Skoči na vsebino

MREŽA ZA ČLOVEKOVO VARNOST

Slovenija je 9. junija 2016 za leto dni prevzela predsedovanje Mreži za človekovo varnost, v kateri poleg Slovenije sodeluje 12 držav z vseh kontinentov: Avstrija, Čile, Grčija, Irska, Jordanija, Kostarika, Mali, Norveška, Panama, Švica, Tajska in Južna Afrika kot opazovalka.

 

Slovenija je predstavila prioritete in načrt dejavnosti med predsedovanjem na sestanku Mreže 9. junija v New Yorku. Slovenija si prizadeva okrepiti dejavnosti mreže predvsem v okviru Organizacije združenih narodov (OZN). Pozornost posveča naslednjim prednostnim področjem: (1) človekova varnost in aktualni globalni izzivi, (2) zaščita posameznika in (3) udejanjanje človekove varnosti v kontekstu Agende 2030 za trajnostni razvoj. Pri zasledovanju teh treh prioritet je poudarek posebej na dveh presečnih temah in sicer zaščiti otrok in zagotavljanju enakopravnosti spolov.

 

Osnovna metoda dela Mreže so skupne izjave v podporo dejavnostim in pristopu človekove varnosti v sistemu OZN in na drugih mednarodnih dogodkih. Predsedujoči koordinira dejavnosti in pripravo skupnih izjav. Slovenija je doslej koordinirala osem skupnih izjav, ki so bile opredeljene v delovnem načrtu.

 

Slovensko predsedstvo je človekovi varnosti posvetilo tudi enega od panelov na 11. Strateškem forumu Bled. Ta panel je potekal 5. septembra 2016 na visoki ravni in je bil dobro obiskan in opažen med udeleženci te regionalne konference, ki je posvečena tekočim globalnim izzivom in jo vsako leto na Bledu organizirata Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije in Center za evropsko prihodnost (CEP).

 

Ob robu ministrskega tedna Generalne Skupščine OZN je Slovenija 23. septembra v New Yorku gostila sestanek visokih uradnikov Mreže za človekovo varnost, na katerem so predstavniki članic MČV razpravljali o dejavnostih Mreže in možnostih za nadaljnje akcije.

 

Prvotni namen mreže je bilo promoviranje Ottavske konvencije o protipehotnih minah. Delovanje se je kasneje razširilo na aktualna vprašanja na dnevnem redu OZN in drugih mednarodnih forumov, ki neposredno ogrožajo človekovo varnost, kot so zaščita otrok v oboroženih spopadih, vloga žensk v mirovnih operacijah, izobraževanje o človekovih pravicah, nadzor osebnega in lahkega orožja, vpliv podnebnih sprememb na ranljive skupine ter boj proti aidsu, trgovini z ljudmi in revščini. Mreža med članicami OZN spodbuja tudi dialog o konceptu človekove varnosti in njegovi dodani vrednosti za delovanje OZN.

 

Koncept človekove varnosti, ki v središče vseh naporov postavlja človeka, je bil prvič predstavljen leta 1994 v poročilu Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP). Zagovarja celosten pristop k varnosti, ki široko zajema varnost ljudi in skupnosti pred nasiljem in pomanjkanjem ter pravico do dostojanstva. Posebej je ustrezen v konfliktnih in post-konfliktnih razmerah, ko so civilisti najbolj ranljivi. Zaključni dokument Svetovnega vrha 2005 v členu 143 izpostavlja, da imajo "vsi posamezniki, posebej ranljivi ljudje, pravico živeti brez strahu ("freedom from fear") in pomanjkanja ("freedom from want"), ter z enakimi možnostmi uživati vse svoje pravice in polno razviti svoj človeški potencial". Na tej osnovi je Generalna skupščina OZN leta 2012 z resolucijo 66/290, ki je bila sprejeta s konsenzom, opredelila skupno razumevanje človekove varnosti. Načela koncepta človekove varnosti, kot so upoštevanje povezanosti varnosti, razvoja in človekovih pravic; celosten pristop prilagojen kontekstu; povezan pristop sistema OZN in drugih deležnikov; lokalno lastništvo projektov in; osredotočenje na preventivno delovanje, so v OZN splošno sprejeta. Na njih temelji tudi Agenda 2030 za trajnostni razvoj, ki je bila sprejeta na Vrhu OZN o trajnostnem razvoju septembra 2015 v New Yorku.

V okviru sistema OZN so za uveljavljanje in pospeševanje koncepta človekove varnosti prednostno odgovorna tri telesa: Posvetovalni odbor za človekovo varnost (ABHS),  Enota za človekovo varnost (HSU) in Skrbniški sklad OZN za človekovo varnost (UNTFHS). ABHS je neodvisno telo, ki nadaljuje delo Komisije za človekovo varnost, ki je leta 2003 s poročilom zaključila svoje delo, ter svetuje Generalnemu sekretarju OZN glede smernic za delovanje sklada za človekovo varnost, metod za povečanje učinkovitosti sklada in načinov za pospeševanje koncepta človekove varnosti. HSU v okviru Sekretariata OZN skrbi za uveljavljanje koncepta človekove varnosti in smernic ABHS ter za upravljanje UNTFHS.

 

Slovenija je članica Mreže za človekovo varnost od leta 1999. Prvič je predsedovala v obdobju 2006/2007. Dejavnosti je takrat osredotočila na vlogo Mreže v Svetu za človekove pravice, na promocijo medkulturnega dialoga skozi izobraževanje za človekove pravice ter na nasilje nad otroci v oboroženih konfliktih. Ljubljana je maja 2007 gostila tudi ministrsko srečanje Mreže za človekovo varnost.

 

Doslej so Mreži za človekovo varnost predsedovale države v naslednjem zaporedju: 

  • Norveška          1998-1999
  • Švica                1999-2000
  • Jordanija          2000-2001
  • Čile                  2001-2002
  • Avstrija            2002-2003
  • Mali                 2003-2004 
  • Kanada            2004-2005
  • Tajska              2005-2006
  • Slovenija          2006-2007
  • Grčija               2007-2008
  • Irska                2008-2009   
  • Kostarika          2009-2011
  • Švica                2011-2012
  • Jordanija           2012-2013
  • Čile                   2013-2014
  • Avstrija             2014-2015
  • Tajska               2015-2016
  • Slovenija           2016-2017