveniji ustrezajo incidenti. Morda je izjema le kakšna stranka, zagotovo pa to ni SDS. Ustvarjanje incidentov ni niti v interesu naše niti hrvaške vlade. Odpravili smo težave gospoda Jorasa. Morebitnih novih zapletov seveda ne morem izključiti, želim pa si, da jih ne bi bilo.

• Na tiskovni konferenci ste poudarili, da mora Hrvaška rešiti vprašanje svojih meja s Slovenijo še pred vstopom v EU. Kaj to konkretno pomeni?

Ali se vam zdi, da bodo slovenski poslanci - če pustimo ob strani vlado - zlahka pritisnili na tipko za ratifikacijo pogodbe s Hrvaško, če bo problem meje se vedno odprt? Zato le ponavljam besede iz evropskih dokumentov. V EU ponavljajo priporočilo, naj Hrvaška probleme meje reši pred vstopom v EU.

• Ali je, kot je slišati na Hrvaškem, dovolj le strinjanje o tem, da se v sporu obrnemo na koga tretjega?

Domnevam, da bi Slovenija morala imeti trdnejša zagotovila. Gre za to, da problemov ne bi vlekli v EU. Slovenija ni le sosednja država, temveč je zastopnica pravil Evropske unije. Zahteva, da mora Hrvaška rešiti mejna vprašanja, je bila, kot rečeno, zapisana v več evropskih dokumentih. Hrvaški se pravzaprav mudi, če hoče čim prej vstopiti v EU. Slovenija ji želi pomagati, toda vprašati se je treba, ali je še sprejemljiva rešitev, ki je oddaljena npr. deset let? Menim, da ni. Problem je treba pospraviti z mize v enem letu.

• Ali pogovori potekajo dovolj dobro, da bo zadoščalo leto dni?

Naša izhodišča so stanje na dan 25. junija 1991, odločanje o celotni meji in arbitraža ali sodni postopek po načelu pravičnosti (ex aequo et bono). Pripravljeni smo torej tudi na postopek pred mednarodnim sodiščem v Haagu, če bi to presojalo po načelu pravičnosti, o čemer se morata seveda strinjati obe strani. Če bo Hrvaška sprejela ta naša načela, smo zelo blizu rešitvi.

• Kaj pa, če se to ne zgodi?

Treba bo najti novo rešitev. V diplomaciji je vse mogoče. Potrpežljivosti nam nikdar ne sme zmanjkati. Najprej smo predlagali dvostranske pogovore in prišlo je do sporazuma Drnovšek- Račan. Nato smo predlagali, naj o sporu odloči arbitražno sodišče OVSE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi). Imeli smo ponudbo samega Roberta Badinterja. Bil sem pri njem in pripravljen je bil sprejeti to nalogo. Badinter v zgodbi o razpadu Jugoslavije ni kdor koli, saj je napisal znamenita mnenja, ki so temelj državnosti republik nekdanje Jugoslavije. Če Hrvaška ne more sprejeti niti predloga, da bi sodišče odločalo po načelu pravičnosti, ne vem, kaj lahko še storimo. Bili smo izjemno potrpežljivi. Pogoltnili smo cmok, ki se mu reče »Sporazum Drnovšek- Račan«, pogoltnili smo cmok, ki se mu reče OVSE oz. Badinter, še pred tem smo imeli za posrednika nekdanjega ameriškega sekretarja za obrambo Williama Perryja ... Zdaj bi bil res že čas, da se Hrvati odločijo ali želijo rešitev. Zdi se mi, da smo v Sloveniji že kar utrujeni zaradi teh problemov.

• Videli smo vas na seji izvršilnega odbora SDS. Ste evidentirani za jesenske volitve?

Mandat zunanjega ministra nameravam izpeljati do konca; nisem se še odločil, kaj bom delal po tem.

• Pred nekaj leti sva sedela prav tu, kjer sediva zdaj. Takrat ste dejali, da je biti na čelu diplomacije naporno in bi si morda za naslednji mandat želeli kaj drugega. Želja je zdaj gotovo še precej močnejša?

Moje delo je bilo posebno v zadnjem času zelo utrudljivo. Zdaj najprej potrebujem dopust.

• Drago Jančar je v pogovoru za našo revijo dejal, da naj naši politiki z odsotnostjo na odprtju olimpijskih iger pokažejo nestrinjanje s kratenjem človekovih pravic na Kitajskem in njeno politiko. Slovenski politiki na odprtju iger seveda boste...

Mene ne bo. V šestih mesecih sem toliko potoval, da se želim naužiti miru in domačega zraka. Mislim, da bo vlado na odprtju iger zastopal minister, ki je pristojen za šport. Naše stališče je sicer, da je treba ločiti olimpijske igre od kitajske politike. Seveda je zdaj kitajska politika zaradi olimpijskih iger bolj občutljiva. Dalajlama, s katerim sem nekoč že govoril, mi je razlagal, da bo Tibet ogrožen zaradi globalizacije. Kitajska je do tja zgradila železnico, naseljuje se čedalje več Kitajcev. Tibetanska kultura utegne kmalu postati manjšinska. Poglavitno vprašanje je, kako je mogoče zavarovati to čudovito kulturo.

• So Kitajci v pogovorih dojemljivi za argumente?

Kot veste, je EU predlagala dialog. Kitajska je zelo pomembna država. Najkoristnejši so diplomatski pogovori. Kot je znano, smo v Ljubljani na dan vrha EU-ZDA imeli tudi pogovore s kitajskim zunanjim ministrom.

• Bo na odprtju iger samo minister Milan Zver?

Kot vem, bo med olimpijskimi igrami na Kitajskem tudi minister Andrej Vizjak.

• Vas šport ne zanima?

Pravkar sem se vrnil iz Japonske. V letalu sem bil na sedežu prikovan kar dvanajst ur skupaj. Nekaj časa ne bi potoval tako daleč. Sploh pa je marsikateri šport lepše gledati po televiziji.

• Poskrbeti morate za svojo kondicijo...

Mi mar predlagate, da bi šel tekmovat na olimpijske igre?