Skoči na vsebino

MREŽA ZA ČLOVEKOVO VARNOST

Slovenija je 9. junija 2016 za leto dni prevzela predsedovanje Mreži za človekovo varnost, v kateri poleg nje sodeluje še dvanajst držav z vseh celin: Avstrija, Čile, Grčija, Irska, Jordanija, Kostarika, Mali, Norveška, Panama, Švica, Tajska in Južna Afrika kot opazovalka. 16. junija 2017 je predsedovanje predala Panami.

 

Slovenija si je med predsedovanjem prizadevala za krepitev dejavnosti mreže predvsem v okviru Organizacije združenih narodov (OZN). Pozornost smo namenjali naslednjim prednostnim področjem: (1) človekova varnost in trenutni globalni izzivi, (2) zaščita posameznika in (3) udejanjanje človekove varnosti v okviru Agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Pri tem sta bili posebnega poudarka deležni dve presečni temi, in sicer zaščita otrok in zagotavljanje enakopravnosti spolov.

 

Najvidnejša dejavnost mreže so skupne izjave v podporo dejavnostim in pristopu človekove varnosti v sistemu OZN in na drugih mednarodnih dogodkih. Predsedujoči usklajuje dejavnosti in pripravo skupnih izjav. Slovenija je med predsedovanjem koordinirala enajst skupnih izjav, ki so bile v imenu mreže predstavljene v New Yorku, Ženevi, Cancunu, Quitu in Santiagu de Chile.

 

Slovensko predsedstvo je človekovi varnosti namenilo tudi enega od panelov na 11. Strateškem forumu Bled. Panel na visoki ravni 5. septembra 2016 je bil dobro obiskan in opažen med udeleženci konference, ki se posveča globalnim izzivom in jo vsako leto na Bledu prirejata Ministrstvo za zunanje zadeve in Center za evropsko prihodnost (CEP).

 

Ob robu ministrskega tedna Generalne skupščine OZN je Slovenija 23. septembra v New Yorku gostila sestanek visokih uradnikov Mreže za človekovo varnost, na katerem so predstavniki članic MČV razpravljali o dejavnostih mreže in možnostih za nadaljnje delovanje.

 

Ob njeni ustanovitvi je bil namen mreže promoviranje Ottavske konvencije o protipehotnih minah. Delovanje se je pozneje razširilo na vprašanja na dnevnem redu OZN in drugih mednarodnih forumov, ki neposredno ogrožajo človekovo varnost, kot so zaščita otrok v oboroženih spopadih, vloga žensk v mirovnih operacijah, izobraževanje o človekovih pravicah, nadzor nad osebnim in lahkim orožjem, vpliv podnebnih sprememb na ranljive skupine ter boj proti aidsu, trgovini z ljudmi in revščini. Mreža med članicami OZN spodbuja tudi dialog o konceptu človekove varnosti in njegovi dodani vrednosti za delovanje OZN.

 

Koncept človekove varnosti, ki v središče vseh prizadevanj postavlja človeka, je bil prvič predstavljen leta 1994 v poročilu Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP). Zagovarja celosten pristop k varnosti, ki široko zajema varnost ljudi in skupnosti pred nasiljem in pomanjkanjem ter pravico do dostojanstva. Zlasti je ustrezen v konfliktnih in pokonfliktnih razmerah, ko so civilisti najbolj ranljivi. Sklepni dokument Svetovnega vrha 2005 v 143. členu navaja, da imajo »vsi posamezniki, zlasti ranljivi ljudje, pravico živeti brez strahu (freedom from fear) in pomanjkanja (freedom from want) ter z enakimi možnostmi uživati vse svoje pravice in v celoti razviti svoj človeški potencial«. Na tej osnovi je Generalna skupščina OZN leta 2012 z resolucijo 66/290, ki je bila sprejeta s konsenzom, opredelila skupno razumevanje človekove varnosti. Načela koncepta človekove varnosti, kot so upoštevanje povezanosti varnosti, razvoja in človekovih pravic, celosten pristop, prilagojen okoliščinam, povezan pristop sistema OZN in drugih deležnikov, lokalno lastništvo projektov in osredotočenje na preventivno delovanje, so v OZN splošno sprejeta. Na njih temelji tudi Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je bila sprejeta na Vrhu OZN o trajnostnem razvoju septembra 2015 v New Yorku.

 

V okviru sistema OZN so za uveljavljanje in pospeševanje koncepta človekove varnosti prednostno odgovorna tri telesa: Posvetovalni odbor za človekovo varnost (ABHS),  Enota za človekovo varnost (HSU) in Skrbniški sklad OZN za človekovo varnost (UNTFHS). ABHS je neodvisno telo, ki nadaljuje delo Komisije za človekovo varnost, ki je leta 2003 s poročilom zaključila svoje delo, ter svetuje Generalnemu sekretarju OZN glede smernic za delovanje sklada za človekovo varnost, načinov za povečanje učinkovitosti sklada in načinov za pospeševanje koncepta človekove varnosti. HSU v okviru Sekretariata OZN skrbi za uveljavljanje koncepta človekove varnosti in smernic ABHS ter za upravljanje UNTFHS.

 

Slovenija je članica Mreže za človekovo varnost od leta 1999. Prvič je predsedovala v obdobju 2006/2007. Dejavnosti je takrat usmerila na vlogo mreže v Svetu za človekove pravice, na spodbujanje medkulturnega dialoga skozi izobraževanje za človekove pravice ter na nasilje nad otroki v oboroženih konfliktih. Ljubljana je maja 2007 gostila tudi ministrsko srečanje Mreže za človekovo varnost.

 

Doslej so Mreži za človekovo varnost predsedovale države v naslednjem zaporedju: 

  • Norveška          1998-1999
  • Švica                1999-2000
  • Jordanija          2000-2001
  • Čile                  2001-2002
  • Avstrija            2002-2003
  • Mali                 2003-2004 
  • Kanada            2004-2005
  • Tajska              2005-2006
  • Slovenija          2006-2007
  • Grčija               2007-2008
  • Irska                2008-2009   
  • Kostarika          2009-2011
  • Švica                2011-2012
  • Jordanija           2012-2013
  • Čile                   2013-2014
  • Avstrija             2014-2015
  • Tajska               2015-2016
  • Slovenija           2016-2017
  • Panama             2017-2018